Kongresni govor Ljudmile Novak
Spoštovani člani in članice Nove Slovenije, dragi kranjski gostitelji, spoštovani gostje!
Ko sem iskala navdih in misli za uvod tega govora, sem odprla Drobtinice Antona Martina Slomška, slovenskega blaženega, velikega škofa, domoljuba, pesnika in naprednega Slovenca. Drobtinica za današnji dan, to je 11. gruden, se glasi tako:
Veliko si ljudje želijo,
jaz pa tri reči,
da bomo srečni in zadovoljni:
Bog daj gosposkam pravo modrost,
da bodo ljudstvo prav vladali,
Bog daj podložnim potrpežljivost,
da bodo težave voljno nosili,
Bog daj po tem življenju sveti raj!
Tudi danes , ko časi niso lahki, ne za ljudstvo in ne za oblastnike, je potrebno veliko modrosti gosposke, ki vlada. Postavlja se tudi vprašanje, ali imamo podložni državljani še dovolj potrpežljivosti, da bomo težave še naprej voljno nosili?
Preden bom razpravljala o naših oblastnikih, je prav, da pometem najprej pred lastnim pragom. Vem, da smo mnogi prišli na ta kongres z žalostjo v srcu in z vprašanjem, ali se bo naša ladja spet potopila. Ali jo bo vihar raztreščil na koščke? Ali se bo razcepila na dvoje, troje, četvero?
Če vzamemo vihar kot preizkus trdnosti naše ladje in modrosti kapitana ter preizkus poguma mornarske posadke, potem lahko iz tega viharja odidemo le malo opraskani, lahko pa tudi raztreščeni in potopljeni.
Viharja na morju se ne da ukrotiti, lahko pa z znanjem in prizadevnostjo posadke preprečimo brodolom.
Nova Slovenija se je znašla v takšnem viharčku, ki ne bi bil nič tragičnega, če se ne bi dogajal v usodnih trenutkih našega preživetja. Nekateri so se naveličali viharjev in so raje zapustili ladjo. Večina si želi videti obalo in pristati na cilju, zato vztraja, se bori in dela, da vihar ladje ne potopi. Skupen trud, boj za preživetje, akcija in odgovornost lahko ekipo zelo povežejo in v njej pustijo trajne vezi in prijateljstva.
Dogodek pa lahko pusti tudi trajne rane, zamere in obtoževanja, če nekateri samo opazujejo trud tistih, ki rešujejo ladjo in zleknjeni v udobje kritizirajo reševalce, zakaj ladje še niso rešili. Pa ne samo kritizirajo, še več, celo norčujejo se iz reševalcev in jih ponižujejo, kako slabo so opravili svoje delo. Takšno ravnanje ne rodi pozitivnih sadov, v srcih pa lahko zapusti zamere in rane.
Nova Slovenija se mora zavestno odločiti, ali bomo v prihodnosti ladjo reševati ali potapljali. Ali bomo povezali sile, utrdili naše vezi in se skupaj veselili pristanka ob želeni obali, kjer sicer ne bo počitka, ampak delo na naši skupni njivi, ki se ji reče Slovenija, slovenska domovina.
Odločitev je vaša in naša, moja in tvoja.
V teh dveh letih od velikega viharja, ki nas je močno oplazil in prizadel, ste se izkazali kot dobri pomočniki kapitana. Niste stali križem rok, pač pa delali za to, da naša ladja pluje naprej. Na poti k cilju smo premagali dve veliki oviri, to so evropske volitve lansko leto in lokalne volitve letos.
Rezultat evropskih volitev smo sicer poslabšali v primerjavi z letom 2004, saj smo s skoraj 24 odstotkov padli na 16,7 %. Pa kljub temu smo bili zadovoljni, ker smo dobili evropskega poslanca, dosegli smo tretje mesto med strankami, malo je zmanjkalo za dva poslanca. Za ta uspeh smo garali kandidati in delali ste vi, ko ste zbirali podpise, organizirali prireditve, lepili plakate in spodbujali volivce. Delali smo za isti cilj in dosegli smo rezultat, ki so nam ga mnogi zavidali. Našega poslanca smo s skupnim trudom pripeljali do pristanišča evropskega parlamenta.
