ALEKSANDER REBERŠEK: DANES PROTESTIRAJO LJUDJE, KI ŽIVIJO OD DELA SVOJIH ROK. POGLEJTE, KDO JE PROTESTIRAL POD PREJŠNJO VLADO

DELI:
27.05.2023, NSi

V celoti objavljamo intervju poslanca Aleksandra Reberška za spletno izdajo Domovine.

Poslanec spada v mlajšo generacijo, v zadnjem času pa si ga je javnost zapomnila po ognjevitih, a hkrati preprostih razpravah v Državnem zboru ter vrču vode, ki ga je odnesel premierju Robertu Golobu kot opozorilo glede kanala C0.

Kaj elektrotehnika in samostojnega podjetnika iz Savinjske doline prepriča za vstop v politiko?

Dejstvo, da rad delam z ljudmi. Leta 2000, ko se je ustanovila stranka Nova Slovenija, so se začeli okoli nje zbirati tudi ljudje, ki sem jim zaupal in še isti mesec sem se včlanil v stranko. Nato še v podmladek in z njim rasel, se poistovetil s programom in lahko rečem, da je NSi moja prva in zadnja stranka.

To je bil čas vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in v Savinjsko-Šaleški regiji, kjer sem vodil podmladek, smo organizirali mnoge dogodke in projekte. Politika me je začela zanimati. Spoznal sem ljudi na državni ravni in se resneje vključil tudi v strukture podmladka.

Leta 2018 sem že četrtič kandidiral za poslanca in bil izvoljen. V šali smo rekli, da v tretje gre Rado, v četrto pa Aleks. Delo z ljudmi in organizacija dogodkov me je pripeljala do tega, kjer sem danes.

Zelo sem hvaležen za izkušnjo s. p.-ja in prve zaposlitve v proizvodnji, ker sem tako spoznal delo in plačilo tistih, ki so pogosto zapostavljeni in znam v vlogi poslanca tudi to cenit.

Zdaj teče vaš drugi mandat poslanca. Imeli ste izkušnjo vlade Marjana Šarca, Janeza Janše in zdaj Roberta Goloba, dvakrat v opoziciji, enkrat v koaliciji. Kako so se ta obdobja med seboj razlikovala?

Če bi lahko izbiral, bi si vedno želel biti koalicijski poslanec. Koalicijski poslanci »držijo škarje in platno« v rokah in tako lahko kaj konkretnega naredijo, kar se pozna tudi v praksi, na terenu. 27 let smo v mojem domačem okolju čakali na obnovo neke državne ceste, dobili smo jo v času ministrovanja Jerneja Vrtovca.

Med tremi vladami, ki sem jih spremljal kot poslanec, pa opažam velike razlike. Videli smo metanje puške v koruzo, pa vlado, v kateri je NSi zelo intenzivno sodelovala in s svojimi ministri pokazala, da lahko, ko je potrebno, marsikaj konkretnega naredimo in prestavimo stvari iz mrtve točke.

Konkretno: Matej Tonin je po osmih letih dosegel velike premike na področju gasilstva, vojske in zakona o gasilstvu, podobno Jernej Vrtovec na področju infrastrukture in Janez Cigler Kralj na področju družin, domov za starejše in oseb s posebnimi potrebami, če naštejem le nekaj stvari.

Skratka, videli smo vse, od metanja puške v koruzo, do sposobne vlade in trenutne, ki je popolnoma neoperativna, brez kakršnih koli dejanj, ki bi odgovarjala na izzive današnjega časa.

Glede na to, da je lažje delati kot vladna stranka, bi vstopili v vlado Roberta Goloba, če bi vas povabil?

Trenutno zagotovo ne. Če bi v teh razmerah vstopili v vlado, bi nas levica vedno lahko preglasovala, poleg tega je ta vlada resnično nesposobna. Tukaj se lahko vprašamo, kaj bi v taki vladi NSi sploh lahko spremenila.

Če bi v teh razmerah vstopili v vlado, bi nas levica vedno lahko preglasovala, poleg tega je ta vlada resnično nesposobna. Tukaj se lahko vprašamo, kaj bi v taki vladi NSi sploh lahko spremenila.

Kar pa seveda ne pomeni, da ne bomo podprli dobrih predlogov, če bi jih koalicija predlagala. Mislim, da je vendarle bolje podpreti, če koalicija kaj dobrega predlaga, kot biti apriori proti vladi.

