Intervju s predsednico Ljudmilo Novak v sobotni prilogi časopisa Delo

V sobotni prilogi časopisa Delo so pričela soočanja prvakov političnih strank pred volitvami v DZ 2011 z naslovom: Na volitve z novimi obrazi in starimi recepti. Preberite si, kakšne vizije sta predstavila liderja dveh zunajparlamentarnih strank. Prva je nekdaj vladna stranka NSi, ki jo vodi Ljudmila Novak in zagovarja tradicionalne krščanske vrednote. Druga je stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS), ki jo bo na volitve popeljal Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic.

Živimo v negotovih časih, ko se ne ubadamo zgolj z ekonomsko
krizo, ampak tudi, tako je mogoče zaslediti v javnih razpravah, s krizo
vrednot. Po kakšnih vrednotah bi morali živeti?

Novak: V
Novi Sloveniji (NSi) smo preteklo leto posvetili razpravam o vrednotah,
organizirali smo vrsto srečanj z eminentnimi predavatelji. Ugotavljamo,
da je kriza vrednost, poleg vseh kriz, ena največjih. Ni več spoštovanja
pogodb, dogovorov, ljudje ne dobijo zadoščenja na sodiščih dovolj
hitro; vse to se je globoko zagrizlo v slovensko družbo. Zavzemamo se za
spoštovanje temeljnih etičnih vrednot, kot stranka NSi pa v ospredje
postavljamo tudi vrednote krščanske demokracije.

Hanžek:
Slovenska družba in politiki so prepozno zaznali problem vrednot. Kot
sociolog sem o tem študiral že pred 15 leti. Delova Sobotna priloga je
bila skoraj edini medij, ki je objavljal moje članke, v katerih sem
opozarjal na neupoštevanje vrednotnega sistema, ki bo prej ali slej
pripeljal do sesutja ekonomije. Jasno je namreč, da če razpade en
družbeni podsistem, se to pozna tudi pri drugih. Takrat se mi je večina
posmehovala, danes pa vsa politika naenkrat ugotavlja, da je to problem.
Pred več kot desetletjem pa so bili politiki nosilci sovražnega govora
in prelomljenih obljub od volitev do volitev. Veliko strank je
pripomoglo k razpadu vrednot, zdaj pa bi ti isti ljudje želeli
popravljati vrednote.

Novak: Tudi mi smo ves čas
opozarjali na ta problem, eden od naših sloganov je bil tudi Beseda
velja, kako je pomembno, da ne obljubljamo tega, česar ne moremo
uresničiti, zaradi česar smo leta 2008 na volitvah tudi plačali visoko
ceno, ko smo izpadli iz parlamenta. Pokojni Andrej Bajuk je govoril, da
ne moremo obljubljati tisoč evrov pokojnine, ker smo vedeli, da to ni
mogoče, a ljudje so nam to zamerili in so verjeli tistim, ki so to
obljubljali. Ves čas smo govorili, da so vrednote pomembne, a so nam
očitali, da moraliziramo in da to ne sodi v politiko. Ko smo predlani
prvič pričeli organizirati zbore za vrednote, se je le na začetku nekdo
posmehljivo odzval, kasneje pa smo opazili, da se je razprava o tem le
še pospešila.

Lep primer vrednot in razprav o tem je
družinski zakonik. Zakaj se pri tej temi kreše toliko polemik, ko pa
zakonik – in pri tem je stroka res enotna – prinaša veliko več dobrih
rešitev kot slabih?

Novak: Za NSi je družina ena največjih
in temeljnih vrednot. Menimo, da je najboljše okolje za razvoj otroka
popolna družina. Pri tem se zavedamo, da vse družine niso takšne. Je pa
treba podpirati in ustvarjati takšno okolje, ki bo zagotavljalo vse
možnosti za optimalne razmere za razvoj družine. Seveda pri tem
spoštujemo odločitev vsakega posameznika za kakršenkoli tip življenja,
ki mu ustreza, ne glede na spolno usmeritev. Najbolj oporekamo temu, da
bi temeljni družini odvzeli pomembnost, nasprotujemo tudi izenačenju
vseh tipov družin. Prav tako se ne strinjamo pri posvojitvah istospolnih
partnerjev, ker menimo, da to ni najboljše za otrokov razvoj. Pravica
otroka je nad pravico istospolnih skupnosti.