Tudi lokalne volitve niso bile lahke za NSi. Politika je pri ljudeh vedno bolj osovražena. Prav tako politiki in tudi stranke. Pa ne brez razloga. Čeprav je politika največja možna oblika dela za skupno dobro, je v mnogih primerih izrabila svojo moč, dopustila krivice in poskrbela le zase. Ni čudno, če se pojavljajo neodvisne liste, ki niso politične, vsaj tako se razglašajo, zato nekateri župani lažje zmagajo, če kandidirajo s svojo listo in ne pod strankarsko znamko. Pri tem kandidirajo za politične funkcije župana ali svetnika in se nimajo za politike.
Mnoge liste se borijo za zelo omejene interese, celo samo za svojo vas in pri tem jih ne zanima skupno dobro cele občine. Poleg mnogih drugih kriz tako lahko govorimo tudi o krizi demokracije. V Sloveniji imamo strankarsko demokracijo, pa ne maramo strank. Imamo demokracijo na papirju, pa nam vladajo koruptivne oligarhije.
Ne glede na vse te težave je Nova Slovenija tudi tokrat šla pogumno na volitve. Imeli smo preko 60 svojih županskih kandidatov in okrog 2000 svetniških kandidatov. Izvoljenih je bilo 10 županov in okrog 200 svetnikov in svetnic, kar je le za pol odstotka manj kot pred štirimi leti. Kandidirali smo v 190 občinah, ustanovili nove odbore in sestavili kandidatne liste v nekaterih občinah, kjer do sedaj nismo imeli svojih odborov. Vem, ni bilo enostavno pridobiti ljudi za stranko, ki se imenuje krščanska in ki je pred dvema letoma doživela brodolom. Pa smo zmogli. Nekateri ste kandidirali prav zato, ker se zavedate, da je to potrebno, nujno za preživetje krščanske demokracije v Sloveniji. Bilo je ogromno dela, ki ste ga opravili kandidati na terenu, vaši volilni štabi, tajništvo in vodstvo stranke.
Hvala vsem za vaš trud, čas in tudi denar, ki ste ga vložili v te volitve.
Sestalo se je vodstvo stranke in ocenilo rezultate volitev. Seveda bi si želeli še boljši rezultat, še več županov in svetnikov, še več odstotkov. Nekaterim kandidatom je le malo zmanjkalo, da bi postali župani ali svetniki.
Ob analizi rezultatov smo se zavedali, da je NSi ta rezultat dosegla povsem v drugačnih razmerah in z veliko slabšim izhodiščem kot pred štirimi leti, ko smo bili vladna stranka s štirimi ministri, devetimi poslanci in dvema evropskima poslancema. Danes imamo povsem drugačne finančne možnosti in veliko manjšo medijsko pozornost kot pred štirimi leti, ko smo bili vladna stranka. Tokrat smo štartali s krogom zaostanka, tekli pa skoraj nagi in bosi, pa vendar pritekli na cilj s solidnim rezultatom. Politični analitiki so govorili, da je NSi vstala od mrtvih. Da je dosegla soliden rezultat. Da ima dobre možnosti za vrnitev v DZ. Prehiteli smo celo dve parlamentarni stranki in le malo zaostali za dvema drugima. Zavedam se, da rezultat teh volitev še ni garant za našo vrnitev, je pa dobra in povsem realna napoved. Ob sistematičnem delu v stranki, ob skupnem trudu in notranji enotnosti je cilj povsem dosegljiv.
Pa boste takoj rekli, pa kaj, ko te enotnosti ni. Kaj se na vrhu kregate? Kaj se greste? Na ta vprašanja sem morala teh dneh velikokrat odgovoriti.
Na posvetu izvršilnega odbora se je pokazalo samo to, da so rezultati lokalnih volitev videti iz Bruslja drugače kot iz Ljubljane. Iz Bruslja se menda tudi najbolje vidi, kako dela vodstvo in tajništvo, zato so nujne spremembe za preboj stranke, ki ga po besedah podpredsednika za Slovence po svetu Klemena Žumra, lahko omogoči le Lojze Peterle kot edini kandidat na kongresu stranke. In ker so rezultati lokalnih volitev slabši kot pred 4 leti, je nastala potreba po novem predsedniku.
