Aleš Hojs na Zboru kristjanov: Mi vemo, da lahko zopet imamo Vlado

Podpredsednik NSi Aleš Hojs je bil v soboto govornik na
Zboru kristjanov na Otočcu. Aleš Hojs se je v svojem referatu z naslovom »Imeli
smo državo« vprašal, kdo nam je zares ukradel državo. »To govorijo tisti, ki so
državo izgubili z bivšo socialistično federativno republiko Jugoslavijo. To
govorijo tisti, ki so se jim z moderno Sloveniji, kot evropsko državo začeli
sesuvati privilegiji, to govorijo tisti,ki ne morejo ali pa v veliki meri več
ne obvladujejo medijskih monopolov. Seveda, to govorijo tudi tisti, ki želijo
„status quo” privilegijev, ki so jih nekoč imeli«, je poudaril
podpredsednik NSi.  

Celoten nagovor
podpredsednika NSi Aleš Hojsa:

IMELI  SMO  DRŽAVO

Ko smo konec osemdesetih, v začetku devetdesetih formirali lastno
državo smo z njo dobili tudi prvo demokratično izvoljeno vlado. Tistih časov se
spominjam kot časov, ko smo na naše vladne predstavnike gledali z velikim
upanjem in zaupanjem. To so bili časi, ko nas je vlada s svojimi odločitvami,
sprejetimi na podlagi nedvoumne odločitve državljanov, da želimo samostojno
državo, korak za korakom peljala v novo samostojno Slovenijo. Težko bi našli
zgodovinsko bolj pomembne čase za usodo Slovenije, prav tako pa bi težko našli
čase , ko je katerakoli Slovenska vlada imela tako visoko podporo državljanov.
Drži da smo se Slovenci, v naši samostojni državi, še nekajkrat izjemno
poenotili ko je šlo za pomembne odločitve 
(npr. vstop v Evropsko unijo, vstop v zvezo Nato, sprejem Eura), a da bi
tako enotno podpirali naše voditelje, kot v časih osamosvajanja, se ni več zgodilo.
Ali je res samo od vlade odvisno kakšno podporo ji izražamo državljani ? Ali je
samo od vlade odvisno kako in kakšne ukrepe bomo sprejemali in kako bomo živeli
? Ali smo državljani res samo nemi opazovalci, izvoljeni predstavniki (vlada,
parlament) pa od ljudi odmaknjena elita, ki enkrat bolje drugič slabše upravlja
z državo?  

Povsem jasno lahko na vsa zastavljena vprašanja odgovorimo z ne. Obdobje
osamosvajanja je bilo obdobje ko smo se državljani neposredno poistovetili z
aktivnostmi oblasti. Enako je bilo v času našega vključevanja v Evropsko unijo
in je pravzaprav vedno tako, ko ljudje pripoznamo dobrobit za širšo narodno
skupnost.  A ta dobrobit ni »dana od
zgoraj«, temveč raste med nami samimi. Mi smo tisti, ki moramo in moremo iskati
odgovore na aktualne razmere, mi smo tisti, ki vemo kje so najbolj pereči
problemi družbe in mi smo tisti, ki v naših 
lokalnih okoljih lahko, na družbeno potrebne spremembe, vplivamo
neposredno. Z drugimi besedami lahko rečem, da je tudi od našega dela, naše
želje po spremembah in naše angažiranosti v družbi odvisno kako in kam gremo. In
tako, kot si v svojem okolju, v svojih aktivnostih izbiramo sodelavce, za katere
vemo, da bodo pošteni, resnicoljubni, delovni in sposobni uresničevati začrtane
cilje, je to toliko bolj pomembno, da take sodelavce (če trdim da smo vsi
odgovorni za razvoj in napredek družbe, lahko rečem, da so naši voditelji naši
sodelavci) izberemo na najvišjih nivojih. Izbor teh, pa v demokraciji
predstavljajo volitve, zato je še kako pomembno kako izbiramo. Pa ne samo kako!
Pomembno je, da izbiramo. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi z izborom ljudi
ki nas vodijo prispevamo k temu, da je mogoče del naših želja po pravičnosti,
poštenosti in drugačni Sloveniji uresničiti.

Tudi volitve v letu 2011 so bile del takega izbora in so tudi zaradi
neaktivnosti mnogih domoljubnih in poštenih državljanov nepričakovano prinesle
presenetljive rezultate. Zmaga nekoga, ki je bil s pomočjo medijskega monopola
proglašen za uspešnega podjetnika, pri tem pa ni bilo pomembno na kakšen način
je ta »uspeh« dosegel , kakšen je njegov odnos do naše samostojne države
in  še manj to, da namerava tudi v
državni politiki delati po vzorcih neizmernega zadolževanja in obremenjevanja
prihodnjih rodov je bila vsem tistim, ki smo verjeli v nove boljše čase veliko
razočaranje.  A kljub temu je večina v
parlamentu oblikovala vlado, ki je želela Slovenijo popeljati iz globoke ekonomske,
moralne in domovinske krize.  Prav
oblikovanje naše vlade (naše lahko rečem zato, ker sem v njej sodeloval) je
vsaj za kratek čas (dobro leto) prekinilo brezglavo zadolževanje in poizkusilo
v družbi uveljaviti večjo pravičnost. Kateri so tisti osnovni elementi na
podlagi katerih lahko rečem, da je naša vlada delala v smeri napredka in večje
pravičnosti Slovenije, da je vlada delala za državo?

