Portret Ljudmile Novak v Sobotni prilogi Dela

Objavljamo portret predsednice NSi Ljudmile Novak za Sobotno prilogo Dela. Vabljeni k branju!

NSi je kot prvi stranki po izpadu iz državnega zbora uspelo znova prestopiti parlamentarni prag. Kljub enajstletni politični karieri pa se bo Novakova prvič preizkusila kot poslanka doma in predsednica parlamentarne stranke.
Je politika še vedno predvsem moški posel, vprašamo Ljudmilo Novak, po volitvah edino žensko na čelu katere od parlamentarnih strank. Preveč, odgovori. Predvsem zato, ker se ženske v kriznih razmerah »zelo dobro izkažejo ali izkažemo«. Po njenem mnenju bolj razmišljajo o skupnosti in manj o sebi. Pomembno funkcijo, za katero se po navadi težje odločijo, opravljajo zelo odgovorno. »In v primerjavi z moškimi se ne počutimo tako hitro ogrožene zaradi sposobnih sodelavcev.« Enako kot drugje se morata v politiki moški in ženski pogled na življenje dopolnjevati, zato jo veseli, da bo v novem sklicu državnega zbora kar tretjina žensk, največ do zdaj. Med njimi bo prvič tudi sama.

NSi, ki jo Novakova vodi od novembra 2008, v vlado z Zoranom Jankovićem kot mandatarjem ne bo šla, tako vztrajajo že vse od volilnega dne. Ker so razlike v vrednotah in programu prevelike in ker bi s tem po njenem mnenju razočarali volivce.

Prav tako ne vidi možnosti za koalicijsko sodelovanje Jankovića in Janeza Janše, kar je zaradi kriznih razmer predlagal predsednik SLS Radovan Žerjav; mimogrede, na začetku poklicne poti je bila njegova učiteljica slovenščine. »Mi lahko izražamo svoje pobožne želje, ampak težko si predstavljam vladno sodelovanje dveh tako močnih osebnosti.« Zato tudi ne verjame, da bi ta povezava lahko bila uspešna.

A kot poudarja, je sodelovanje pomembno, ne samo v politiki, temveč v celotni družbi, prav tako dialog in medsebojno spoštovanje. Zanjo je razumljivo, da imajo ljudje različna mnenja, kar pa ne pomeni, da so med seboj sovražniki. In ni prav, da v družbi veljajo dvojna merila, pravi. Sama spoštuje življenje od spočetka do naravne smrti in misli, da je družina, ki jo tvorijo mama, oče in otroci, najbolj naravna in popolna skupnost. Zaradi tega prepričanja jo, poudari, pogosto označijo za nestrpno, nekateri se ji posmehujejo oziroma ji dodajajo vse mogoče vzdevke. »Da se nekdo na ves glas zavzema za splav, je pa v redu? In ni nestrpen?« pove malce jezno, a odločno. Tako, kot je ves čas nasprotovala družinskemu zakoniku.

Družina: kakšna in kje bi moralo biti njeno mesto
Družino morajo sestavljati oče, mama in otroci. Takšno je njeno stališče in niti manj kot sedemminutna razprava o tem ni (več) zaželena. Ko konča svojo misel, nas namreč preseneti: »Sicer pa, tolikokrat sem že govorila o tem, da me raje vprašajte še kaj drugega.«

Vsak človek sam odgovarja za svoje življenje in dejanja, poudarja in nikogar ne obsoja, ne žensk, ki so se odločile za splav, ker ve, da to ni lahka odločitev, ne homoseksualcev. »Kar nekaj jih poznam ter jih spoštujem kot dobre delavce in dobre ljudi.« Prav tako ne trdi, da homoseksualne skupnosti niso pomembne. Mora pa po njenem mnenju družina z mamo, očetom in otroki imeti privilegiran status. »Država bi morala spodbujati ljudi, da bi bilo čim več takšnih družin, ker je v njih prihodnost naroda, ne pa da so tisti, ki živijo v urejenem zakonu in družini, materialno kaznovani.«

Prav tako se po mnenju 52-letne Novakove ne moremo preprosto sprijazniti, da se pari vse pogosteje ločujejo. »Večjo vlogo bi morala imeti preventivna priprava na zakon oziroma ozaveščanje mladih za odgovorno življenje. Za vsak poklic se učimo več let, ne učimo pa se, kako živeti v zakonu, družini.« Priprave pred poroko organizira cerkev, kar podpira.