Z letala je boljši in širši razgled, vendar ne moremo videti vseh tistih podrobnosti, ki predstavljajo resnično življenje. Ki so delo in žrtev, veselje in razočaranje. To lahko okusimo samo na tleh v resničnem življenju. Sit težko razume skrbi lačnega, tako kot na topli peči ne občutimo hlad snega, ki ga gledamo skozi okno.
Nekdo izmed vas mi je napisal: »Ob kruhu in vodi smo dvignili potopljeno barko na suho. Vodenje stranke, ki želi ponovno priti v parlament, zahteva celega človeka,( ne le šefa, ki ob potici in vinu pošilja iz Bruslja navodila za delo.«)
Dobronamerna kritika in opozorila so vedno na mestu in pripomorejo k boljšemu delovanju. Obračunavanje preko medijev pa zame ni ne prijateljsko ne dobronamerno, še manj pa koristno. Kdor se ni zmožen pogovoriti znotraj stranke in zapušča pogovore, ne more govoriti o tem, da pogreša dialog.
Tudi vi ste naredili svoje analize. Nekateri ste se veselili dobrih rezultatov, nekateri ste bili razočarani, nekateri ste bili žrtev spletk in neprijaznih okoliščin. Vodstvo se je veselilo ali žalostilo z vami. V času kampanje sem imela skupaj s kandidati veliko tiskovnih konferenc, predstavitev, prireditev in srečanj. Ker je naša Slovenija majhna dežela, sem jo lahko v tem času obredla po dolgem in počez. Tako sem spoznala mnoge izmed vas bolj osebno in lahko smo spodbujali drug drugega in tudi drug drugemu dajali moč za naše delo in skupne cilje.
Še enkrat hvala vsem predsednikom občinskih in regijskih odborov, kandidatom za župane in svetnike v mestnem ali občinskem svetu, krajevni skupnosti ali mestni četrti. Hvala volilnim štabom, ženski zvezi, seniorjem in podmladku za vse akcije, ki ste jih izvedli. Hvala glavnemu tajniku in celotni ekipi na tajništvu, ki je vložila velike napore za podporo odborom na terenu.
Iskrene čestitke vsem izvoljenim svetnikom in svetnicam ter županom. Želim vam uspešno delo v vaših občinah za dobrobit občanov in tudi za vaše osebno zadovoljstvo. V naslednjih štirih letih boste prav vi največji promotorji NSi na terenu.
Vedno več slovenskih državljanov je prepričanih v to, da naša gosposka sploh nima modrosti za pravo vladanje. Ne ve se, kdo ali kakšne substance obvladujejo Slovenijo. Zelo dobro pa obvlada veščino, kako si je treba razdeliti plen.
»Bog daj gosposkam pravo modrost,
da bodo ljudstvo prav vladali,
Bog daj podložnim potrpežljivost,
da bodo težave voljno nosili,« pravi Slomšek.
Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami smo stokrat slišali napovedi in obljube Boruta Pahorja, kako ne bo kadrovskega cunamija. Zmagal je tudi ali pa predvsem zaradi te obljube. Mnogi so pričakovali, kako spravno bo vodil državo in kako se bosta naselila v Sloveniji mir in sožitje. Da ne bo prvorazrednih in drugorazrednih državljanov. Da ne bo nihče ogrožen zaradi svoje politične opredelitve in pripadnosti. Da bodo imeli veljavo strokovnost, znanje, delo, poštenost in odgovornost.
Po dveh letih so bile te obljube tisočkrat in več prelomljene. Že zaradi tega bi moral predsednik vlade odstopiti, ker so on sam in njegovi ministri že tisočkrat prelomili dano obljubo.
Iz dneva v dan spoznavamo, da Slovenijo obvladujejo lobiji ali koruptivne oligarhije.
Ali je demokracija v Sloveniji res v zatonu?