Hanžek:
Glede tega imam drugačno mnenje. Če dobi neka skupina ljudi pravico, to
ne pomeni, da ima druga skupina toliko manj pravic, kvečjemu več. Prav
tako ne vidim, da bi bilo otroku kaj bolje, če ima le enega starša kot
pa dva istospolna starša, a tega ne moreta formalizirati. Otroci
potrebujejo odrasle vzornike, ne glede na to, kakšnega spola so. Poznam
vrsto istospolnih družinskih skupnosti, kjer so otroci izjemno dobro
počutijo in živijo v veliko večji slogi kot pa množica družin, kjer so
prisotni nasilje, tepež in zlorabe, navzven pa je videti urejena, lepa
in heteroseksualna družina.

Novak: Seveda obstajajo
takšne in drugačne družine, a vendar se ne morem strinjati s tem, da je
vseeno, v kakšni skupnosti živi otrok. Sem mati treh otrok, zato vem, da
otrok potrebuje očeta in mater, predvsem pa moramo težiti, da bi bilo
čim več takšnih družin, da dobivajo moralno in materialno vzpodbudo. Več
ko bo zdravih družin, bolj bo zdrav narod, a tu nikogar ne obsojam, ki
živi drugače. Ne pozabimo, da večina pedagogov ugotavlja, kako je takšno
okolje najboljše za otroka.

Hanžek: Dejali ste, da obe
obliki družine enako spoštujete, a ste takoj dodali, da je ena družina
zdrava. To pomeni, da je druga nezdrava, kar je že stigmatizacija.
Bistvo problema otrokov v istospolnih družinah je ravno ta
stigmatizacija otrok, ker jih drugi ne sprejemajo. Da je družina, kjer
je le oče ali mati ali kjer sta oče in mati, a s težavami, bolj zdrava
kot družina dveh istospolnih staršev, kjer je vse urejeno, se s tem ne
morem strinjati.

Novak: Gospod Hanžek, ne morete reči, da
so vse istospolne družine dobre, urejene in da je tam vse v redu.
Statistike kažejo ravno obratno sliko, čeprav ne trdim, da je pri
tradicionalnih družinah vse dobro, ampak želim poudariti, kakšen tip
družine naj kot družba podpiramo, da bo čim več otrok živelo v takšni
skupnosti. Ne stigmatiziramo otrok, ki živijo v takšni skupnosti, v NSi
trdimo, da je pravica vsakega otroka, da ima očeta in mater, ker menimo,
da otrok potrebuje zgled obeh spolov. Pravica otroka je višja od želje
ali pravice dveh istospolnih partnerjev.

Hanžek: To, da
se istospolnim družinam nekaj prizna, ne zmanjšuje pomembnosti
heteroseksualne družine. Če nekomu damo neko pravico, ne bo pravica
drugega nič manjša. Ko govorite o zdravih družinah, govorite dejansko o
stigmatizaciji, ne glede na to, kako vi to ocenjujete. Če rečete, da
bomo podpirali takšno družino, ki naj bi bila optimalna, rečemo, da
tista druga ni prava. Vi tega seveda ne izrečete, a se tako sliši.

Kako družinski zakonik omejuje ali pa premalo krepi tradicionalno družino?

Novak:
Hanžek je dejal, da oče in mati nista pomembna, ampak da je bolj
pomembno, da otrok živi z odraslimi osebami. Zame imata oče in mati
temeljni pomen. Nekaj časa sem delala v vzgojni ustanovi za vedenjsko
motena dekleta, kjer je bilo največ problemov, ker bodisi niso poznale
obeh staršev bodisi niso mogle z njimi živeti, zato mi je dobro znano,
kaj pomeni poznati oba starša, imeti stike z njima in kolikor toliko
normalne, ljubeče odnose in zgled očeta in matere. Definicija družine je
za nas sporna, za nas je družina skupnost odraslih oseb z otrokom, pri
tem pa ni vseeno, katerih odraslih oseb.

Hanžek: Ampak otroci že živijo v takšnih družinah in se jim zgolj ne priznava formalnega statusa. V tem je ključna težava.

Pri vprašanju družine sta si različna. Kaj pa menita o pohlepu, ki je zaznamoval tranzicijsko obdobje?

