JEDRSKA ENERGIJA: OD STRATEGIJ K IZVEDBI

Tako na ravni Evropske unije kot tudi držav članic imamo sprejete strategije za jedrsko energijo, manjka pa odločno izvajanje. Nikjer ta vrzel ni pomembnejša kot pri malih modularnih reaktorjih (SMR – Smal Modular Reactor), kjer bodo odločitve v naslednjih dveh do treh letih določile, ali bomo zgradili prvo evropsko floto malih modularnih reaktorjev na svetu ali pa bomo opazovali, kako jo gradijo drugi.

Logika flote
SMRje pogosto predstavljajo kot cenejšo alternativo klasičnim jedrskim elektrarnam gigavatnega obsega. Vendar pri prvih projektih to ne drži. Njihova ekonomika temelji na serijski proizvodnji. Tovarniška izdelava, standardizirane zasnove, ponovljive dobavne verige in učenje skozi gradnjo petega, desetega ali petnajstega reaktorja.

Noben posamezen evropski trg ne bo mogel sam zagotoviti dovolj velikega obsega za razvoj takšne flote. Naročila, ki bodo omogočila znižanje stroškov SMR skozi učinek obsega in učenja, morajo postati projekt evropskih razsežnosti — sicer nam ne bo uspelo.

Strategija Evropske komisije za SMR, Industrijsko zavezništvo za SMR, pobuda REPowerEU in najnovejši Jedrski ilustrativni program (PINC) vsi nakazujejo to smer, saj predvidevajo med 17 in 53 GW zmogljivosti SMR po Evropski Uniji do leta 2050. Sam razpon je pomenljiv: spodnja meja pomeni resen industrijski program, zgornja pa bi Evropo postavila v vodilni položaj pri uvajanju SMR. Razlika ni v tehnologiji, temveč v pristopu in ambiciji.

Tri stvari, ki jih mora Evropa storiti zdaj
Prvič, urediti moramo porazdelitev tveganj. Pri jedrskih projektih je največ tveganj skoncentriranih v začetni fazi, ko so stroški kapitala najvišji in negotovost največja. Instrumenti EU in držav članic — garancije, pogodbe za razliko (contracts for difference), kapitalske udeležbe in kombinirani javno-zasebni finančni mehanizmi — morajo zmanjšati tveganje v zgodnjih fazah, da bi omogočili dotok zasebnega kapitala. Taksonomija EU pa mora tovrstne naložbe omogočati, ne omejevati. Trenutno signal, ki ga pošiljamo kapitalskim trgom, ostaja v najboljšem primeru dvoumen in nejasen — nejasnost pa je draga.

Drugič, poenotiti moramo postopke licenciranja. Uvajanje SMR v štirih državah članicah danes pomeni štiri ločene licenčne postopke, ki imajo malo skupnega. To ni združljivo z ekonomiko flote. Uskladitev ne pomeni popolne harmonizacije vseh nacionalnih pravil, pomeni pa predvidljivo pot — bodisi prek okrepljenega sodelovanja nacionalnih regulatorjev, močnejše vloge Skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) ali novega mehanizma, posebej zasnovanega za serijsko uvajanje SMR. Brez tega bo Evropa imela vrsto pilotnih projektov, ne pa flote SMR pripravljenih na serijsko proizvodnjo.

Tretjič, ponovno moramo zgraditi industrijske zmogljivosti. Reaktorji niso zgolj načrti; so kovani sestavni deli, tlačne posode, instrumentacijski sistemi ter varilci, tehniki in inženirji, ki jih gradijo in upravljajo. Desetletja nezadostnih vlaganj so evropsko jedrsko dobavno verigo močno oslabile — ta ključni industrijski potencial moramo ponovno okrepiti.

Voditeljstvo držav članic že obstaja
Kar temu programu daje zagon, je dejstvo, da politično vodstvo ni več zgolj hipotetično. Češka, Poljska, Romunija, Bolgarija, Slovenija, Francija, Nizozemska, Švedska in Finska že napredujejo — z različnimi izhodišči in hitrostmi, a v isti smeri: k novemu razvoju jedrske energije.

Ključno vprašanje je, ali bo okvir EU sledil tej nacionalni ambiciji ali jo bo zaviral. Če tega ne bo storil, deležniki ne bodo čakali ob strani, medtem ko imajo na voljo druge trge. Programi SMR, ki bi lahko predstavljali evropsko konkurenčno prednost v globalnem energetskem prehodu, bodo namesto tega prevzeli trgi, ki so že napredovali — v Severni Ameriki, Kanadi, Aziji in celo Združenem kraljestvu.

Od strategije k izvedbi
Izzivi so rešljivi — vendar se ne bodo razrešili sami od sebe. Analitično delo je opravljeno. Tehnologije obstajajo. Voditeljstvo držav članic je vzpostavljeno. Civilnodružbena infrastruktura, ki jo potrebuje vsak resen industrijski program, danes deluje na ravni kakovosti in obsega, ki je pred petimi leti še ni bilo.

Kar ostaja, je politična odločitev za ukrepanje na čezmejni oziroma evropski ravni, v evropskih časovnih okvirih, z evropskim financiranjem in evropsko potjo licenciranja. Strategije so pomembne spodbude. Toda elektrone bodo proizvajali reaktorji. Naloga naslednjih dveh let je desetletje dobro napisanih jedrskih strategij pretvoriti v »floto v omrežju« — in to storiti skupaj.

Se strinjate z našimi prizadevanji? Pridružite se nam TUKAJ.