Kako je mogoče, da se je demokratična Slovenija, ki smo jo z velikimi pričakovanji izglasovali pred dvajsetimi leti in ustoličili 25. junija 1991, postopoma razvila v koruptivno oligarhijo (po slovensko – skupina bogatih ljudi na oblasti), kot pravi dr. Urban Vehovar, predavatelj na Pedagoški fakulteti Koper. V svojem komentarju v Financah, 25. marca letos, je zapisal:
»Dejavnik, ki pomembno opredeljuje procese oligarhizacije v RS, je pasivnost, neučinkovitost ter blokada nadzornih institucij. Gre za to, da pravna država v Sloveniji ne deluje. Zato političnih in gospodarskih elit ne moremo več nadzirati. Najhuje je, da oligarhije vedo, da je nadzorni potencial države skrajno omejen, zato delujejo do konca brezobzirno in sistematično kršijo pravne norme, ali pa se gibljejo v sivi coni pravne regulative. Zato in tako so se slovenske oligarhije zavestno dvignile nad zakone in delujejo v nasprotju z interesi prebivalstva.
Začetek sega 15 let nazaj. Takrat so politične in menedžerske elite sodelovale pri pisanju luknjaste privatizacijske zakonodaje ter v procesih lastninjenja. S sodelovanjem s pravnimi strokovnjaki in z odvetniškimi pisarnami so v kratkem času pridobile vsa specializirana znanja, ki jim omogočajo, da izkoriščajo zakone in regulativo v svojo korist.”
Zato ni čudno, če te odvetniške pisarne nastavljajo svoje politike in preko njih ščitijo sami sebe, da lažje izpeljujejo svoje nečedne posle. Strašljivo je tudi to, da vedo, kako jim nihče nič ne more, država pa vzame pod drobnogled tiste, ki so se zamerili vladajočim. Država nima interesa, da bi izstopila iz nekaterih podjetij v državni lasti, ker preko njih hrani svoje privilegirance. Tako naropano bogastvo pa ti pomembneži naložijo v davčnih oazah, kamor hodijo na počitnice. V Dubaju je menda prav prijetno.
Ob tem pa davki davijo domače male in srednje podjetnike. Tiste, ki zgodaj vstajajo in s skrbjo zvečer legajo spat, ker ne vedo, ali bodo dobili plačilo za opravljeno delo. Plačilna nedisciplina sproža propadanje podjetij, kot padajo domine na igralni mizi. Posledica tega je še več brezposelnih delavcev, še več neplačanih davkov in še več revščine. Vse to sproža jezo, nezadovoljstvo, razočaranje in bes. Le kdo se bo še trudil za pošteno poslovanje, če pa na koncu vedno izgubi. Pridobivajo samo tisti, ki znajo ta sistem izkoriščati.
Vsak dan srečujem tudi takšne podjetnike, ki so s trdim delom, po navadi z delom cele družine, idejami in podjetnostjo uspeli. Ne hvalijo se z velikimi dobički, pač pa se zavedajo, da morajo svoje delavce pošteno plačati, če hočejo, da bo delo dobro opravljeno in bodo njihovi izdelki ali storitve tudi kakovostne. In prav ti podjetniki ječijo pod bremeni obdavčitev, nadzora in inšpekcij. Velika podjetja, ki so deloma tudi v državni lasti, pa si privoščijo večletno neplačevanje prispevkov za delavce.
Visoki bančni krediti menedžerjev za lastninjenje državnih podjetij so ogrozili sama podjetja in delovna mesta, sanacijo bank pa bomo spet krili davkoplačevalci. Kako si ob tem bančniki sploh upajo izplačevati milijonske nagrade? Namesto vlaganja v razvoj so tajkuni podjetja izčrpavali, dobičke pa selili v slamnata podjetja v tujini, poštne nabiralnike in davčne oaze.
Podjetniki brez zvez ne morejo dobiti ugodnega kredita za nove investicije. Z lahkoto pa ga dobijo tisti, ki so zaposleni v raznih kabinetih.