Hanžek:
Pohlep je eden izmed sedmih smrtnih grehov, kot pravi krščanska vera,
dobro pa je opisan tudi v študiji Kam po krizi, pri kateri sem
sodeloval. Pohlep spodbuja neoliberalna miselnost, da je materialno
bogastvo vse. Od leta 1991 smo iskali nove elite, ki so se začele
enačiti z lastnino materialnih sredstev, namesto s čim drugim, še zlasti
zato, ker smo v preteklosti poznali tudi strokovne, umetniške,
zdravniške in menedžerske elite. Po letu 1991 se je začela tranzicija in
miselnost, da je bogastvo tisto, ki definira človeka, to pa vodi v
pohlep, saj kapital potrebuje vedno več denarja, kar je mogoče doseči le
z vedno večjo produkcijo in potrošnjo. To je proizvedlo vedno večjo
neenakost in izključevanje ljudi.

Novak: Pohlep je
povezan tudi z željo po lagodnem življenju in s tem, da delo ni več
vrednota. Vsi želijo zaslužiti na lahek način, kar je postajalo vedno
večja vrednota. Sreča ni odvisna le od materialnih dobrin, za to imamo
mnogo dokazov.

Ima pohlep ideološki, politični ali strankarski predznak?

Novak: Ima predvsem človeški predznak.

Hanžek: Pohlep se veže tudi na željo po moči in oblasti. Oblast, denar in pohlep so povezani.

Novak: In lagodno, uživaško življenje.

Hanžek:
Ni nujno, da je rezultat pohlepa tudi uživaško življenje, ker morajo
nekateri zelo garati, da nakradejo in skrivajo premoženje.

Komu prisluhniti pri iskanju odgovorov, kako iz krize: gospodarstvu ali
delavstvu? V predvolilni kampanji je predvsem zaznati, da bo vse
odgovore dalo gospodarstvo.

Novak: V boljši kondiciji bo
gospodarstvo, manj bo potreb po sociali. Bolje ko stoji podjetje, lažje
izplačuje primerne dohodke, zato je prva naloga države spodbujati
gospodarstvo in tiste, ki želijo delati. Gospodarstvo je treba
spodbujati z zakoni, da bo imelo možnost za razvoj, za dvig
konkurenčnosti in da bo s tem lažje tekmovalo s konkurenco v Evropi.
Drugi problem je, da so naša podjetja preveč obdavčena: niso problem
previsoke plače, ampak prispevki podjetij, ki so nadpovprečno visoki.
Bolj ko bomo krepili gospodarstvo in ustvarjali razmere za podjetniški
razvoj, manj bo potrebna sociala. To potrjujejo tudi moji obiski po
podjetjih. Nerazumljivo je nerazumevanje oblasti, da je treba ustvarjati
primerne razmere, da bodo lahko podjetja delala. Podoben problem so
birokratske ovire, denimo pri občinskih prostorskih načrtih. Občine jih
ne morejo sprejeti, zato mnoge investicije stojijo, čeprav obstaja
interes. Ker država na tem področju ni vzpostavila reda, to zavira
gospodarstvo, zato ni novih delovnih mest. Ko poslušam gospodarstvenike,
imamo v Sloveniji ogromno rezerv.

Hanžek: Ne strinjam
se, da je slovensko gospodarstvo nadpovprečno obremenjeno, ker to
enostavno ni res, saj vsi podatki kažejo, da smo po obremenitvah v
spodnji polovici evropskih držav. Če vzamemo za primer predkrizno leto
(2007), je slovenska država porabila 42 odstotkov BDP, Francija 52
odstotkov.

Novak: Že, ampak midva ne govoriva o isti stvari. Jaz govorim o davkih in prispevkih podjetij za socialno in zdravstveno varstvo.

