Komentar tedna – Aleš Hojs

Ko se v teh vročih poletnih dneh, ob večerih, človek sprehodi skozi
Ljubljano lahko ob nabrežju Ljubljanice in v starem mestnem jedru opazuje
množico, ki brezskrbno poseda in se hladi s hladno pijačo ali sladoledom.
Urejene ulice, lični lokali, pridih brezskrbnosti in počitniško vzdušje so
pravi ambient, da mi v glavo šine zanimiva misel. Kje pravzaprav pa se ta
kriza, o kateri je toliko govora, pozna? Ali se res zavedamo, da prihaja čas
varčevanja, odrekanj in drugačnega ekonomskega modela? Ali je idila mestnih trgov
in njihovih obiskovalcev res prava slika blagostanja slovenske družbe oziroma
ali res  še ni prišel čas, da bodo ljudje
sprevideli, da je potreba po spremembah nujna? No , če bi  sodil to po vzdušju poletne Ljubljane gotovo
ne!

Ko sem v zadnjih tednih nekajkrat potoval po Sloveniji in se srečeval z
ljudmi iz vseh mogočih krajev pa je slika postala povsem drugačna. Ljudje živijo
vse težje, možnosti zaposlitve so vse manjše, mladi govorijo o tem, da
razmišljajo o selitvi v tujino , ljudje ne verjamejo v pravni sistem, predvsem
pa sem čutil, da se v ljudeh pojavlja apatija. Veliko je bilo že zapisanega o
naši družbi dveh pravnih sistemov – enega za elito  in drugega za vse ostale. Vedno bolj pa
postaja jasno, da gre pravzaprav za ustvarjanje dveh ekonomskih razredov –
enega, ki je nedotakljiv in finančno tako močan, da je »ugrabil« državo  in drugega, 
kateremu  zagotavljanje pravne
države in ekonomske neodvisnosti postaja vse bolj  neuresničljivo. Mirno lahko rečemo,da je
znotraj naše družbe Nemško-Francoski vlak namenjen samo nekaterim, vsi ostali
pa smo že vedno na Slovenskih železnicah.

Ideloške razprave, kulturni boj , afere in medijske laži so bile
običajne teme vseh dosedanjih predvolilnih kampanij. Pa ne samo predvolilnih.
Prav zadnja dogajanja v državnem zboru in koalicijska preigravanja kažejo na
dejstvo, da celotna vladajoča struktura deluje na osnovi ideologije. Kljub
dejstvu, da ima v državnem zboru 
»vladajoča« koalicija samo še 33 poslancev se postopki in aktivnosti
državnega zbora odvijajo nemoteno. Zakoni, ki so ideološko usklajeni ali
tlakujejo nove poti starih sil so sprejeti brez kakršnihkoli težav. Predsednik stanovske
politične stranke upokojencev ne zamudi priložnosti, da pove, kako so nujne
predčasne volitve, njegovi poslanci pa v parlamentu podpirajo »dobre« rešitve. Poslanci
oranžnega cunamija se sproti preštevajo, da ugotovijo ali so sploh še poslanska
skupina, ko pa je potrebno glasovati o družinskem zakoniku so zopet trdni člen
koalicije. Vse skupaj se predstavlja, kot , da je vse pravzaprav normalno, da
podpirajo le dobre rešitve, da pa je kriza v državi res taka , da je
neodgovorno zapustiti potapljajočo se barko. Druženje na osnovi edine skupne
točke, to je ideologije, je že mnogokrat v zgodovini državam prineslo daljnosežne
posledice, žal mnogokrat ne samo ekonomskih.  