V četrtek smo poslušali pogovor v oddaji Svet in sveto, ko sta o vrednotah v družbi in stanju duha govorila g. nadškof Anton Stres in predsednik vlade Borut Pahor. G. Stres je ugotavljal, da traja vsaj tri rodove, preden se stanje duha lahko spremeni in spet uveljavijo neke vrednote. V Sloveniji manj spoštujemo tradicionalne vrednote, kot v sosednjih državah. Postavil je tudi jasno mejo med politiki in državniki. Politiki mislijo le na trenutno situacijo, državniki mislijo na prihodnost države. Težko je v teh časih imeti državniško držo. Vidimo, da najbolj uspevajo politiki, ki veliko obljubljajo in so iznašli formulo za uspeh svoje stranke. Poglejmo Karla Erjavca. Ob vsaki priložnosti uporabi frazo o večjih pokojninah in se ob tem dela, kot da ni del te vlade. Medtem ko smo mi pred leti pošteno govorili, da pokojnin ni mogoče zvišati na 1000 evrov, in jih tudi Erjavec ni zvišal, čeprav je že 6 let v vladi, smo mi izgubljali, on pa iz dneva v dan s to floskulo pridobiva. Človek se v situaciji, v kakršni je NSI, res vpraša, kaj se bolj splača. Govoriti resnico, ki je ljudje ne želijo slišati, ali dati obljube, ki jih radi slišijo, čeprav so neuresničljive. Verjetno se vsi skupaj strinjamo, da je pošteno obljubljati le tisto, kar je uresničljivo.
Vsi vemo, da so pokojnine prenizke in ljudje z njimi težko živijo. Vsi tudi vemo, da rešitev ni v dviganju starostne meje, če ob tem mladi ne dobijo dela. Ta pokojninski zakon ne rešuje bistvenih problemov s podaljševanjem starostn
e meje. Poleg zviševanja delovne dobe je potrebno spremeniti zakonodajo za prilagojena delovna mesta za starejše delavce, ki ne bodo več zmogli težkih fizičnih obremenitev. Sicer bodo več časa preživeli na bolniški kot na delovnem mestu.
Največ za pokojninsko reformo pa lahko naredimo tako, da spodbujamo nastajanje novih delovnih mest in spodbudimo zaposlovanje mladih, ki bodo spet plačevali v pokojninsko blagajno.
Tisti, ki plačujejo, pa morajo imeti trdno zagotovilo, da bodo to pokojnino enkrat tudi dobili. Sicer ljudje ne bodo več vplačevali v pokojninski sklad in bodo šli v drugačne naložbe za starost. Vlada ni pripravila programa nove demografske politike!!! Zato bo ta reforma vzdržna zgolj nekaj let.
Pokojninska reforma brez sprememb vzporednih zakonov – brez sporazuma s socialnimi partnerji nima prihodnosti.
Na pomanjkanje vrednot v družbi in potrebo, da se znova vrnejo, smo v Novi Sloveniji letos opozarjali z zbori za vrednote. Poleg nekaterih osrednjih zborov, ki so bili v Ljubljani, Kranju, v Vipavi, Novem mestu, Novi Gorici, Mariboru, Celju, Murski Soboti, Postojni, Škofji Loki in Slovenj Gradcu, smo izvedli še nekaj manjših zborov, ki so jih organizirali regijski in občinski odbori ter ženska zveza.
Med najbolj odmevnimi je bil zbor v Laškem ob evropskem dnevu žrtev totalitarnih režimov. Pridiga gospoda nadškofa Marjana Turnška pri maši nas je še bolj spodbudila k razmišljanju o spravi. Višek dogodka pa je zagotovo bil govor predsednika SAZU dr. Jožeta Trontlja, zelo spoštovanega in uglednega zdravnika, ki je odmeval tudi v medijih.
Govorniki so bili znane slovenske osebnosti in ugledni strokovnjaki. Vsak s svojega zornega kota so opozorili na dogajanje v družbi. Ugotavljali smo, da so vrednote, ki izhajajo iz desetih božjih zapovedi in so tudi splošno veljavne družbene vrednote, močno razvrednotene, omalovaževane in poteptane celo od najvišjih državnih predstavnikov. V družbi, kjer etične vrednote niso spoštovane, so ogroženi tudi solidarnost, pravičnost in človečnost nasploh.