Hanžek:
Seveda, in vse konča v državni malhi. Slovenska država je leta 1996
delodajalcem za polovico zmanjšala prispevek za pokojninsko blagajno, s
15 odstotkov, kolikor plačujejo zaposleni, na osem odstotkov.
Prepolovitev se je zgodila, da bodo podjetja zaposlovala, odpirala nova
delovna mesta, se modernizirala, a se to ni zgodilo. Ko je nastala
luknja v pokojninski blagajni, je sedaj treba pokrivati razliko. V
obdobju konjunkture so se dodatno znižali prispevki podjetij. Kje je
končal ta denar? Za nakup novih podjetij, za nakup artiklov pohlepa in
za izvoz denarja v davčne oaze. Ne morem razumeti, da podjetja, ki so
dvajset let gradila avtoceste, ob tem, da niso plačevala prispevkov za
delavce, nimajo v času krize privarčevanih dovolj sredstev za
preživetje, vsaj za določeno obdobje. To pomeni, da vzorec, dajati denar
nekim podjetjem, ni tisti, ki bi lahko pognal razvoj. Veliko več
podjetij je obremenjenih s krediti in obrestmi, ki jih morajo
odplačevati za prevzeme, kot pa s prispevki za državo.

Novak:
Podjetja, ki se niso modernizirala, so večinoma v državni lasti in
imajo menedžerje, ki jih je nastavila politika. Vsi ti so želeli
privatizirati podjetja z najemom kreditov, zaradi česar so se znašla v
veliki krizi; lep primer je Pivovarna Laško. To pomeni, da je država
slab lastnik, menedžerje je nastavljala politično, to se je dogajalo v
vseh vladah, izbruhnilo pa je v obdobju finančne krize. Jaz govorim o
podjetjih in podjetnikih, ki so začeli iz malega in delajo kot dober
lastnik. Da je država slab lastnik, odraža tudi podatek, da ima država
za 8 milijard premoženja v podjetjih, ki so lani ustvarila komaj 60
milijonov dobička. Zato je nacionalni interes, da se vsa ta podjetja
prodajo po pametni ceni, ko bodo prišli primerni kupci, kupnino pa vloži
v nova delovna mesta, v infrastrukturo in podobno. Želim pomagati
podjetnikom, ki poslujejo pošteno, a so obremenjeni z različnimi
prispevki, kot so malica in prevoz na delovno mesto. Tega v tujini ne
poznajo.

Hanžek godrnja.

Novak: Ne pravim,
da slednje ni dobro za ljudi, a naši podjetniki tekmujejo v globalni
konkurenci in zaradi tega se jim zmanjšuje konkurenčnost.

Hanžek:
Nisem prepričan, da je država slab lastnik. Vsa gradbena podjetja, ki
so propadla, so bila v privatni lasti, Mura prav tako, in brez
intervencije države bi se zgodba končala tragično za mnoge delavce.
Vzemimo primer Dela Revij, kjer je bil zasebni lastnik. Zato je bistveno
vprašanje, ali se gospodari dobro in odgovorno. Privatne banke so
spravile v težavo Irsko, Islandijo in Grčijo, zato trditi, da je država
slab lastnik, ne velja v celoti, kakor tudi trditi, da so privatni
lastniki dobri.

Naj država proda podjetja v državni lasti?

Hanžek:
Država mora ohraniti lastnino v podjetjih, ker potrebuje tudi lastno
ekonomsko moč. Res je tudi, da so v državni lasti v glavnem ostala slaba
podjetja, ker jih nihče ni želel kupiti, zato primerjave
privatno-državno niso ustrezne. Mogoče bo treba v prihodnje katera
državna podjetja prodati, ko bo možno doseči pametno ceno, ne pa
prodajati zato, da se nekaj proda zaradi prodaje, podjetje pa na koncu
uničijo.

Novak: Zagovarjam stališče, da je treba v
državni lasti ohraniti tista podjetja, ki imajo strateški pomen za
državo. Dober primer tega je Luka Koper, na drugi strani ne vidim
razlogov, zakaj potrebujemo nacionalnega letalskega prevoznika. Pomembno
je letališče kot infrastruktura, ne pa da je letalska družba v državni
lasti. Preostala podjetja, ki nimajo strateškega pomena, skušajmo
prodati, a ne za vsako ceno. Država naj vstopi v lastništvo tistih
podjetij, kjer bi bila škoda večja, če bi propadlo.

Hanžek: Ampak to je v nasprotju s tem, kar ste govorili pred tem, da je država slab gospodar. Vaše razmišljanje se mi ne izide.

