Zamujena priložnost

Državna proslava ob 20. obletnici
naše domovine ni ogrela src domoljubov.

Prenovljen
Kongresni trg z univerzo v ozadju je ponujal lep pogled in še povečal pričakovanja
pred začetkom programa. Po vseh protokolarnih zadevah je moje pričakovanje
velikega dogodka že nekoliko zasenčil mimohod predstavnikov naše države. Po
rdeči preprogi so se sprehodili v glavnem tisti, ki ob osamosvajanju niso bili
najbolj navdušeni nad nastankom samostojne države Slovenije, sedaj pa se zdi,
kot da so najbolj zaslužni borci za demokracijo. Pa pustimo to. Trenutno so še
na oblasti.

Govor
predsednika, ki niti enkrat ni omenil Slovenk in Slovencev, pač pa zgolj
slovenske državljanke in državljane ter rojake po svetu, je odražal dokaj
realno politično situacijo v Sloveniji, ni pa bil noben presežek, ki bi
državljanke in državljane posebej navdušil.

Kulturni program se je začel zelo
obetavno s Slovenskim oktetom.

No,
domoljubje bo vendarle dobilo svoje mesto ob 20. obletnici samostojne države,
sem pomislila na začetku. Potem pa sem zaman čakala na tisti trenutek, ko ti
kakšna pesem ali misel zbudi ponos in veselje nad tem, da si Slovenec, doma v
lepi deželi, ki je z osamosvojitvijo doživela nasmeh zgodovine. Niti enega
utrinka iz zgodovine ponosnega slovenskega naroda in časa osamosvojitve, pač pa
zgolj iskanje samega sebe v recitacijah umetnikov, ki jim z umetniškega vidika
ni kaj očitati. Toda vsebina – ali je bila primerna za praznik domovine? Tudi
kostumi nekaterih nastopajočih so imeli svoj podpomen. Iskreni aplavz so
doživeli naši športniki, ambasadorji domovine, ki so v nas še najbolj prebudili
domoljubna čustva.

 Lepa kulisa, gibčne telovadke in plesalke,
medkulturni dialog in pevke na oknih, kar je bila dobra domislica za oči, srce
pa bi slovenska pesem zagotovo bolj ogrela. Je vse to slučaj? Sem le
starokopitna, ko pričakujem ob okrogli obletnici slovenske države program v
slovenščini, iz slovenske domovinske in narodne zakladnice? Da takšen program s
poudarkom na internacionalizaciji in skoraj brez slovenske note, ni bil slučaj,
pač pa dobro premišljena poteza, me je prepričala informacija, da bi Slovenski
oktet po prvotnem scenariju moral zapeti rusko pesem, ker so ruske pesmi tako
lepe. Moj Bog, ali za nas niso najlepše prav slovenske pesmi? Tako se je
proslava iztekla ob lepi kulisi, z umetniškim programom, ki pa ni ogrel src
domoljubnih Slovenk in Slovencev ter slovenskih državljanov, zato so tudi dlani
namenile le običajen aplavz.

Sprašujem se, ali želimo oziroma
želijo nekateri v slovenski državi 
ukiniti slovenski narod?

Je ljubezen
do domovine in lastne kulture res nestrpnost? Je domoljubje  nestrpnost ali spoštovanje svoje domovine,
njenih korenin, kulture, prednikov? Morda ravno toliko kot očitana nestrpnost,
kadar zagovarjamo družino z očetom, materjo in otroki. Tako smo si namesto na
osrednji državni proslavi ogreli srca z domoljubjem na lokalnih ali drugih
proslavah, kjer beseda Slovenec ni bila žalitev, pač pa ponos. No, nekateri
župani z levice bi nas pa najraje spet videli na Balkanu.

Zamujena priložnost, da bi se
Slovenci ob jubileju spet začutili kot povezan narod.

Narod, ki
ima močno voljo izpeljati državo iz vseh težav, ki so se zgrnile na nas v tej
vsesplošni krizi. Namesto potez povezovanja in izogibanja nevralgičnim točkam
Slovencev, ki nas vedno znova razdelijo, je levica spet segla po temi, ki je
vedno pri roki za razdvajanje. Skupina 29 poslancev, s prvopodpisanim Antonom
Anderličem, je v proceduro vložila zakon o verski svobodi. Odlična tema za
prepir med Slovenci in podžiganje razdvojenosti. Kost, ki smo jo že tolikokrat
preglodali, da je že popolnoma neokusna. Vrgli so kost, medtem ko ljudje nimajo
kruha. Kako naj državljani podpremo varčevalne ukrepe in potrebne reforme, ko
pa nas ta oblast vedno znova izziva in priliva olja na ogenj, država in
gospodarstvo pa toneta vse globlje. V zadnjih dneh je sam premier, ki je sicer
zelo »optimističen«, napovedal, da nas čaka še hujša kriza.

Ali ni prav sedaj čas, ko moramo
stopiti skupaj, povezati politične sile, voljo in znanje vseh državljanov ter
rešiti domovino?

Predsednik
vlade pravi, da bo okrnjena vladna ekipa ravno tako operativna, kot je bila
prej. Ob tem se moramo vprašati, ali so ministri oziroma ministrice, ki so
odšli iz vlade, bili tako neučinkoviti, da sedaj lahko ena oseba vodi kar tri
resorje in bo učinek enak? No, morda bo zaradi tega manj referendumov in bo
prihranek celo večji. Dobro je, če so politiki izobraženi, izkušeni in modri,
še posebej to velja za predsednika vlade. Za državo pa postane nevarno, če si
predsednik vlade domišlja, da vse obvlada in kar sam sprejema odločitve namesto
svojih ministrov ter svoja dognanja posreduje na tiskovnih konferencah, ne da
bi se prej sploh posvetoval s pristojnim ministrom. Zadnji primer za tako ravnanje
je izjava o umiku vojakov iz Afganistana, o čemer ministrica za obrambo ni
vedela ničesar. Zato tudi niso nič nenavadne izjave ministric iz Zaresa, ki so
ob odhodu govorile tako, kot bi bile ves čas v opoziciji in ne bi vodile svojih
resorjev. Ali imamo potemtakem v Sloveniji še demokratično vlado?

Kam vodi ponovna dokapitalizacija NLB?

Finančna
podpora države Slovenskim železnicam, letalskemu prevozniku Adria Airwais,..?
Slovenska banka, ki bi morala biti del rešitve za državo, je del problema. Kaj
imamo od takšne banke, ki jo mora država kar naprej dokapitalizirati iz našega
denarja, hkrati pa državljani od nje težko dobijo kredit, kaj šele ugoden
kredit, ko ga najbolj potrebujejo? Podjetja, ki imajo zagotovljeno prodajo
svojih izdelkov, ne dobijo kredita za premostitev trenutnih težav ali za
investicije v potreben razvoj.  Zato je
potreben resen in strokovno utemeljen premislek, kaj narediti z državno
srebrnino. Vlada, ki nima zaupanja državljanov zaradi mnogih neresnih in
škodljivih potez, ne more potegniti voza naprej.

Zato so nujne predčasne volitve z
novo ekipo in novim zagonom, ki pa bo morala delovati bolj enotno, povezovalno,
vključevalno, predvsem pa poslušati in upoštevati tudi strokovnjake, kajti
politična samozadostnost vladajočih je za državo nevarna ošabnost.