V četrtek je bil dan boja proti korupciji, včeraj dan človekovih pravic. Poročila o stanju v naši državi in tudi po svetu so grozljiva. Ne more biti drugače, če sam državni vrh ne spoštuje zakonov in ni zgled državljanom. Poglejmo, kaj se dogaja na Hrvaškem. Najhujši sumi in obtožbe letijo na pred kratkim prvega moža v državi. Uvideli so, da tako ne gre več naprej in so se odločili narediti red, ne glede na posledice. Ljudje so začeli verjeti v delovanje sodstva, ker ni prizaneseno niti tistemu, ki je bil nekoč prvi človek vladajoče stranke.
V Sloveniji pa je primer Magajna in obtožba o otroški pornografiji vzorčen primer diskreditacije političnih nasprotnikov in tistih, ki se zamerijo oblasti.
Šele ko poči, se država zgane in išče rešitve za nastale socialne probleme. Poleg Mure, Preventa in Vegrada se nam vsaki dan napovedujejo novi stečaji, s tem tudi socialni problemi, brezposelnost in nadaljevanje krize. Predsednik vlade pa vzneseno ugotavlja, kako smo krizo že premagali, kako nastaja pozitivna klima v državi. Zdi se, kot da ne živimo v isti državi.
V NSi smo ves čas poudarjali to, da razmere v času krize niso lahke. Da je kriza zajela večino držav. Da razumemo tudi vlado, ki dela v težjih pogojih zaradi krize. Globalni problemi so naenkrat postali tudi naši problemi.
Toda vse to ni opravičilo za klientelizem, korupcijo, spodbujanje kulturnega in ideološkega boja med Slovenci. Prav zaradi krize si vodilni v državi ne smejo privoščiti toliko več ugodnosti, kot jih imamo navadni državljani. Če bi ljudje videli, da se vrh države pošteno trudi za rešitev problemov, sem prepričana, da bi se kriza reševala hitreje in z večjim razumevanjem.
Zdi se, kot da Slovenci nimamo pravega izhoda in rešitev za nastalo situacijo. Oligarhije imajo denar, kapital, politične povezave, večino medijev, zato obvladujejo Slovenijo, pri tem pa ne izbirajo sredstev. Kdor se jim zoperstavi, je slej ko prej nečesa obtožen, kajti v oblasti imajo skoraj vse represivne organe.
Poraja se vprašanje, ali sploh še lahko kaj storimo, da rešimo slovensko demokracijo in slovensko državo. Nekateri pravijo, da nam lahko samo še Bog pomaga. Prepričana sem, da je božja pomoč potrebna, Bog pa dela po ljudeh, zato nimamo izgovora, da mi stojimo ob strani in čakamo, da Bog sam opravi to delo.
Nekdo je tudi rekel, da zlo zmaguje tam, kjer dobri ljudje ne storijo ničesar za zmago dobrega.
V Nsi smo prav zato sprožili razpravo o vrednotah, ki jih je potrebno vrniti Sloveniji. Nekoč smo se kot narod ponašali s poštenostjo, delavnostjo in ljubeznijo do domovine. Danes žal ugotavljamo, da so te vrednote na preizkušnji, zato trpi slovenski narod in ne vidi izhoda iz te situacije.
Osnovne človeške vrednote, so v Sloveniji žal pogosto tarča posmeha in zasramovanja.
Slovenija je postala država spačenih vrednot tudi zato, ker naši oligarhi temeljnih civilizacijskih vrednot ne spoštujejo več in se tega niti ne sramujejo. Želijo nas prepričati, da je vseeno, kako živiš, samo da strežeš lastnemu ugodju in si za to napraviš čim večjo zalogo na računih v davčnih oazah.
Moralne vrednote naj bi spoštovali samo tisti, ki jih javno zagovarjajo, ostalim je pot prosto odprta v egoizem, laž, neupravičeno bogatenje in skrb za lastne koristi.
Verjamem pa, da večini Slovencev ni vseeno za Slovenijo, zato tudi verjamem, da bomo združili moči in jo znova postavili na noge. Slovenija potrebuje novo demokracijo s trajnimi in trdnimi vrednotami.
Pred mesecem dni sem imela priložnost in čast, da sem se lahko udeležila kongresa nemške CDU (Christlich demokratische Union). Predsednica stranke in nemška kanclerka Angela Merkel je v 75 minut dolgem govoru orisala stanje v državi. Pri tem je poudarila pomen »C ali K« v njihovem imenu, to je kristlih, krščanski. Dejala je, da stranka, in tudi ona sama, črpa moč za odgovorno vodenje države prav iz besede krščanski.