Kaj pa, če bi prišlo do menjave tudi na premierskem mestu, vidite v tej konstelaciji parlamenta kakršnokoli možnost za vstop v vladno koalicijo?

Trenutno nisem naklonjen za vstop v kakršnokoli koalicijo. Če pa bi bila NSi 46-ti glas, ki bi odločal, potem bi bilo drugače. Trenutno ima levica dovolj glasov, da nas kadarkoli lahko preglasuje, zato NSi v takšni vladi ne bi imela potrebne moči.

V opoziciji ste mandat začeli na bojni nogi. Zapletlo se je pri sestavi komisij z opozicijsko večino, obe trenutno obvladuje NSi. Nadaljevalo se je s podpisi za preiskovalno komisijo glede poslov Gen-I. Kako gledate na ta nesoglasja v opoziciji, ki jih imate z drugo opozicijsko stranko?

Imamo dve samostojni opozicijski stranki in dve delovni telesi, ki pripadata opoziciji. Največji opozicijski stranki pripada tudi mesto podpredsednika parlamenta. Pri tem ni dvoma, da slednje pripada SDS in ga tudi imajo. Komisiji KNJF in KNOVS pa smo si morali razdeliti in logično ter pošteno se mi zdi, da bi vsaka stranka prevzela en odbor. Na to pa v SDS niso pristali in situacija je, kakršna je.

Glede podpisov za preiskovalno komisijo je pa tako, da jih imamo že deponirane in jih bomo z veseljem prispevali, ko bo SDS imenovala svoje člane v KNOVS in KNJF. Nam je namreč v interesu, da komisije popolnimo in začnemo aktivneje preiskovati tudi druge rabote predsednika vlade. Pred časom je bila denimo aktualna ograja na južni meji, kjer se sprašujemo, zakaj bomo preplačali njeno podiranje, če je na voljo bistveno cenejši ponudnik, zakaj smo dali pol milijarde v HSE …

Poleg Gen-I je še cel kup vprašanj, na katere je potrebno poiskati odgovore. Poleg tega so, tako vsaj opažam, te preiskovalne komisije neke vrste brezzobi tigri. Ko sem sam vodil eno takšno komisijo, so se priče pogosto opravičile za izostanek, če pa so že prišle, se običajno niso ničesar spomnile. Tudi poslanci SDS, ki jih je v okviru svoje komisije zasliševala Mojca Šetinc Pašek, so odgovarjali, da se ničesar ne spomnijo. V takih primerih se vprašam, čemu je takšna komisija sploh namenjena. Poslanci pa lisic tako in tako ne moremo natikati nikomur.

Če ima kdo dokaze o tem, kaj naj bi počel Robert Golob, naj jih predloži tožilstvu, policiji, sodiščem. Za to imamo v državi te institucije. Se mi zdi, da so takšne preiskovalne komisije pogosto bolj namenjene promociji posameznega poslanca ali stranke. Ne pa vedno.

Podpiram ustanovitev preiskovalne komisije glede kanala C0, ker mislim, da je treba z vsemi orodji, ki jih imamo na razpolago, pritisniti na župana Ljubljane Zorana Jankovića, da se ta norost ustavi. Zdi se, da je na tem primeru pravna država odpovedala.

V SDS so najprej hoteli imeti zase obe komisiji, zdaj pa so se potegnili nazaj in bi vam prepustili KNOVS, če jim predate vodenje komisije za nadzor javnih financ, ki jo vodi vaš poslanec Jernej Vrtovec. Je kakšna možnost, da se ta spor reši, da predate eno komisijo SDS?

Jernej Vrtovec je odličen predsednik KNJF. Odpira zanimive teme, postavlja prava vprašanja. Sklical je veliko več sej komisije kot njegov predhodnik in glede na to, da vodenje te komisije dobro opravlja, ne vidimo razloga, da bi menjali predsednika. Poslovnik tudi ne določa, katero komisijo vodi katera stranka.

NSi je samostojna stranka in mislim, da je prav, da se bori zase. Kot rečeno pa je KNJF po moji oceni voden izjemno dobro, zato ne vidim razloga za menjavo.

SDS vam očita dvojno igro – da ste hkrati opozicija, ampak vladi »držite štango«. Kako razumete te očitke?

Pri teh očitkih gre v prvi vrsti boj za volivce na desnem polu.

