Kampanja se je že začela

Vlada je padla. Kakršenkoli drug scenarij bi bil iracionalen, slovenski politiki bi vzel še tisti košček dostojanstva, ki ga morda še uživa.

Padec vlade edina logična poteza

Arbitražni sporazum je bil zadnji večji projekt, ki ga je izpeljala Pahorjeva vlada. Po tem so sledili sami neuspehi. Vlada je izgubljala zaupanje ljudi, na koncu pa še koalicijske partnerje in večinsko podporo v parlamentu. V takšnih okoliščinah ni mogoče uresničiti nič pomembnega, kar bi lahko pripomoglo k boljšemu življenju v državi. Vsak politik, ki interes države postavlja pred svojo kariero, bi odstopil in s tem omogočil, da se razmere čim prej normalizirajo. Pahor tega ni storil, šel je do konca, do tja, kjer so se mu morali odpovedati celo nekdanji prijatelji, ker bi v nasprotnme primeru sami izgledali nekredibilni.

Dva različna svetova

Če ste v zadnjih dneh poslušali Pahorjeve intervjuje in izjave, se vam je za trenutek zazdelo, kot da se žrtvuje za našo ljubo domovino, kot da dela nekaj velikega za Slovenijo. Zdelo se je, kot da se bo Slovenija zlomila, če bo ostala brez Pahorja. Vsakodnevno življenje, predvsem pa konkretni gospodarski kazalci so kazali diametralno nasprotno Pahorjevim besedam. Ali obstajata dva različna svetova? Ali obstaja Pahorjev svet in svet, v katerem živimo mi vsi?

V Državnem zboru je Borut Pahor končno spoznal, da je njegov svet ni resničen. Če bi tudi on živel v svetu, v katerem smo živeli mi, potem bi moral odstopiti že veliko prej. Zakaj ni? Obstajata dve možnosti. Lahko je bil popolnoma zaslepljen, večja verjetnost pa je, da je šlo za del scenarija v boju za čim boljši rezultat SD-ja.

Piar scenarij za začetek volilne kampanje

Na slavnem »off the record brifingu« je Pahor dejal, da sam ne bo nikoli odstopil, ker bi s tem Sloveniji priznal, da ni bil dober predsednik vlade. Pahor je hotel, da ga »vržejo«. In tudi so ga. Ključno pri vsem tem pa je, da je Pahor celotno razpravo in glasovanje o zaupnici odlično izkoristil za začetek volilne kampanje. Z dramatičnim in čustvenim nastopom je ogrel srce marsikaterega volivca. Niso bili redki, ki so Pahorjev govor razumeli, da se je Pahor zelo trudi, vendar naj bi mu drugi stalno metali polena pod noge.

Če bi Borut Pahor resnično ravnal državotvorno, potem bi moral odstopiti že davno. Takrat, ko so mu volivci na referendumu izrekli nezaupnico. Vse kasnejše vztrajanje je bilo zgolj izgubljanje časa za Slovenijo in pridobivanje časa za SD, da najde način, kako preprečiti katastrofo na volitvah.

Predčasne volitve edino zdravilo za politično krizo

Čimprejšnje predčasne volitve so v tem trenutku razumna odločitev. Slovenija mora čim prej priti do trdne in kredibilne vlade, ki bo imela zaupanje ljudi in večinsko podporo v parlamentu. Do tega lahko pridemo samo na volitvah. Iskanje morebitnega začasnega predsednika vlade bi bilo v sedanjih razmerah zgolj nerazumen poskus politikantstva, ki bi podaljšal politično krizo. Občutek imam, da so do tega spoznanja prišli vsi resni politiki, seveda pa obstajajo prosti strelci, kot sta Andrej Magajna (bivši SD) in Julijana Bizjak Mlakar (SD), ki s tragikomičnimi predlogi za novega predsednika vlade poskušajo pridobiti pet minut slave in brezplačno promocijo.

Strah –  glavni motor kampanje

Volilna kampanja je v polnem teku. Vsakdo se bori za svoj košek prostora in vsako želi po svoje prepričati oziroma motivirati volivce. Skrbi me, ker prvi indici kažejo, da se bo celotna kampanja gradila na strahu. Eni strašijo, češ, kaj se bo zgodilo, če zmagajo oni, spet drugi strašijo, kaj se bo zgodilo, če bodo zmagali s premalo odločno podporo. Vsekakor je res, da je strah najboljši motivator, vendar to ni dobro za prihodnost slovenskega političnega prostora niti za dobrobit Slovenije.

Vsebinska volilna kampanja prezahtevna, da bi jo lahko realno pričakovali

Če bo prihajajoča volilna kampanja polna afer, polna hujskaštva, polna strahu in polna nezaupanja, potem se Sloveniji ne obeta nič dobrega. Nič dobrega ne bo, če bodo vodilni slovenski politiki smrtni sovražniki. Za razvojni preboj se bodo morali ti ljudje pogovarjati. Nič dobrega ne bo, če se bo celotna kampanja osredotočila na karakterne značilnosti predsednikov strank. Vem, da preveč pričakujem, če si želim vsebinsko volilno kampanjo, kampanjo, ki bo govorila o rešitvah za prihodnost. Vendar, bilo bi dobro.

Kaj je boljše za Slovenijo?

Nekateri že razmišljajo o času po volitvah. Slišati je pozive po veliki koaliciji, slišati je pozive po močni stranki. Sam ne vidim rešitve za nastalo situacijo v veliki koaliciji, ker bi bila takšna koalicija vsebinsko preveč različna in zato neučinkovita. Močna zmaga samo ene stranke lahko prinese nove probleme. Dvomim, da je v Sloveniji samo ena stranka sposobna dobiti toliko glasov, da lahko sama sestavi vlado; če ta možnost obstaja, je to slabo za pluralnost slovenskega političnega prostora. Po moji oceni je edina rešitev programsko sorodna in trdna koalicija.

Programsko sorodna in trdna koalicija

Ljudje bolj zaupamo ljudem in stvarem, ki jih poznamo. Oblikovanje predvolilnih koalicij lahko poveča transparentnost slovenske politike in zaupanje v koalicijo strank, ki že pred volitvami brez tihih računic ljudem jasno povedo, da nameravajo sodelovati in kaj želijo narediti. Sodelovanje in jasnost programskih izhodišč sta dve čarobni besedi, ki v situaciji, ko smo z nekredibilno Pahorjevo vlado izgubili dragocen čas, pomenita veliko. Čas volilne kampanje bi stranke lahko izkoristile za oblikovanje in iskanje skupnih programskih izhodišč ter s tem prihranile dragocen čas po volitvah.

Kje je mesto Nove Slovenije?

Vse pove preteklo delo Nove Slovenije. Vedno smo bili trden koalicijski partner, ki so mu bile namesto ozkih strankarskih kalkulacij pomembnejše dobre rešitve za Slovenijo. Za Slovenijo bo koristno, če bo imela v prihodnjem mandatu Novo Slovenijo.