To je kompas pri njihovem ravnanju, rdeča nit, da ostajajo na pravi poti. Krščanski etični temelji so vodilo politike njihove stranke in vladanja. Vodi jih prepričanje o nezamenljivi vrednosti vsakega človeka. Vsak človek je enkraten, od začetka do konca svojega življenja. Vodi jih prepričanje, da je človek ustvarjen za to, da oblikuje svet in živi svobodo v odgovornosti zase in za druge.
Nova Slovenija –krščanska ljudska stranka, si v svojem delovanju prizadeva za vrnitev vrednot krščanske demokracije v Slovenijo. Družina je temelj vsake družbe. Več kot je zdravih družin, boljša je družba. Ker nam vsem družina veliko pomeni, smo zastavili svojo besedo za podporo družini v Sloveniji. Večkrat smo bili zaradi tega ožigosani, da mo nazadnjaški, homofobni, preveč radikalni in klerikalni. Takšne vzdevke so nam dajali prav tisti, ki pravijo, da se borijo za človekove pravice. V svoji nestrpnosti pa nam odrekajo pravico do naših vrednot. Odrekajo nam pravico do svobode govora in opredeljevanja.
V preteklosti smo se prepogosto ustrašili takšnih zmerjanj in smo se raje umaknili in molčali. Toda sedaj je dovolj molka. Vidimo, kam je Slovenija prišla, ker je zanemarila, podcenjevala in razvrednotila klasično družino. Nikogar ne obsojamo ali obtožujemo, ki živi drugače. Življenje pač ni vedno lahko in ne teče samo po naši volji.
Prepričani pa smo, da je prav družina tista vrednota, ki jo mora država najbolj varovati in podpirati. Urejena družina z očetom in materjo lahko, objektivno gledano, nudi najboljše pogoje za zdrav razvoj otroka in materialno preskrbljenost.
V urejeni družini si bodo najlažje privoščili še kakšnega otroka več. Slovenski narod, kot vsa Evropa, ima hude demografske skrbi. Nemška kanclerka je v svojem govoru poudarila, da je družina še vedno izhodišče za obstoj družbe v prihodnosti. Da je družina tam, kjer starši prevzamejo odgovornost za svoje otroke in tudi otroci za svoje starše. Potrebna je obojestranska skrb.
Tudi pri nas vedno pogosteje mislimo, da so najboljša rešitev domovi za ostarele. Ja, dobra in potrebna rešitev v primeru, ko je človek potreben posebne osk
rbe, ki je sami ne moremo zagotavljati. Ali pa je to tudi vedno potrebna in nujna rešitev, pa je drugo vprašanje. Ali nismo preveč zanemarili medgeneracijskih odnosov? Ali smo pozabili na medgeneracijsko sožitje in učenje otrok od dedkov in babic? Ali smo pozabili na to, da so bili stari ljudje včasih blagoslov za hišo?
Mnogo vrednot smo zanemarili in v hitenju za obveznostmi tudi pohodili.
Večina staršev še vedno z ljubeznijo in odgovornostjo vzgaja svoje otroke. Nekateri pri tem tudi pretiravajo na škodo otrok. Zato nastajajo vzgojni problemi v šoli. Učitelji pravijo, da starši prihajajo v šolo z odvetniki, da ustrahujejo učitelje.
Kam smo prišli? V NSi se zavzemamo za to, da bi bile naše šole ne samo hiše znanja, temveč tudi hiše vzgajanja za etične vrednote. Vzgajanja za domoljubje in odgovorno življenje. Za človečnost, kot pravi dr. Žalec. Tega pa ni mogoče doseči brez odgovornih politikov, ki pišejo zakone, brez staršev in učiteljev, ki imajo tudi moč in kompetence za vzgojo. Potrebna orodja in potrebno suverenost pri svojem ravnanju. Največ za vzgojo pa lahko naredimo vsi s svojim zgledom in prizadevanji po uveljavljanju človečnosti na vseh področjih življenja.