Če vlada kdaj predlaga kaj dobrega, mislim, da ni nič narobe, če to podpremo tudi v NSi, sploh če predlog uresničuje naš program. Primer tega so ustavne spremembe. Slovenija je edina država, kjer sodnike imenuje Državni zbor. Govorimo o rednih sodnikih, ne ustavnih, da ne bo pomote, te bo na predlog predsednika republike še vedno potrjeval Državni zbor. V tridesetih letih je Državni zbor zavrnil samo dva sli tri sodnike. Zato je bistveno bolj pomembno, kdo sodnike predlaga, kot pa kdo jih potrdi.

Spremembe, ki gredo v smer odprave trajnega mandata sodnikov, ki zagotavljajo javnost sej sodnega sveta, se nam zdijo pomembnejše. Poleg tega moram poudariti, da ni še nič sprejeto, tako da gre tukaj zaenkrat v veliki meri za vihar v kozarcu vode.

Verjamem pa, da to vodi tudi do sprememb volilnega sistema, kjer pa je verjetno srž problema za mnoge, zaradi česar smo z vseh strani deležni napadov. Trenutno imamo predvidljiv volilni sistem z okraji, kjer imajo stranke že vnaprej predvidene scenarije, koga bodo kam kandidirali in kdo bo potem izvoljen. Volivec ima na voljo samo enega kandidata iz vsake stranke. Z odpravo volilnih okrajev pa bi ljudje dobili veliko več možnosti izbire. Kar pa marsikomu ni po godu, ker se del moči strank prenaša na volivca.

Kako daleč pa so pogajanja glede ustavnih sprememb?

Do zdaj ni še nič potrjenega in razprava se šele dobro začenja. NSi ima jasna stališča glede tega. Želimo, da sodniki nimajo trajnega mandata in da so seje sodnega sveta javne, da bomo vedeli, kaj se tam pogovarjajo. Dvomim, da bodo v koaliciji na to pristali. Če naše zahteve ne bodo upoštevane, pa mi glasov za spremembe ne bomo dali.

Kako pa sicer gledate na sodelovanje s koalicijo? Je glede na njihovo precejšnjo nazorsko oddaljenost to sodelovanje sploh mogoče? Pojavljajo se namreč špekulacije, da imate sklenjene kakšne kompromise glede na to, da so nekateri vaši kadri ostali na vidnih mestih v državnih podjetjih in institucijah, medtem ko je kadrovska metla za kadre SDS precej temeljita. Imate sklenjen kakšen kompromis z vlado?

Nikakor ne. Nobenih kompromisov ni. Nenazadnje pa so imeli tudi v drugi opozicijski stranki, ki nam danes to očita, v času levih vlad številne svoje kadre v upravah državnih podjetij. Če govorimo o Valentinu Hajdinjaku, pa lahko rečem samo, da gre za sposobnega direktorja, ki je marsikaj na Darsu premaknil z mrtve točke v zelo kratkem času. Če omenim samo e-vinjeto, tretjo razvojno os, karavanški predor …

Svoje delo zelo dobro opravlja, zato tudi vlada Roberta Goloba nima kakšnih resnih argumentov, da bi ga zamenjala. Tako da te napade na nas ocenjujem kot neupravičene in neutemeljene.

V NSi poudarjate, da z Janezom Janšo ne boste več šli v koalicijo. Je takšno pogojevanje drugim strankam, koga naj predlagajo za mandatarja, smiselno?

Ne gre za pogojevanje drugim strankam. To je naša odločitev, do katere imamo vso pravico in v tem ne vidim problema. Sicer se pa jaz želim ukvarjati predvsem sam s sabo in se dokazovati s svojim delom. V delo drugih strank se ne mislim vtikati.

Kako potem gledate na ultimat vaše stranke, da v vlado pod vodstvom Janeza Janše več ne gre?

V zadnjem času se je na levi strani zvrstila serija novih obrazov. Ljudje to zadevo kupijo. NSi ima dober program, ampak ne pride v ospredje, ker ljudje vedno kupijo nov obraz. Zato mislim, da je prav, da se vprašamo, kaj je narobe s slovensko desnico, da kljub dobrim argumentom ne more zbrati večine. Zelo si želim, da bi na naslednjih volitvah desno od sredine dobili 46 ali še več poslanskih mest.

