Žalna seja vlad iz mandatov 2000 in 2004 – 2008

Težko nam je pri srcu, ko se spominjamo našega dragega kolega dr. Andreja
Bajuka, s katerim smo toliko časa sodelovali in tudi toliko dobrega naredili za
Slovenijo. V spominu ga imam kot človeka, ki je vedno postavljal skupne koristi
pred svoje osebne, to je nenazadnje videti tudi iz tega, da se je v drugem
obdobju, ko je lahko postal član vlade Slovenije, odločil za prevzem enega
najtežjih resorjev v vladi, to je za mesto finančnega ministra. To ni
priljubljen resor, vendar je bil dr. Andrej Bajuk tisti, ki je bil kot rojen za
to mesto in je to svojo nalogo tudi brezhibno in sijajno izpeljal. Gotovo je
bil najboljši finančni minister, kar ga je Slovenija doslej imela. 

Bil sem takrat z njim v isti stavbi – pravosodno in finančno ministrstvo
sta v isti stavbi – zato sva se seveda velikokrat videvala, vendar je bil vedno
on prvi, ki je prišel zjutraj v službo in zadnji, ki je to stavbo zapustil. Že
to, da je imel dve tajnici, eno za dopoldne in eno za popoldne – za večerne ure
– pove vse o njegovem brezmejnem delu, ki ga je opravil v dobro nas vseh.
Rezultati, ki so bili doseženi v tem obdobju so več kot briljantni, ne bom jih
posebej našteval, ker jih poznamo, vendar  Slovenija mu je lahko za vse,
kar je storil za nas globoko hvaležna. 

Osebno ga imam tudi v spominu kot plemenitega človeka, pa tudi kot človeka,
ki se je znal tudi sprostiti. Tudi ob še tako težkih sestankih, ki jih je
ponavadi začel s kakšno anekdoto, da je nekoliko sprostil ozračje, potem pa smo
se posvetili reševanju vprašanj, ki jih je bilo treba opraviti. 

Škoda, da ga ni več med nami. Zelo ga bomo pogrešali. Toda ostal bo zapisan
z zlatimi črkami v zgodovini znamenitih Slovencev. 

presenetila in prizadela nas je novica o prezgodnjem odhodu dr. Andreja
Bajuka, nekdanjega predsednika vlade, našega sodelavca, finančnega ministra,
poslanca državnega zbora in ustanovitelja ter dolgoletnega predsednika stranke
Nova Slovenija.

Dano nam je bilo del poti prehoditi skupaj, soustvarjati in graditi boljšo
Slovenijo. Slovenski pregovor pravi, da nihče ne ljubi svoje domovine, ker je
velika, ampak ker je njegova. To še posebej lahko potrdimo za dr. Andreja
Bajuka, saj je vse svoje moči, znanje in dragocene izkušnje, sebe v popolnosti,
dal na voljo domovini. To je razumel kot osebno poslanstvo.

Svoboda, poštenost, odgovornost, sodelovanje, družina, domovina, so
vrednote, ki jih je cenil in spoštoval. Vrednote, ki jih je udejanjal v svojem
osebnem življenju, kot tudi pri svojem delu.

Pri dr. Andreju Bajuku smo cenili njegov pogum, odločnost, načelnost,
zavzetost in domoljubje. Delaven, skrben, pošten in dosleden zagovornik
krščanskih in občečloveških vrednot je bil dr. Bajuk.

Kot minister je spoštoval zaprisego, da bo deloval v blagor vseh državljank
in državljanov. Njegovo življenjsko vodilo je bilo, da smo za državo odgovorni
vsi, ne le peščica izbrancev. To je zahteval tudi od nas ministrov, da smo
ukrepe za blaginjo državljank in državljanov pripravljali odgovorno, s posluhom
za malega človeka. Pogosto je še dolgo v noč v vogalni pisarni 2. nadstropja
finančnega ministrstva gorela luč. Spomnim se, s kakšno zavzetostjo in znanjem
smo skupaj pripravljali proračun. Kljub različnim interesom, ki smo jih na
ministrstvih imeli, ni podlegel pritiskom, ampak je kompetentno prepričal vse
akterje, da je potrebno uresničevati globalne cilje in ne samo cilje določenih
ministrstev. Znal je poiskati rešitve tudi v brezizhodnih situacijah.

Dr. Bajuk je vedno verjel, da je Slovenija sposobna izpeljati spremembe
zaradi ustvarjalnosti slovenskih ljudi. Tudi ko so bile slovenske finance v
razcvetu, gospodarska rast visoka, zadolženost države majhna, je bil
nepopustljiv in so morali biti ukrepi varčevalno naravnani. Ministrom je
naročal, naj pogledamo najprej lastne rezerve v proračunu, šele nato so prišle
na vrsto druge možnosti.

