Avguštin Mencinger ob 25. obletnici Republike Slovenije: Spomini na rojstvo moje države

S hvaležnostjo in ponosom se spominjam stoletja, ko se je rojevala Slovenija. Hvaležen sem Bogu, da sem lahko živel v tem času in ponosen, da sem tudi sam lahko neposredno sodeloval pri tem »rojevanju«.

Spominov na ta čas je veliko, nekateri so že nekoliko zbledeli, drugi so še živi; ta čas je bil tako poln dogodkov in usodnih odločitev.
Dobro pa se spomnim tajne seje v parlamentu. Bil je čudovit pozno majski dan, ko sva se z ženo odločila, da greva na hrib sv. Petra nad Begunjami. Zaradi vojnega stanja so bili ljudje v glavnem doma. Ko sva se vrnila s hriba, je bil na avtu listek s številko telefona, ki jo moram nujno poklicati. Policist, ki se je oglasil, je dejal, da moram biti ob šestih zvečer doma. Točno ob šestih se pred hišo zaustavita dva terenska avtomobila z oboroženimi policisti. Odpeljali so me v Kranj, kjer so bili zbrani vsi gorenjski poslanci.

Ker so bile na cestah barikade, so nas z avtobusom preko polj in škofjeloških hribov odpeljali v parlament, kjer smo imeli izredno tajno sejo. Na seji smo enoglasno izrekli priznanje vsem državljanom, pripadnikom TO in policije, ter je v odmoru eden od uslužbencev kazal na streho sosednje stavbe, kjer naj bi na nas čakali ostrostrelci – zastraševanje ? Provokacija? Proti jutru se je seja končala in tedanji predsednik France Bučar nam je zaželel srečno vrnitev domov. Z istim terenskim avtom so me odpeljali domov.

Med potjo smo se morali skriti v gozd, ker so nas preletavala vojaška letala. Ko je sonce osvetlilo Triglav so me srečno dostavili domov. Bila je nedelja, v naši župniji je bila nova maša, na kateri sem bil govornik. Ljudi je bilo manj, kot jih je bilo običajno na novih mašah, kajti po radiu so stalno opozarjali na možnost bombnega napada. Spomnim se, da sem govoril o tem, kako enotni smo bili na seji parlamenta in kako smo se vsi, brez izjeme, »levi in desni«, strinjali da moramo nadaljevati z uresničevanjem osamosvojitvenih dejavnosti. Ko smo se popoldne zbrali na slavnostnem kosilu na domu novomašnika, je bilo vse mirno in ko je sonce zašlo za Triglavom, smo imeli občutek, da se je vojna že končala. Res se je končala čez nekaj dni. Bila je kratka in nekateri so govorili, kako malo žrtev, kako poceni smo dobili svojo državo. Ob teh govoricah se spomnim na sv. Edith Stein, eno največjih žena 20. stoletja; Judinjo, univerzitetno učiteljico, karmeličanko, ki so jo nacisti umorili v Auschwitzu. Ko so jo odpeljali nacisti iz samostana, je svoji sestri dejala: »Pridi, greva za svoj narod« .

Globoko sem prepričan, da so tudi naši rojaki, umorjeni v Slovenijo.

Avguštin Mencinger, nekdanji poslanec SKD (1990 – 1992)