Težava, ki jo ima velik del države z eno samo osebo, deluje odvračalno za celotno desnico. Zato enostavno moramo najti neko rešitev, da pridemo preko 46 poslancev.

Vprašanje pa je, kdo bo to desnico vodil. Kljub temu, da smo imeli dober program, ki je odgovarjal na izzive družbe, epidemijo itd. so na primer ljudje na referendumu rajši izbrali odložitev izvajanja dolgotrajne oskrbe. Pljunili so si v lastno skledo, samo zato, da so glasovali proti eni točno določeni osebi. Težava, ki jo ima velik del države z eno samo osebo, deluje odvračalno za celotno desnico. Zato enostavno moramo najti neko rešitev, da pridemo preko 46 poslancev.

NSi se zadnja leta vas čas krepi. Imamo odličen program in prepričan sem, da bomo v prihodnje še bolj pomemben faktor v slovenskem političnem prostoru.

Kako doseči, da NSi postane vodilna stranka, ki bo sama morda lahko postavljala mandatarja?

Stvari se že zdaj premikajo na bolje, kar kažejo tudi številke. V moji, Savinjsko-Šaleški regiji smo dosegli ogromen napredek. K nam prihajajo ljudje iz drugih strank, ker v nas vidijo alternativo, ki bo v prihodnosti vse pomembnejša in zato ljudje želijo staviti na nas. V vseh občinah, razen v Lučah, smo dobili župana ali vsaj kakšnega občinskega svetnika.

Zadnjih 10 let rastemo po številu poslancev in danes smo tretja najmočnejša stranka v državi. Nismo stranka afer in dokazali smo, da lahko pokažemo rezultate. Zato verjamem, da bo naša vloga po naslednjih volitvah še močnejša.

Zadnjih 10 let rastemo po številu poslancev in danes smo tretja najmočnejša stranka v državi. Nismo stranka afer in dokazali smo, da lahko pokažemo rezultate.

Če odmisliva odhod Janeza Janše, kaj še manjka desnici, da bi lahko dosegla parlamentarno večino in prevzela vlado za celotne mandat, morda celo več njih?

Manjka nam nekoliko boljši rezultat, morda še kakšna stranka, ki lahko prinese še kakšen glas. Predvsem pa bolj okrepljena NSi. Verjamem, da bomo presenečenje naslednjih volitev.

Ali turbulentni odnosi v opoziciji vplivajo tudi na vaše odnose znotraj stranke?

NSi je zelo enotna in povezana stranka. Naša velika prednost je odprt dialog. Vsakdo lahko zagovarja svoje mnenje in pove svoje stališče. Predsednik Tonin mi ne daje navodil, kako naj ravnam. In tudi ljudje na terenu nas podpirajo.

V zadnjih letih NSi komunicira bolj sredinsko držo. Kaj to pomeni za temeljne vrednote krščanske demokracije kot je družina, življenje, svoboda? So te vrednote lahko na prepihu zaradi sredinske drže?

Mislim, da ne. Krščanski demokrati smo povsod po Evropi uvrščeni na sredino. Nobena skrajnost ni dobra. Mi imamo zdrav temelj na krščanskih vrednotah.

Parlament te dni obravnava zakon o zaščiti živali. Sami ste znani kot zagovornik pravic živali, kako gledate na ta zakonski predlog?

Tri koalicijske poslanke so po moji oceni ta zakon spisale zaradi poceni piarja. V pripravo zakona stroke sploh niso vključile. Ko se pripravljajo zakoni, skušam vedno vprašati ljudi na terenu, kje vidijo težave in kakšne so njihove izkušnje, ter stroko. Tudi tokrat sem se pogovarjal z ljudmi, ki imajo tudi več kot tridesetletne izkušnje dela z živalmi.

Zakon sicer prinaša nekaj dobrih rešitev, kot je prepoved cirkuških nastopov, večina zakona pa ne odgovarja na izzive današnjega časa, predvsem pa ne odgovarja na izzive prostovoljcev na terenu. Oni sporočajo, da potrebujejo predvsem prostore, hrano ter kastracijo in sterilizacijo mačk. Teh ključnih problemov zakon ne rešuje.