Dragoceni so nam tisti redki trenutki, ko smo tudi v sproščenem vzdušju z
njim poklepetali. Veselje in nasmeh na njegovem obrazu se je takoj zarisal, ko
smo spregovorili o njegovi družini, še posebej vnukih, ki so mu bili v
neizmerno veselje. Navezan na ženo, otroke, družino, je imel razumevanje za
ukrepe v podporo družini. Imel je razvit socialni čut. Podpiral je družinsko
politiko in stal za tem, da veliko sredstev nameni ravno za podporo družini ter
socialno ogroženim. Tu ni varčeval.

Ker je bil dosleden do sebe, je to pričakoval tudi od sodelavcev. Izrečena
beseda je pri njem veljala. Spoštoval je socialni dialog, ni posegal v
dogovorjeno. Ker ni bil obremenjen s preteklostjo, je zmogel graditi zdrav
odnos, tako do enako mislečih, kot do tistih, ki so drugače mislili. Podiral je
zgrajene zaprte socialne mreže in združeval tiste, ki so bili pred njegovim
prihodom na različnih bregovih. Ni pa prenesel laži in hinavščine, lažnih
podtikanj. Ni bil spletkarski, maščevalen, pohlepen.

Hvaležni smo, v čast in ponos nam je, da smo lahko bili sodelavci v vladi
in soustvarjalci zgodovinskih, velikih in mednarodno uspešnih projektov, kot je
bil prevzem evra in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Velik del
zaslug lahko pripišemo ravno njemu in njegovemu uspešnemu vodenju enega izmed
najzahtevnejših resorjev v vladi. Kot minister je bil eden tistih, ki ni
uresničeval svojih želja, temveč je delal za dobro Slovenije. S svojo
domoljubno držo nas je učil odnosa do domovine Slovenije. Bil je politik, ki je
pokazal, da je lahko dober družinski mož in oče tudi uspešen politik.

Dr. Andreja Bajuka niso naredili velikega položaj, funkcija in priznanja iz
tujine. V zgodovino so ga zapisala načela in vrednote, ki jih je živel. Bil je
človek visokih etičnih in moralnih načel, svetovljan, finančni strokovnjak.
Spoštoval je mnenja drugih, kljub drugačnemu lastnemu prepričanju. Iz tega se
lahko učijo politiki in osebe na odgovornih položajih, da naj nihče ne zavrača
strokovnosti in znanja ljudi, ki so vrednostno in politično drugače prepričani.

Gospod Bajuk je bil velik slovenski politik, ki je razumel sporočilo
volivcev in prevzel odgovornost. V spominu nam dr. Bajuk ostaja kot človek
dobre volje in srčne kulture.

Njegova dejanja, ideje in vizije nas bodo spremljale tudi v prihodnje. Tudi
zaradi njega imamo odgovornost, da ne obupamo, ampak soodgovorno skupaj gradimo
prihodnost naše domovine Slovenije.

zbrali smo se danes v tej sestavi in v tem številu, da počastimo spomin na
Andreja Bajuka. Najprej pa v imenu vseh, ki smo v času mandata obeh vlad delali
z Andrejem, izrekam spoštovani Katarini Bajuk in spoštovani družini naše
globoko sožalje. Njim gre prva hvala za nesebično podporo, ki so mu jo dajali
vseskozi in še posebej v času največjih pritiskov. Podporo, ki mu je veliko
pomenila in ki smo mu jo včasih kar zavidali. 

Nekega večera na prelomu tisočletja smo sedeli v razgledni restavraciji v
23 nadstropju hotela Concorde Lafayette sredi Pariza. Na tem srečanju sva s
takratnim predsednikom SKD povabila dr. Andreja Bajuka, naj se vrne v Slovenijo
in prevzame vodenje strokovnega sveta Koalicije Slovenija, ki sta jo oblikovali
SDS in SKD. Slovenska pomlad je takrat dobivala nove energije.

Pogovor je bil dolg in temeljit. Na koncu je Andrej pristal, da se odpove
visokemu položaju v Parizu in se vrne v Slovenijo. Odločitev ni bila lahka, a
Andrej je storil za Slovenijo tisto, kar mož more storiti in ne samo tisto, kar
mora. Z njegovim prihodom v Slovenijo se je zgodilo več, kot smo se takrat
zavedali. Domov se je vrnil nekdo, ki je močno okrepil prizadevanja za normalno
Slovenijo in to v časih, ko se je zdelo, da je želja po normalizaciji po težkih
porazih že skoraj umrla.