Verniki oziroma bolj natančno kristjani, posledično pa tudi krščanski politiki, so po njenem mnenju skupina ljudi, ki je pri nas največkrat tarča sovražnega govora. Bolj kot Jankovićevo volilno telo, ki se je znašlo v besedilu s podpisom Tomaža Majerja, objavljenem na spletni strani SDS. Strinja se, da je vsakdo, ki nekaj javno trdi, odgovoren za vsebino izrečenega ali zapisanega ter mora biti pripravljen za to predložiti dokaze. Pri tem jo najbolj skrbi, da sta bila avtor zapisa in SDS razglašena za glavna krivca, namesto da bi se več ukvarjali z vsebino. »Če je vse to res, potem smo daleč od demokratičnih volitev. Želela bi si, da se ugotovi, ali je v zapisu kaj resnice ali je zgolj natolcevanje.«

Pa je to odziv modrih in odgovorih politikov? Po daljšem premisleku pove, da se ne bo opredeljevala, kaj je modro in kaj ni. Strinja pa se, da se netoleranca povečuje, in sicer zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih vrednot ter človeka, pri čemer gre del krivde pripisati tudi politiki. »Vedno se začne pri vrhu, politiki moramo biti zgled državljanom, tako kot morata biti oče in mama zgled svojim otrokom ali pa učitelji svojim učencem,« pravi Novakova, po izobrazbi profesorica slovenščine in nemščine. Ta poklic je opravljala osemnajst le, enkrat na teden tudi v času županovanja; najdlje v srednji šoli zavoda za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku.

Politika: od lokalne prek evropske do državne
Pred desetimi leti je zapustila šolstvo in vstopila v politiko. Najprej je bila dve leti in pol županja Moravč, kjer živi vse od poroke, nato pet let evropska poslanka, kot sama pravi, nepričakovano. Nihče ni pričakoval tako visoke zmage NSi na prvih volitvah v evropski parlament leta 2004. Tako je pet let živela na poti med Brusljem, Strasbourgom in Slovenijo. Tri leta je bila z njo v Bruslju najmlajša hči. Zaradi kmetije, ki jo imajo, ni bilo mogoče, da bi se vsi preselili. Drugače so si organizirali življenje, pomagala jim je tašča, zato, kot trdi, ni bilo težav. Ta odločitev je po njenem mnenju celo okrepila vlogo očeta, otroci pa so postali bolj samostojni.

V Bruslju se je spoprijateljila z veliko nemškimi poslanci iz CDU in CSU, s katerimi se občasno sreča še danes. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je, kar zadeva politiko, njena vzornica. »Je zelo pozitivna, zaupanja vredna in po mojem mnenju govori tisto, kar v resnici misli in čuti.«

Politika pa ni njena prva ljubezen, to mesto pripada družini. Obe hčeri, 20-letna Rozala in 24-letna Sara sta se letos poročili in odselili, 22-letni sin Tilen je še doma. Želela si je več otrok, a so ji zdravstveni razlogi to preprečili. »Otroci so nekaj najlepšega, kar se ženski lahko zgodi.« Se pa že danes veseli dneva, ko bo postala babica.

Zelo uživa tudi kot predsednica moravškega kulturno-izobraževalnega društva Limbar, v katerem vodi dramsko skupino. Ta zadnje čase uprizarja predvsem igre, ki jih sama napiše. Zadnja ima naslov Sedma (no)sila, v njej pa prikazuje, kako lahko mediji ustvarijo javno mnenje v prid krajevnega mogotca oziroma kako se lahko z informacijami manipulira. Glavna naloga medijev bi morala biti objektivno poročanje, kar bi pripomoglo k boljši družbi in boljšim odločitvam državljanov na volitvah, doda. Da njena ocena delovanja medijev ni najboljša, je v pogovoru razbrati kar nekajkrat.

V srednji šoli je trenirala košarko, razmišljala je celo, da bi se vpisala na fakulteto za šport. Danes najraje igra odbojko in plava, prav tako uživa pri delu na vrtu in gobarjenju. Poleg nemščine govori še angleško in hrvaško, učila se je francoščino, latinščino in esperanto, precej razume tudi italijansko.