Prinaša čipiranje lastniških mačk, nič pa ne govori o potepuških, ki so največji problem. Poleg tega uvaja nekakšne ovaduhe, ki bodo lahko hodili po kmečkih posestvih in iskali mučitelje živali, kar bo neizbežno vodilo v spore. Do zdaj je bil pes lahko privezan na dolgi verigi oz. jeklenici, zdaj jih bodo skušali strpati v stanovanja ali neke majhne bokse in žival ne bo nič na boljšem. Da ne govorim o kamerah v klavnicah, kjer tudi ne vidim, kako bi to izboljšalo življenje živali, ki gredo v zakol.

Skratka, gre za slab, s političnimi nameni spisan zakon, brez vključene stroke in izkušenj ljudi s terena.

Zelo cenim in spoštujem slovenskega kmeta. Vedno se trudim kupovati slovensko, po možnosti lokalno pridelano hrano.

Proti zakonu protestirajo tudi kmetje, pri čemer pa to ni edina njihova zahteva. Sami prihajate s podeželja, kako gledate na zahteve kmeta?

Zelo cenim in spoštujem slovenskega kmeta. Vedno se trudim kupovati slovensko, po možnosti lokalno pridelano hrano. Težko me boste na primer prepričali v nakup česna s Kitajske. Opažam, da kmete vedno bolj omejuje oteževanje kmetovanja na območjih Nature 2000 in nerazumne obdavčitve. Golobov zakon o dohodnini bo posebej udaril kmete na gorskih kmetijah, kjer v težkih razmerah skrbijo za kulturno krajino in vzdržujejo poseljenost majhnih vasi. Njihovi otroci bodo zdaj imeli nižje štipendije in otroške dodatke.

Potem je tukaj še problematika divjih zveri, kjer se je vmešal sam predsednik vlade. Glede tega problema obstaja več možnosti. Lahko sicer država ne naredi nič in izplačuje hitro in pošteno kmetom za nastalo škodo, ampak kmetje s tem ne bodo zadovoljni. Govoril sem s sovaščanom, ki mu je neznana žival pred dvema tednoma poklala drobnico. Pravi, da noče denarja, želi imeti predvsem mir. Lahko se sicer trudimo tudi s financiranjem visokih ograj in zaposlovanjem pastirjev na državne stroške, ki bi drobnico čuvali pred zvermi. Lahko pa zmanjšamo populacijo zveri na številke izpred tridesetih let, ko je bilo njihovo število vzdržno.

Bojim se, da se ta problem še ne bo kmalu uredil. Vsaj ne, dokler se medvedje ne začnejo sprehajati po Tivoliju in Šmarni gori. Neodgovorno se mi zdi, da vlada ne prisluhne kmetom, kot da se ne bi zavedala pomena lokalno pridelane hrane. Namesto tega pa uvažamo hrano z evropskih plantaž in drago plačujemo drugo nizkokakovostno hrano, ki k nam pripotuje tudi z drugih celin. S tem se streljamo v koleno. Ponavljam, kar sem rekel že ob zadnjih protestih kmetov: Če ni kmeta, ni kruha in ni naroda.

Zanimivo pa je, da pod to vlado protestirajo pridni ljudje, ki sicer živijo od dela svojih rok. Primerjajte to s protesti v času prejšnje vlade …

Te proteste pa bi očitno rad omejil ljubljanski župan Zoran Janković, ki za traktorje v centru Ljubljane predvideva 160-evrske globe. Sam sicer pravi, da ukrep ni uperjen proti protestnikom. Proti komu menite, da je uperjen?

Prepričan sem, da se skuša župan Janković maščevati za mirne proteste kmetov, s katerimi so želeli opozoriti, da je nekaj v tej državi narobe. Na vse pretege skuša te proteste omejiti. Ampak s takim pritiskom bo vzpodbudil samo še večjo udeležbo ljudi na protestih.

V kolikor bo to sprejeto, verjamem, da bodo kmetje našli kak drug način protesta. Bodo pa zaprli vpadnice. Ali pa prišli z drugimi prevoznimi sredstvi.

S protestniki ima Janković težave tudi glede gradnje kanala C0, ki dviguje prah zadnje mesece. Cela Slovenija si vas je zapomnila po vrču vode, ki ste ga odnesli premierju Golobu, ker tudi on oz. njegova vlada podpirata projekt C0. Zakaj vrč?

Že pred časom so me lastniki zemljišč ob trasi kanala povabili na teren, a sem takrat vabilo zavrnil. Takrat sem ocenil, da je to stvar Ljubljančanov, njihovih civilnodružbenih organizacij, mestnega sveta in da bodo že naredili, kar je treba. Sem jim pa obljubil, da bom v razpravi v državnem zboru opozoril na njihove težave.