Andrej je prišel v domovino, kjer je prevzel neprimerno težje delo za
neprimerno nižje plačilo. Prevzel je vodenje vlade v času, ko Slovenija po
izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi ni imela prave formule za izhod iz
politične krize, ni imela veljavne volilne zakonodaje in je bila sredi
najintenzivnejših pogajanj za vstop v EU in NATO. Takrat smo bistveno pospešili
pogajanja z EU ter odstranili pomembne ovire na poti v NATO. Vsi, ki smo iz
njegove vlade iz leta 2000 danes tukaj, se dobro spominjamo, da tisto poletje
vlada ni imela dopustov. Delali smo noč in dan, čeprav je bila Slovenija v
neprimerno boljšem gospodarskem položaju kot je danes. Rezultati so bili dobri,
vendar jih je iz dneva v dan prekrivala brutalna medijska kampanja. Še posebej
Andrej je doživljal napade, ki so značilni za pojem “umor osebnosti”.
Vendar se ni dal. Vlada je delovala strokovno in premočrtno, predsednik Andrej
se je držal načela, da dana beseda velja. Ko so jo drugi prelomili, je
ustanovil Novo Slovenijo, ki je na volitvah 2000 osvojila skoraj desetino
glasov v DZ. 

Dr. Andrej Bajuk je kot velik svetovljan in človek, ki je večji del svojega
življenja živel in delal v svetu zahodnih demokracij, doma stalno doživljal
presenečanja, ki jih v okvirih normalnosti niti ni možno povsem razumeti.
“Kako je to sploh mogoče,” je večkrat ponavljal, ko je prebral kako
naslovnico slovenskega časopisja, kjer so trdili, da je belo pravzaprav črno
ali obratno. Ali ko so vsak uspeh vlade razglašali za napako, kako dejansko
napako pa kar za zločin. Poljubno pač, kakor je trenutno odgovarjalo njihovim
gospodarjem. Ko pa je njegova vlada dosegla kak očitno dober rezultat, ki ga ni
bilo možno neposredno zanikati, pa so ga enostavno zamolčali. 

Ko je nekoč slišal bivšega predsednika države trditi, da obstaja več
resnic, se je prijel za glavo in vprašal, kam je pravzaprav prišel? Danes, ko
mu širša slovenska javnost vsaj po smrti priznava nesporne zasluge za državo in
skupnost in naenkrat celo njegovo velikansko nesebično potezo, ki jo je naredil
že samo s svojo vrnitvijo v Slovenijo, bi Andrej s svojim značilnim širokim
nasmehom lahko spet dejal: “Vidite, ni več resnic, res pa poleg resnice
obstajajo tudi laž, ignoranca in sprenevedanje. In seveda obstaja več različno
močnih mikrofonov in zvočnikov.” 

Po volitvah leta 2004 je prevzel mesto finančnega ministra, čeprav bi lahko
kot predsednik druge največje stranke v koaliciji vodil Državni zbor. Verjetno
bi drugačna odločitev bolj koristila njegovi stranki, medtem ko je izbira
finančnega resorja bolj koristila državi. Izbral si je težje delo, njegovi
rezultati pa so pritrdili tej izbiri. Slovenija je v času njegovega
ministrovanja zabeležila najboljše fiskalne rezultate v svoji zgodovini.
Bistveno se je znižal javni dolg, gospodarska rast je bila še enkrat višja od
povprečja EU, uravnotežili smo proračun in kot prva nova država članica
izpolnili kriterije za prevzem evra. Če ima slovenski evro svojega očeta, potem
je to dr. Andrej Bajuk. Bil je neomajen, ko se je naša vlada borila za
izpolnitev kriterijev, kjer je bil boj z inflacijo še posebej trd. Še vedno ga
vidim, kako je na zasedanju Evropskega sveta, kjer so oznanili, da je od vseh
kandidatk samo Slovenija izpolnila kriterije za prevzem skupne evropske valute,
sijal od ponosa. Upravičeno. 