Novak:
Ko je šel SCT v stečaj, je ostala neizkoriščena mehanizacija in veliko
delavcev je končalo na cesti, tako da v državi nimamo primernega
gradbenega podjetja za izvedbo večjih gradbenih projektov. V tem primeru
je manjše zlo, če država vstopi za določeno obdobje, naredi red in nato
podjetje prepusti trgu. Ne pa da ga za vsako ceno zaradi nacionalnega
interesa obdrži v lasti. Naš nacionalni interes je, da imajo ljudje
službe, da se Slovenija normalno razvija in da imamo primeren
življenjski standard, pri tem pa ni pomembno, ali je lastnik slovenski
državljan, kajti veliko slovenskih državljanov nas je razočaralo, ko so
uničili podjetje, ga zadolžili ali dobičke pospravili na Ciper in v
podobne države.

Kaj menita o javnem sektorju? Očitajo mu, da je preobsežen, da je predrag in da ga bo treba krčiti.

Novak:
Javni sektor se je v preteklih letih povečeval, česar naše gospodarstvo
več ne more podpirati. Če prištejemo še dodatne obremenitve zaradi
povečanega števila upokojencev in zmanjšanje števila zaposlenih, je
javni sektor občutno prevelik. Ne želim govoriti o številkah, koliko je
česa preveč, ker o zaposlenih v javnem sektorju ne moremo govoriti zgolj
v kategorijah številk. Temu nasprotujem, ker menim, da se večina ljudi
trudi in dela. Drugo vprašanje pa je, ali je njihovo delo smiselno in
ali jih država potrebuje. Zato menim, da je potrebna racionalizacija, da
bi postal državljanom prijazni servis. Tega se zaposleni v javni upravi
premalo zavedajo, ker lahko vsak dan poslušamo zgodbe, kako se nečesa
ne da narediti, to pa povzroča gospodarsko škodo. Treba je povečati
odgovornost, racionalizirati postopke, odpraviti odvečne administrativne
postopke in preusmeriti kadre na področja, kjer obstajajo potrebe.

Bi odpuščali?

Novak:
Zagotovo, a odpuščanj ne bi postavljala na prvo mesto. Naravna pot je
bolj primerna, se pravi upokojevanje, brez nadomeščanja z novimi
zaposlitvami in preusmerjanje na področja, kjer so potrebe večje. V NSi
predlagamo zmanjšanje števila ministrstev na 12, s tem da bi ohranili
ministra brez listnice za Slovence po svetu, ker ima simbolno vrednost.
Nekatera ministrstva bi združili, denimo ministrstvo za kmetijstvo in
okolje ter promet in infrastrukturo.

Hanžek: Javna uprava
funkcionira slabo, ker nimamo kriterijev, ki bi nam olajšali dilemo,
ali imamo javnih uslužbencev preveč ali premalo. Če se primerjamo z
državami, ki imajo podoben BDP, imamo v državni upravi še premalo
zaposlenih. Problem je v politiki, ker nima koncepta, kaj naj bi ljudje
sploh delali. Po drugi strani vsakokratna oblast zaposluje ljudi po
strankarskem ključu, ne glede na to, ali so sposobni, pa kljub temu
prevzamejo oblast nad strokovnjaki. V teh strukturah sem že 30 let in
lahko povem, da javna uprava še ni bila tako nestrokovna, kot je danes.
Ker država nima koncepta razvoja, uradniki ne vedo, kaj početi, kajti
tudi ko kaj naredijo, naredijo narobe. Vzemimo primer sončnih celic na
stavbi v Celju. Eno ministrstvo je subvencioniralo namestitev sončnih
celic, drugo jih je podiralo. Kaj lahko v tem primeru naredi uradnik?
Najbolje, da nič, ker če bo storil eno, bo kriv, če drugo, bo spet kriv.
Zato ni problem v slabih delavcih. Zakaj se bojim obljub o zmanjševanju
javnega sektorja? Ker se potem vedno varčuje na napačnem koncu. V
zadnjem letu dni se je zmanjšalo število uradnikov v civilnem delu, na
drugi strani se je povečalo število zaposlenih za 200 v občinah in
Slovenski vojski. Rezultat povečanja števila zaposlenih po občinah je
verjetno posledica nedavnih lokalnih volitev, ko so župani nameščali
svoje ljudi.