Moj namen nikoli ni bil nabiranje političnih točk. Ko pa sem sodeloval na skupni seji dveh parlamentarnih odborov, ki sta razpravljala na to temo, me je pa začelo klicati vse več ljudi in takrat sem se odpravil na teren. To pa ti da čisto drugo dimenzijo. Lahko vidiš sto fotografij, posnetkov, medijskih prispevkov, a ko si na terenu in vidiš, kako ti pred očmi uničujejo naravo, ko vidiš policijo in Jankovićevo varnostno službo, ki varujejo črno gradnjo in te odslovijo, češ da gre za neprijavljen shod, potem se te to dotakne in ni več poti nazaj.

Razmišljal sem, na kakšen način bi jasno opozoril, da gre za vprašanje, ali bomo še pili neonesnaženo vodo. Pred dvema letoma smo povsod poslušali o tej temi, ko je šlo za referendum za vodo, zdaj pa je vse tiho. Prijel sem tisti vrč in ga odnesel na premierjevo mizo, da bi mu zelo nazorno pokazal, za kaj v resnici gre.

Lahko vidiš sto fotografij, posnetkov, medijskih prispevkov, a ko si na terenu in vidiš, kako ti pred očmi uničujejo naravo, ko vidiš policijo in Jankovićevo varnostno službo, ki varujejo črno gradnjo in te odslovijo, češ da gre za neprijavljen shod, potem se te to dotakne in ni več poti nazaj.

Župan Janković pa vam očita, da ste za kanal izvedeli šele pred dvema mesecema.

Naša poslanska skupina je že leta 2019 o tem razpravljala v Državnem zboru. Res pa je, da sem jaz takrat pokrival druge odbore. Vse se je poklopilo, ko sem slučajno nadomeščal enega drugega poslanca na seji, kar me je potem pripeljalo na teren. Po tem pa ne moreš več ostati ravnodušen.

Normalno je, da potrebujemo kanalizacijo, ampak ne, da fekalije pretakamo čez vodovarstveno območje, kjer se črpa čista pitna voda za 330.000 ljudi.

Vaš poslanski kolega Janez Cigler Kralj se je za vašo gesto opravičil ter za to požel kar nekaj kritike. Ste doživeli to opravičilo z njegove strani kot nezaupnico?

Kje pa, daleč od tega. Janeza zelo dobro poznam in sva dobra prijatelja. Takrat je bilo vzdušje v Državnem zboru zelo naelektreno in on je zgolj želel nekoliko umiriti strasti. Ko sva kasneje govorila, je rekel, da bi moral dodati, da sem bil edini poslanec, ki je bil na terenu, in zato na to gledam nekoliko drugače kot kdo drug.

Takrat je eskaliralo, ko me je predsednica državnega zbora, gospa, ki se promovira v rdečih petkah, boksa v dvorani, poje, in maha na prireditvah, obtožila populizma. Kdo pa je večji populist od nje? Janez je samo želel umiriti strasti. Ni mislil nič slabega.

Lahko pričakujemo še več takšnih simboličnih gest, kot je bil tisti vrč vode?

Tega nisem naredil namenoma, da bi vzbujal pozornost. Je pa gesta uspela. Klicali so me lastniki zemljišč ob kanalu in mi rekli, da še nihče ni uspešneje opozoril na ta problem.

Vsaka kanalizacija pušča in ko bo enkrat onesnažen vir pitne vode, poti nazaj ne bo. Želim narediti vse, kar je v moji moči, da si ne bom kasneje očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko.

Poslancem, ki ste glasovali proti spremembam Družinskega zakonika, nasprotniki pogosto očitajo, da ne priznavate ustave in Ustavnega sodišča. Kako razumete ta boj za družino?

Zame so družina oče, mati in otroci, seveda pa potem življenje prinese različne situacije. Izrecno bi poudaril, da nimam nič proti istospolno usmerjenim osebam, ampak pri posvajanju otrok imam pa zadržek in svoje mnenje, od katerega ne mislim odstopati.

Je ta boj za vas izgubljen s tem, ko je bila onemogočena možnost referenduma?

V času te vlade mislim, da ni več mogoče nič narediti. V kakšni naslednji, kjer bomo imeli večino, pa je marsikaj mogoče. 700.000 ljudi je svoje povedalo na referendumu. To je zelo jasno sporočilo.