Pri tem se zavedam, da imam jaz sama in tudi mi kot stranka še veliko dela, da uveljavimo vrednote najprej v stranki sami, da jih bomo lahko uveljavljali tudi v svojem političnem delu.
Naloga politične stranke je predvsem v tem, da preko zakonodaje uveljavlja svoja stališča in s tem zagotovi razmere za boljše življenje državljanov. V zadnjih dveh letih smo namenili veliko časa urejanju lastnih vrst . Izražali smo naša stališča in se opredeljevali o problemih.
V naslednjih dveh letih moramo iskati predvsem odgovore in rešitve za nakopičene probleme.
Kako spodbuditi inovacije za nove proizvode in nastanek novih delovnih mest.
Kako ukrotiti in izboljšati plačilno nedisciplino.
Kako vzpostaviti bolj pravično družbo in zagotoviti odgovorno delovanje državnih institucij.
Kako zmanjšati javni dolg.
Kako zmanjšati javno upravo in jo narediti bolj učinkovito.
Kako zagotoviti zakonski zvezi in družini boljši status.
Kako spodbuditi mlade k hitrejšemu dokončanju študijskih obveznosti.
Kako spodbuditi v državi podjetništvo in zanj zagotoviti tudi ustrezne pogoje.
Kako izboljšati delovanje sodstva, da bomo spet zaupali v njegovo neodvisnost in enakost pred zakonom za vse državljane.
Kako vrniti domoljubje v slovenski narod in spoštovanje slovenskih korenin, slovenskega jezika in narodne dediščine.
Kako vzpostaviti takšen pokojninski sistem, ki bo zagotavljal materialno varnost vsem državljanom in ne le privilegirancem.
Kako podpreti kmetijsko politiko, da bo omogočala čim večjo samooskrbo s hrano in hkrati motivirala slovenskega kmeta, da se še vedno splača biti kmet.
Nakazala sem vrsto problemov. V naši kongresni izjavi, ki jo bomo obravnavali popoldne, smo nakazali tudi nekaj smeri rešitev. Konkretne odgovore pa bomo iskali s pripravo našega volilnega in vladnega programa, ki bo nastajal v prihodnjem letu. Pri tem bomo vključili vso zainteresirano javnost, strokovnjake in tiste, ki se z omenjenimi problemi srečujemo vsaki dan.
Dela je veliko, delavcev pa malo. Morda ne bomo opravili vsega dela, morda ga bomo opravili še več, kot smo obljubili.
Od nas je odvisno, kako močno si želimo sodelovati pri prepotrebnih spremembah v Sloveniji.
Od nas je odvisno, ali imamo voljo in pripravljenost za delo.
Od nas je odvisno, ali imamo pogum, da se odpravimo na pot iskanja rešitev.
Prepričana sem, da v nas ta volja je.
Prepričana sem, da nam ta viharček nesoglasij ni vzel volje in poguma za nadaljnje korake Nove Slovenije.
Ni nam vzel volje zaradi tega, ker nam ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo.
Ni nam vseeno, ali bomo svojo državo zavozili ali jo bomo z odgovornostjo vodili tako, da bomo lahko preživeli mi in jo bomo lahko s ponosom predali naslednjim rodovom.
Spoštovani prijatelji,
Vabim vas, da skupaj iščemo odgovore in rešitve za prihodnost Slovenije. Vabim vas k sodelovanju in povezovanju moči za prihodnje naloge. Ne ustrašimo se vsake sapice, ki zapiha v nasprotno smer. Drevo, ki ga majejo viharji, ima močnejše in trdnejše korenine.
Hvala vsem za vaše dosedanje delo in zaupanje v Novo Slovenijo.
Hvala, da ste danes tukaj. S tem dokazujete, da verjamete v Novo Slovenijo. Da želite biti njen pomemben in ustvarjalen člen.
Spoštovani,
prosim vas, bodimo v naših razpravah preudarni, predvsem pa z mislijo na prihodnost.
Okrepi nas lahko samo večja povezanost, večje prijateljstvo in trdnejše prepričanje, da smo Sloveniji potrebni, zato delamo naprej za Novo Slovenijo, za našo Slovenijo.