Novak: Seveda vsaka vlada zaposli svoje
ljudi na ključne položaje, da bi lahko izvajala svoj program. A se tudi
zavzemam, da strokovnjaki, ne glede na njihovo politično pripadnost,
morajo ostati na svojih položajih. Vsak vladar je nespameten, če ne
izkoristi znanja strokovnjakov. A je tudi pomembno, da mora biti uradnik
lojalen. Uradnik naj dela strokovno, a ne proti funkcionarju. Če je
politični funkcionar pameten, bo predloge strokovnjakov upošteval.

Hanžek:
S tem se le delno strinjam, ker mora biti strokovnjak lojalen stroki in
profesionalnosti, ne pa politični oblasti. Če bi nam uspelo zmagati, bi
prerezali niti med politiko in profesionalno upravo. Javni sektor je
treba profesionalizirati, da bo lahko strokovno izvajal vse tisto, kar
bo sprejela politika. Običajno pa je tako, da se uradniki nasvetov sploh
ne upajo dajati, ker se bojijo za službe in skrbijo le za to, da bi
sebi nadrejenim prikazovali lepšo sliko. Ljudje se bojijo in razmišljajo
zgolj o tem, kako ugoditi šefu.

Novak: To je velika škoda za državo in gospodarstvo.

Hanžek:
Seveda, a to je rezultat politike, tudi vlade, katere del je bila tudi
vaša stranka. Leta 2005 sem pisal ministru za delo in družino Janezu
Drobniču, takratnemu premieru Janez Janši, da podjetja ne plačujejo
prispevkov za delavce, podal sem se v državni zbor, a nihče ni ukrepal.
Zato NSi ne more danes dejati, da ni nič kriva, ker Drobnič ni nič
naredil, takratna vlada in politična večina je le sprejela zakon, da je
treba sistem spremljanja vplačila prispevkov urediti do leta 2010. Se
pravi, da so leta 2005 podaljšali lumparijo za pet let, zato me danes
nihče ne more prepričati, da niso vedeli, saj so takrat dali podjetjem
bianco menico, da jim jih ni treba plačevati, ker jih ne bo nihče
preganjal.

Novak: Tega ne poznam, sklepam pa, da so se očitno nekatera podjetja znašla v težavah in so zaprosila za odlog plačila prispevkov.

Hanžek:
Odlog plačila prispevkov je druga stvar in je normalen ukrep v krizi.
Problem je, ker je oblast preprečila ljudem možnost nadzora, ali jim
delodajalec vplačuje prispevke.

Naj dokončamo energetsko naložbo TEŠ 6?

Hanžek:
Dilema ni težka. TEŠ 6 je finančna polomija, v ozadju je korupcija,
veliko je nezakonitosti, povezava med politiko in lobiji je očitna. Če
ti zakon napiše podjetje, poslanec pa ga neposredno vloži v zakonodajno
proceduro, je to očitna korupcija. Če bomo privolili v izsiljevanje,
potem to postane vzorec izsiljevanja, ki se mu ne moremo izogniti v
prihodnje, kar nas lahko stane mnogo več kot milijardo evrov. Tudi jaz
lahko začnem graditi hišo, pridem do petega nadstropja in rečem, ali jo
lahko dokonča kdo drug, ker jo je škoda. Avstrijci so gradnjo jedrske
elektrarne ustavili sredi gradnje, zato ne vidim, zakaj projekta TEŠ 6
ne bi zamrznili.

Novak: Projekt je bil slabo voden, a je
že tako daleč zapeljan, da ga je v tem trenutku težko ustaviti. V NSi
smo o TEŠ 6 veliko razpravljali, kaj je bolj pametno, na koncu smo
ugotovili, da je nesmiselno ustaviti projekt, vendar ni nikoli prepozno
za revizijo in racionalizacijo projekta.

Če bi imeli ponovno možnost odločanja, ali naj Slovenija ostane ali izstopi iz Nata, kako bi se odločili?

Novak:
Nato nam zagotavlja varnost. Slovenska vojska je potrebna, ker ima tudi
simbolni pomen, neodgovorno bi bilo, da bi imeli državo brez vojske, a
seveda racionalno. Njen sedanji obseg je ustrezen. Ker je svet čedalje
bolj nemiren, vojna je čedalje bolj možna v prihodnosti, ko se
povečujejo socialne težave in vse možne oblike kriminala, se zaradi Nata
počutim bolj varno.