Odpira se še ena ideološka fronta, in sicer na področju evtanazije, kjer se trenutno zbirajo podpisi za zakon, ki bi jo uzakonil. Kakšen je vaš pogled na vprašanje evtanazije?

V NSi temu odločno nasprotujemo. Lahko pride do številnih zlorab, kar se v tujini, kjer je uzakonjena, že redno dogaja. Še posebej neprimeren čas za kaj takega pa je takrat, ko nam razpada javni zdravstveni sistem. Kot bi nekdo ocenil, da je uvedba evtanazije enostavno cenejša od dolgotrajnega zdravljenja raka.

Žalosti me, da se ukvarjamo s to temo, namesto da bi se pogovarjali o veselju do življenja, pomoči družinam, da bi lahko imele več otrok, o skrbi za starostnike, dolgotrajni oskrbi, kjer pa vlada rešitev nima. Zato potem odpira druge teme, da bi prikrila, da s svojim delom nima kaj pokazati. Vse to nas pelje v zelo napačno smer.

Vidite povezavo med odmikanjem uvedbe dolgotrajne oskrbe in uvajanjem evtanazije, glede na to, da gre za iste predlagatelje?

Na nek način ja. Priznam, da me žalosti, da je zakon o dolgotrajni oskrbi na referendumu padel oz. je bilo njegovo izvajanje prestavljeno. Po dvajsetih letih priprav in 120 osnutkih tega zakona smo sredi korone z manjšinsko vlado zakon sprejeli, ta vlada pa je zaradi svoje nesposobnosti preložila njegovo izvajanje. To pove vse.

Zdravstvo je, tako vsaj pravijo, ključna tema te vlade, hkrati pa tudi vaše stranke. Kako gledate na do zdaj prikazane rešitve? Kaj bi predlagali sami?

Ta vlada se suče okoli zdravstva kot mačka okoli vrele kaše. Ne poseže v srž problema, to pa je ZZZS, ki letno upravlja z več kot štirimi milijardami evrov. Večina ljudi si niti ne predstavlja, koliko denarja je to, tako da je to odličen poligon za ribarjenje v kalnem. Temu zdaj vlada dodaja še 700 milijonov iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. ZZZS bo tako upravljal s petimi milijardami, mi pa se ukvarjamo z vsem drugim, samo s tem ne.

Rešitev bi bila, da bi omogočili konkurenco več zavarovalnic na področju zavarovanj in s tem znižali cene storitev. Namesto tega pa preplačujemo medicinsko opremo, korist od tega pa imajo zgolj dobavitelji. V Državnem zboru sem to jasno ponazoril s stetoskopom, ki zdravstveni dom stane 341 evrov, vsakdo pa si ga lahko kupi za 220 evrov. Samo en stetoskop je preplačan za 121 evrov, pa gre za majhen medicinski instrument. Kje so šele ostali pripomočki in oprema!

Z razbitjem monopola ZZZS bi radi v NSi pacienta postavili na prvo mesto. Vlada pa se s tem žal ne ukvarja. Počne vse drugo, samo srčike problema ne rešuje.

Pogosto se zdi, da je NSi nelagodno, ko se pojavi vprašanje splava. Je NSi pro-life stranka oz. kako razumete odnos do tega vprašanja?

V NSi smo predvsem zagovorniki življenja. Osebno me žalosti, da se v zadnjem času veliko pogovarjamo o tem, kako življenje končati, namesto da bi delali na tem, kako življenje, ki nam je bilo podarjeno, ceniti in mu dajati smisel.

Pogled na vaša družbena omrežja razkriva, da vam veliko pomenijo gore – celo poročno fotografijo sta z ženo posnela na vrhu Ojstrice – dobrodelnost, gasilstvo in živali. Kdo vse je še Aleksander Reberšek?

Sem človek, ki se zaveda minljivosti življenja, zato se trudim živeti tukaj in zdaj, početi čim več stvari, ki me osrečujejo. Zelo rad delam z ljudmi, sem med ljudmi, potrebujem pa tudi svoj ventilček. Tak, ki me zelo osrečuje, so gore. Preden sem postal poslanec, sem bil trikrat tedensko nad 2.000 metri nadmorske višine. Zdaj sem morda enkrat mesečno. Imam bistveno manj časa. So pa gore še vedno moja velika ljubezen, kamor se z veseljem vračam. Glede na to, da sva se z ženo poročila sredi epidemije, nisva mogla imeti velikega poročnega slavja, sva pa tako, s fotografijo na Ojstrici, pustila en pečat v tej smeri.