Najprej je potrebno poudariti, da se je že ob nastajanju naše vlade k
delu pristopilo skrajno resno. Vsi koalicijski partnerji smo se morali
uskladiti okoli prioritet, ki naj bi jih izvajali in te naloge zapisati v
koalicijsko pogodbo. Spominjam se sestankov, ko smo ure in ure usklajevali
rešitve, ki so jih bile pripravljene potrditi vse stranke koalicije in v
katerih smo načrtovali mnogo ukrepov, ki bi pomagali k novi rasti slovenskega
gospodarstva. Gospodarstvo, zmanjševanje javne porabe in utrditve mednarodnega
položaja Slovenije so bili ključni poudarki pogodbe. Še danes lahko neskromno
trdimo, da je celotno zmanjšanje javnih izdatkov v zadnjem obdobju posledica
dela naše vlade. Prav miselnost, da je 
poštenost do sedanje in prihodnjih generacij in zavedanje da je imeti in
upravljati z državo nekaj najpomembnejšega in najodgovornejšega je bilo naše
vodilo v času mandata, ki smo ga opravili.

Po letih od leta 2009 dalje ko je nastopila velika gospodarska krize je
tudi Slovenija počasi a vztrajno izgubljala svojo ekonomsko suverenost. Če smo
še v  letu 2008 v državni blagajni
beležili presežek in stabilno gospodarsko rast, najvišji bruto družbeni produkt
(18.437 EUR/prebivalca) dosežen v samostojni Sloveniji in se lahko pohvalili,
da gre družbi dobro, se je že v naslednjih dveh treh letih stvar radikalno
spremenila. Vlada ni sledila razmeram – namesto, da bi nemudoma pričela s
ukrepi pravičnejšega deljenja dobrin, zniževanja nepotrebnih izdatkov,
prepotrebnega nižanja plač v javnem sektorju in izvajanjem drugih, res da
nepriljubljenih, ukrepov, se je brezglavo zadolževala. To je ustvarjalo vtis, kot
da nam gre še vedno dobro, da spremembe niso potrebne in da  nam na 
račun prihodnjih rodov ne bo potrebno storiti tistega kar ve vsak izmed
nas – porabiti toliko kot ustvarimo. Kljub izjemno slabim gospodarskim razmeram
smo v letu 2012 povečali prilive v državno blagajno. Bolj pomemben kot ti
prilivi, pa je podatek, da smo kar za milijardo evrov (cca 28%)  znižali odhodke. Plače, ali nesrečne privilegirane
pokojnine (katere del bo potrebno vseeno izplačati)  so bile povsem razumno znižane. Večina
zakonskih rešitev, ki je posledično pomenila zmanjšanje socialnih pravic je
bila vezana na dohodkovni cenzus z željo po čim bolj pravični razdelitvi
sredstev. Večina predlaganih zakonov  je
bila usklajevana z opozicijo, tisti predlogi, ki so se nanašali na širše
družbene skupine pa so bili usklajeni s socialnimi partnerji in stanovskimi
združenji. Celo tiste odločitve, ki so najbolj »prizadele« staro
kapitalsko-partijsko nomenklaturo in so se nanašale na bančni sistem smo želeli
v čim večji meri uskladiti z opozicijo. Tudi prelom z simboliko in dejanji iz
časov rdeče zvezde je bil za našo vlado še kako pomemben. Kljub temu, da so
nekateri govorili o ideoloških temah je jasno, da simbolika državnosti ni in ne
sme biti ideološka tema. Zavedanje kdaj in kako je naša država nastala je
ključnega pomena za to, da bomo kot narod lahko suvereni. In to suverenost nam
je v mednarodnem okolju priznavala celotna Evropska skupnost. Ne samo
priznavala ampak je odkrito podpirala naše poteze in odločitve, ki so tudi
Evropi dajale  jasen znak, da želimo
državo zopet urediti tako, da bo primerljiva demokratičnim zahodno evropskim
državam.

Želja, da je mogoče družbene razmere urediti sporazumno, z zavedanjem,
da je potrebna odprava privilegijev, da je potrebno odkriti in kaznovati tiste,
ki se to državo izropali in ne nazadnje želja po tem, da je potrebno ustvariti
okolje v katerem bo vsem nam šlo bolje se je pokazala za naivno in  se žal ni uresničila. Prevladala je miselnost
in moč tistih, ki nikoli ne stopijo odkrito pred ljudi, tistih, ki lahko
odločajo iz ozadja preko svojih marionet in ki s pomočjo orkestriranega
medijskega enoumja peljejo državo v stare čase. In prav ti nam razlagajo, da
smo  v dvajsetih letih državo zapravili in  ukradli ? Kot da bi tista komunistična izpred  dvajsetih let  bila prava?

A kot zavedni, domoljubni Slovenci, tisti ki znamo, zmoremo in hočemo
vemo da lahko  s svojim delom, znanjem,
pridnostjo, poštenostjo in odgovornostjo upravljamo z državo, da  države ne želimo zapraviti in da svojim
vnukom ne bomo zapustili le dolgov in razdora. Mi vemo da lahko zopet imamo
Vlado. Prav vsak izmed nas, kot družbeno odgovorno bitje pa je poklican k temu,
da po svojih močeh prispeva k drugačnemu jutri.

Kot je zapisal slovenski pesnik Simon Gregorčič:

Dolžan ni samo kar veleva
mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Foto: Matic Štojs