Hanžek: Od referenduma leta 2004
nisem spremenil menja: sem proti Natu. Še vedno sem istega mnenja kot v
šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, da je vojska bolj
namenjena teroriziranju lastnih ljudi. Če ne želimo vojne, moramo
odpravljati revščino. Prav tako ne vidim, katera sosednja država bi nas
lahko napadla ali okupirala, saj so vse, razen Avstrije, članice Nata.

Kaj menite o novih obrazih, ki se pojavljajo pred letošnjimi volitvami?

Hanžek: Novih obrazov ni veliko.

Kaj pa vaš?

Hanžek: V strankarski politiki je, sicer pa je moj obraz že star, ker štejem že 63 let.

Kaj pa pričakovanja na volitvah?

Hanžek: Da bomo v parlamentu dovolj močni, da bomo lahko opozarjali na napake zmagovalcev.

Kaj pa vi, gospa Novak?

Novak:
Želimo se čim bolj približati 10 odstotkom, čeprav se nobeni stranki
doslej, ki je izpadla iz parlamenta, še ni uspelo vrniti. Upam, da bo
NSi prva, ki ji bo uspela vrnitev, saj smo tri leta trdo delali in na
evropskih in lokalnih volitvah dosegli dobre rezultate. V NSi smo tudi
prepričani, da v Sloveniji potrebujemo stranko s krščansko-demokratsko
opcijo. Ta opcija se je po Evropi izkazala z uspešnim reševanjem
finančne krize, vzemimo za primer sestrsko CDU/CSU v Nemčiji.

Že, a Merklovi v Nemčiji slabo kaže, saj je izgubila vse dosedanje volitve v zveznih deželah.

Novak:
Morda, a imajo v Nemčiji najboljše rezultate, pa ljudje kljub temu niso
zadovoljni, ker je splošno stanje pesimistično. Kar zadeva nove obraze,
pa lahko rečem, da bomo v NSi ponudili mlade in perspektivne ljudi. Kar
zadeva druge, menim, da se je zahteva po novih obrazih pojavila
predvsem v levem političnem polu, ker so tam najbolj razočarani nad
strankami. Za Slovenijo bi lahko bilo nevarno, da se pojavi ime človeka,
nekakšnega odrešenika, ki takoj zapolni ves medijski prostor in se
predstavlja kot nekdo, ki ima vse recepte za hitro odrešitev Slovenije.
To bi lahko bila nevarna igra preizkušanja neznanih receptov v času hude
krize, ko niti ne vemo, kdo stoji za temi ljudmi, kaj počnejo in kakšna
je njihova ideologija. Izrazila se bom po gospodinjsko: kadar imam
zahtevne goste, ne preizkušam novih receptov, ampak se držim tistih, ki
sem jih preizkusila in mi vedno uspejo.

Verjetno mislite na
Pozitivno Slovenijo, na stranko Zorana Jankovića. Ali ni paradoks, da se
je nov obraz zgodil tudi desnici v podobi Gregorja Viranta?

Novak:
Kolikor razumem Viranta, se je postavil v politično sredino, na
liberalne pozicije. NSi se zaradi tega ne počuti ogrožena, ker
zagovarjamo vrednote krščanske demokracije.

Ste se morda vi, gospod Hanžek, prepoznali v razmisleku gospe Novakove o novih obrazih in mesiji?

Hanžek:
Ne, kje pa. Z njo se strinjam, čeprav sem ateist, da je največji greh
predstavljati se za mesijo. Odrešenik je lahko samo bog ali njegov
namestnik, ki ga pošlje na Zemljo. V TRS ne ponujamo neznanih receptov,
imam 50 let in več stare recepte. Če bi jih politične stranke
uporabljale doslej, ne bi nikoli šli ustanavljat nove stranke. Poročilo o
človekovem razvoju, ki sem ga delal za Združene narode od leta 1998 do
2001, je bilo ocenjeno kot eno najboljših na svetu. Tedaj so Združeni
narodi svetovali predsedniku vlade Janezu Drnovšku, da bi bilo dobro, če
bi Slovenija uporabila predlagan razvojni koncept. Nismo nekaj novega,
smo pa bili marginalizirani; v parlament pa si želimo, ker če te tam ni,
je popolnoma vseeno, kaj počneš.