Aktivni pa ste tudi na dobrodelnem področju, kje konkretno?

Trudim se pomagati po najboljših močeh. Do zdaj smo z ekipo uspeli zgraditi tri hiše. Leta 2018 smo obnovili dom, ki je bil brez oken in vrat, sanitarij in vode, v njem pa je živela mati samohranilka s petletno hčerko. Z dobrimi ljudmi smo to hišo obnovili in zdaj imata obnovljeno stanovanje. Pomagali smo pri projektu Žana Kotnika, ki mu je pogorela hiša, nato pa še v Vojniku, kjer je mati ostala sama z dvema majhnima otrokoma v 130 let stari hiši po tem, ko si je njen partner vzel življenje. Hišo smo podrli in zgradili novo, v kateri zdaj prebivajo.

Trenutno pa poteka akcija, kjer pomagamo pri gradnji zgornjega nadstropja v hiši šestčlanske družine v Gornjem Gradu. Zbiramo denar in sproti objavljamo račune in fotografije, kaj je bilo narejeno. Mislim, da je pomembno, da si ljudje med seboj pomagamo, posebej še, če se komu zgodi nesreča v življenju. Mati Terezija je rekla, da če ne moreš nahraniti sto ljudi, nahrani enega.

Sicer pa počnem še mnoge druge stvari. Včasih pridem domov samo spat, ker sem veliko prisoten na različnih dogodkih, Rad vidim, če so ljudje ustvarjalni, in z veseljem sprejmem različna vabila. Zadnje čase se ukvarjam tudi z vrtičkanjem.

Za kakšno ekipo gre pri teh gradbenih dobrodelnih podvigih?

Gre za prostovoljce, ki smo se našli na družbenih omrežjih. Veliko je podjetnikov, ki darujejo čas in denar, opremo in znanje, velika večina obrtnikov sodeluje brezplačno. Smo ljudje različnih političnih prepričanj, delamo pa za isti cilj. Vsega tega pa seveda ne bi zmogli brez dobih ljudi, ki so finančno podprli omenjene projekte. Podobno si želim sodelovanja tudi v politiki, da bi skupaj kaj premaknili naprej v dobro vseh nas.

Vas poslanska služba pri teh dejavnostih ovira ali vam pomaga?

Včasih ljudje vidijo poslanca in mislijo, da nič ne delamo. So plusi in minusi te službe in pridejo dnevi, ko sem povsem izčrpan. Tudi tedni, ko me praktično ni nič doma. Vse to je del poslanstva, da si odposlanec ljudstva. Plača je sicer dobra, časa za zasebno življenje pa je bistveno manj, kot če bi bil v »navadni« službi.

Poslanska plača je sicer dobra, časa za zasebno življenje pa je bistveno manj, kot če bi bil v »navadni« službi.

Največji plus je možnost, da nekaj v državi premakneš naprej. Spomin na to, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami omogočili višje nadomestilo in brezplačno sobivanje v bolnici, mi vedno prinese nasmeh na obraz. Ko veš, da je nekaj od tega tvoje delo, je to neprecenljiv občutek, ki ga ne more kupiti noben denar.

Če sva začela z motivacijo za vstop v politiko, še zaključiva tukaj. Na kateri točki boste lahko rekli, da ste dosegli to, za kar ste se podali v politiko, in da je čas za umik?

Kar me moti v slovenski politiki, je parcialno reševanje problemov. Stvari ne uredimo celovito. Rad bi, da bi enkrat naredili recimo pokojninsko reformo, ki bo celovita in je vrsto let ne bo treba spreminjati. Naše delo nikoli ni povsem dokončano. Veliko je še cest, ki potrebujejo obnovo. Savinjska dolina ima ogromno nedokončanih infrastrukturnih projektov, velik problem je poplavna varnost. Zato se mi zdi pomembno, da to območje ne izgubi svojega poslanca.

Če pa bom v prihodnje to jaz, bodo povedali ljudje. Če bodo ljudje rekli, da bi rajši imeli koga drugega, bom to sprejel in še vedno počel kaj koristnega.

FOTO: Urška Petač, Domovina