O deželi, ki je postala država

V deželo je prišla pomlad. V deželo, ki je pred dvajsetimi leti postala država. Pomlad je nezadržno spodrivala mraz zimskih dni, prebujena narava se je odela najprej v zelene in zatem še v pisane barve cvetja. Kakor že tisočletja. In kakor že od nekdaj so mrzli vetrovi tu in tam zaveli po deželi in vrhove gora je pobelil sneg. Nič nenavadnega, kakor že od nekdaj.

Vsaka pomlad prinese s seboj obljube o novem življenju, o novem rojstvu, o novi setvi. In o zrelih klasih, o rodovitnosti. Tudi drugačna pomlad jih je v deželi, ki je pred več kot dvajsetimi leti postajala država.
Lahkoten pogovor na televiziji države, ki praznuje svojo dvajsetletnico. Ki se  boleče izvija iz primeža starih časov, iz družbe, ki je obljubljala svobodo in enakost, a je namesto prave svobode prinesla nedemokratičen družbeni sistem. Sistem, v katerem je bilo nekaterim dovoljeno skoraj vse, nekaterim pa zelo malo ali nič. Nekateri ga niso smeli niti doživeti in živeti. Ker se z njim niso strinjali. Sistem, po katerem se je začelo tožiti marsikateremu prebivalcu dežele, ki je postala država. Pa se zdi mnogokrat, da dežela ne ve, kako bi bila država. Kako bi morala biti država.

In v tem lahkotnem pogovoru ne televiziji je zavel mrzel veter, kakor neljuba slana, ki prekrije novo življenje. Kdor se ne strinja z nami, ni vreden živeti. Saj so zopet prazni rovi grobišč. In spakovanje, ki se želi imeti za humor, na neki lokalni radijski postaji, ki je ponujalo še nove lokacije, za odlagališča tistih, ki želijo misliti drugače. Ki si sploh upajo misliti drugače.

Vsak človek je enkraten. Vsak ima pravico, da v skladu z demokratičnimi normami razvija in neguje svojo osebnost. Do svobode mišljenja. Kdo si lahko lasti pravico, da odloča, katero mišljenje je pravo in katero ni? Kdo si drzne jemati pravico, da odloča o življenju in smrti sočloveka, ker je njegovo mišljenje drugačno. Kje so osnovne človekove pravice? Kje so institucije, ki morajo ščititi nedotakljivost človeka? Ni je svobode, ki bi smela jemati človeška življenja. Tudi umetniška svoboda, če sploh smemo nekaj takega jemati za poskuse umetnosti.

Dežela, ki bi bila rada država, je v globi krizi. Gospodarski in moralni. Zanjo ni kriva demokracija. Zanjo je krivo izkrivljanje demokracije. Rešitev zato ni omejevanje demokracije ali celo trda roka vladanja. V kolikor bi bila to rešitev, bi mnoge evropske in druge dežele, ki znajo biti države, ne postavljale  v ospredje svobode in demokracije, pravne države, enakopravnega dialoga državljanov. Najbrž bi se odločile za neko drugo pot. Pa se niso. Ker so vedele, katere vrednote lahko  je potrebno gojiti. Katere vrednote je potrebno vedno znova privzgojiti mladim generacijam.

Kaj pa dežela nudi mladim in manj mladim generacijam. Uradno zgodovino in malo manj uradno zgodovino in vedno nove delitve. In vedno nove grožnje. Je to prihodnost dežele, ki je postala država?
Z enostranskim in navijaškim prikazovanjem polpretekle zgodovine, z nostalgijo po enopartijskem sistemu se ne more preseči gospodarske in družbene krize Aktivnim generacijam s tem ne bodo zagotovljene pokojnine in brezskrbna starost. Mlade generacije bodo brez prihodnost!  Kaj bo z deželo, ki je postala država?

Antigona je storila, kar je morala storiti. Cena je bilo življenje. In nasprotna stran je ravno tako plačala strašno ceno. Bodo nauki zgodovine zadostovali? Ali ni bilo dovolj?
Vsak državljan v deželi je dragocen. Vsak je njeno bogastvo. Nobenega talenta se ne sme zakopati. Vsak mora obroditi. Vsak mora biti v družbi sprejet, ne glede na svoje mišljenje. In le na ta način se bo družba v polnosti razvijal in bogatila. In ne bo težav ne z moralo ne s financami ne s pokojninami. Ne z blagostanjem ne s kvaliteto življenja.

PS: V deželo, ki je postala država so prišle tople sape poletja. Visoke trave so zašumele. Zadišalo je po pokošenih travnikih. Nobena zmrzal ni zmogla ustaviti novega življenja.
Ne pozabimo na to nedeljo. Pomagajmo poletju, da zaveje po deželi, ki je postala država! Naša je. Edina, ki jo imamo. To je naša odgovornost, do rodov pred nami in do rodov za nami!