Priprave na volitve so v polnem zamahu. Vsi nas prepričujejo, da je
tokrat čas za vsebinsko kampanijo, da je čas za razvojne programe , za koncepte
idej , vizij in podobno. Samo močno lahko upamo,da bo tokrat res drugače.
Razvoj in uspešnost gospodarstva  in s
tem povezane praktično vse javne dobrine bodo morale postati  prioriteta dela nove oblastne ekipe. Vse
premalo se namreč zavedamo, da so ravno ustvarjanje dodane vrednosti, novih
produktov, novih delovnih mest, inovativnost in ne nazadnje pregovorna
slovenska delavnost tisti faktorji, ki lahko in morajo spremeniti sedanjo
ekonomsko mlakužo. Trditev, da smo in želimo ostati socialna država, ob tem pa
spregledati realen obseg družbene produktivnosti in možnosti zagotavljanja
socialne države nas pelje v Grški scenarij. Prav je, da so resnični socialni
korektivi v državi uveljavljeni in prav je, da se šibkejšemu delu prebivalstva
pomaga. A to se lahko izvaja  le na način
zdravega in uspešnega gospodarstva, poštenega in pravičnega plačevanja davkov
in pravega vodenja države. Če država za zagotavljanje socialnih pravic, ali
bolje rečeno ohranjanja miru, porabi preko 200 miljonov EUR mesečno več kot
ustvari, potem se nam gotovo ne piše dobro.  

Prav zadnji predlog rebalansa proračuna je jasen znak, da glavno volilno
kampanijo  že vodi aktualna vlada.
Predlog rebalansa proračuna predvideva njegovo zmanjšanja za cca. 350 mio EUR, bo
pa  proračun še vedno precej višji kot
lanski, primanjkljaj pa zopet na rekordni ravni. Zmanjšanje investicijskih
sredstev na celotni cestni in železniški infrastrukturi, zmanjšanje sredstev
namenjenih gospodarstvu in kmetijstvu in ne nazadnje celo znižanja
sofinanciranja projektov Evropskih skladov pomeni praktično popoln zastoj
novega investicijskega cikla. Obenem vlada povišuje zneske socialnih
transferjev, ni pripravljena narediti reza in postaviti transparentnega sistema
socialnih in drugih pomoči, v zelo majhni meri se odpoveduje lastni porabi in
skrbi za socialni nivo, kot bi živeli kje v razviti Skandinaviji. Prav neokusno
je, ko ti nemalo kdo pove, da niti nima interesa po redni zaposlitvi, saj z
delom na črno in drugimi socialnimi prejemki zasluži bistveno več, kot da bi
moral redno hoditi na delo. Ali pa ko ti uslužbenec državne uprave pove, da v mesecu
maju in juniju niso kaj dosti naredili, saj so vsi čakali na izide treh
referendumov, ki naj bi (ne)osmislili nadaljnje delo vlade, v  naslednjih dveh mesecih pa zaradi dopustov
tako ali tako ni računati na kakšno posebno intenziteto dela. Res smo prišli v
čas, ko bo potreben temeljit rez. Ne samo v zagotavljanju poslovnega okolja za
uspešno gospodarsko poslovanje, kreiranju številčno primerne in učinkovite
državne uprave, uveljavljanju pravne države za vse, ampak tudi v lastni
miselnosti, da je prav od vsakega posameznika odvisno ali smo zmožni in hočemo
živeti drugače.

Prav nobene garancije ni, da je kljub medijskim napovedim o
nezadovoljstvu večine državljanov, še vedno množica takih, ki jim sedanje
stanje povsem ustreza. Prav nobene garancije ni, da teh ni celo toliko, da je z
novimi predvolilnimi manevri , celo volitve moč pripeljati do izhoda šibke
večine in težkega nestabilnega vladanja in ravno to je tisto, kar nas
upravičeno lahko skrbi. Ne nazadnje je prav primer sosednje Madžarske, ki je po
katastrofalnem vladanju socialistov, le te izvolila za ponoven mandat, in bilo
je potrebno celih osem let, ter  popolno
gospodarsko in družbeno razsulo, da se je volja ljudstva radikalno obrnila.

Slovenci smo se v prelomnih trenutkih znali vedno prav in modro
odločiti. Da živimo tudi danes v takih časih je nesporno in naše odločitve bodo
znova pokazale našo modrost in usmerile našo prihodnost. Verjamem, da je ta v
novi slovenski pomladi in da Slovenci ne potrebujemo popolnega razpada vseh
družbenih sistemov, da bomo na mesta vodenja države izvolili take ljudi, ki to
zmorejo in  znajo.