Predsedovanje EU in ECOFIN-u, svetu finančnih ministrov, sta mu leta 2008
dala novih energij. Ponovno je bil v svetu, kjer so vsaj večinoma znali ločiti
dobro od slabega in kjer so bili dobri rezultati deležni pohvale, slabi pa
graje. Ker je Slovenija leta 2008 veljala za daleč najbolj uspešno državo nove
Evrope in, zaradi makroekonomske in politične stabilnosti ter sposobnosti
reševanja problemov drugih, upoštevanja vredno partnerico velikih, je bila
Andrejeva avtoriteta med finančnimi ministri EU nesporna in splošno priznana.
Medtem ko so se nekateri slovenski politiki in novinarji norčevali iz njega, je
Andrej v Evropi po vrsti pobiral nagrade vse do tiste, ki jo enkrat na leto
dobi najboljši evropski finančni minister. Evropski mediji so dostojno objavili
novico in komentarje o tem, slovenski so večinoma molčali. “Nihče ni
prerok doma,” se je tolažil Andrej in neutrudno delal naprej. Ko je
finančna in gospodarska kriza iz EU začela pljuskati tudi k nam, je Andrej Bajuk
zastavil temu primeren proračun za leto 2009, ki je bil sprejet še v našem
mandatu. Pripravil je tudi vrsto ukrepov za zagotovitev stabilnosti bančnega
sistema, ki smo jih sprejemali celo še po volitvah septembra 2008 v času, ko še
ni bilo Pahorjeve vlade. Ko je ta prevzela izvršno oblast, je najprej z
rebalansom proračunske izdatke za leto 2009 povečala za 10 %. Andrej je ponovno
zmajeval z glavo in se spraševal, kaj je tem ljudem. “Morali bi izdatke še
znižati vsaj za toliko, kot so jih dvignili, tudi mi smo imeli preveč
optimistične napovedi. Ne pa to”, je ponavljal. 

Ko sva se zadnjič videla junija letos na obletni žalni slovesnosti v
Kočevskem rogu, je ravno v enem od dnevnih časopisov izšla spletna anketa, v
kateri so bralci dr. Andreja Bajuka z velikansko prednostjo izbrali za
najuspešnejšega finančnega ministra v Sloveniji doslej. Dejal sem mu, da je čas
le razločil zrnje od plev, on pa se je le nasmehnil. 

Andrej je iz pripovedovanja vedel, kakšen režim je vladal v Sloveniji do
volitev leta 1990, a
je le verjel, da se je s slovensko osamosvojitvijo in formalno demokracijo
spremenilo več, kot se dejansko je. Sprva v svoji veliki poštenosti ni dojel,
da so se še najmanj spremenili ljudje. Da gre to najbolj počasi. Vedno znova je
bil razočaran, ko je v posameznikih odkrival tisto, kar bi moralo že zdavnaj
ležati na smetišču zgodovine.

Kljub vsemu pa se je na mnogih področjih Slovenija v zadnjih obdobjih
spreminjala tudi na bolje. Predvsem zaradi ljudi, kakršen je bil dr. Andrej
Bajuk. Poštenjak in nekdo, ki mu je, tako kot dr. Jožetu Pučniku, šlo za stvar
in ne za koristi. Ni jima bilo treba, a sta vseeno prišla in nesebično
pomagala, ko je bilo potrebno. Visok položaj in lagodno življenje sta oba
zamenjala za stres in garanje. Zagotovo sta oba za stvar žrtvovala tudi lepo
število let svojega življenja, kajti za to, kar sta oba doživljala, se plača
visoka cena. 

Danes, ko se na tem našem srečanju poslavljamo od njega in se klanjamo
njegovemu spominu, si želimo, da bi vedel za hvaležnost vseh, ki smo preteklo
desetletje lahko delali z njim. Veliko mu dolgujemo, veliko pa mu dolguje tudi
Slovenija. Vsaj v teh dneh po njegovi smrti se zdi, kot da se tega vsi
zavedamo. Razkorak med tem, kar je Andrej dejansko bil in med sliko, ki so jo o
njem in rezultatih njegovega dela nekateri desetletje vztrajno risali v
slovenski javnosti in zanjo potrošili na hektolitre črnila in digitalnih
impulzov, se je razpočil kot milni mehurček. Resnica je ponovno zmagala in še
enkrat, tokrat dokončno, stopila na Andrejevo stran. Danes ga vsaj po fizični
smrti velika večina vidi takšnega, kot je vedno bil. 

Andrej bo ostal zapisan v spominu nas, ki smo imeli priložnost in čast
delati z njim, predvsem kot pošten, srčen in ognjevit zagovornik vsega, kar
narekuje zdrava človeška pamet in slovensko patriotsko srce. Bil je hkrati
svetovljan in domoljub, enako doma in enako sproščen tako v družbi svojih
rojakov v Beli krajini, Poljanski dolini in na Vipavskem, kot tudi na evropskem
in svetovnem parketu med predsedniki, bankirji ali diplomati.