GLAS IZ EU: KAKO SE JE NIKA KOVAČ ZALETELA V ODPRTA VRATA

Kako se je Nika Kovač zaletela v odprta vrata in sfajtala, da bo sneg od danes naprej … bel

Zgodovinskim dosežkom in še nikoli doseženim mejnikom kar ni videti konca. Nika Kovač je s pobudo My Voice My Choice dosegla nekaj, kar ni uspelo še nikomur – vsaj tako so se glasile naslovnice slovenskih medijev. Zgodovinsko je bilo že zbiranje podpisov, prvo glasovanje na odboru FEMM, pa potem drugo, za plenarno glasovanje Evropskega parlamenta je menda superlativov že zmanjkalo. To so naše fajterke nadomestile s potoki solza, hlipanjem in plesnimi koreografijami …

Ko sem kot evropski poslanec opazoval to melo-dramo Nike Kovač, sem se odločil, da bom poslanskim kolegom v Evropskem parlamentu in evropski javnosti predstavil skrito resnico te iniciative. Razumljivo je, da ne poznajo radikalne leve agende I8M, niti ne vedo, da Nika Kovač v Sloveniji sama postavlja in odstavlja predsednike vlad. Na volitvah ne kandidira, ker to ni potrebno – ona namreč ni zgolj glas ljudstva, ona je ljudstvo samo. Seveda sem vedel, da bom zaradi tega označen za “zahojenega” nazadnjaka, ampak vsaj nekdo mora fajterkam povedati, kar jim gre. Njihovo obnašanje pač ne sodi v evropske institucije, ampak prej v kakšen otroški vrtec.

Pa poglejmo nekaj »suhoparnih« dejstev …

Iniciativa MVMC je bila lansirana pred slovenskimi evropskimi volitvami 2024 – ne zato, da bi pomagali ženskam, ampak zato, da bi slovenski levici pomagali do zmage na evropskih volitvah. Na srečo jim to ni uspelo.

MVMC ni prva evropska državljanska pobuda, kot bi morda kdo sklepal po bombastičnih naslovnicah slovenskih medijev, je pa verjetno najbolj izrabljena za lastno samo-promocijo. Vsaj 10 pobud, ki so zbrale 1 milijon podpisov, smo že imeli, vsaj pet je bilo takih, da je Evropska komisija napovedala ali celo izvedla določene zakonodajne rešitve. No, naša Nika tam še ni, je pa z zlatimi črkami že zapisana v anale sodobne slovenske zgodovine.

Naše fajterke pri poznavanju procedur Evropskega parlamenta niso prav “močne”, zato so na odboru FEMM morali dvakrat glasovati o njihovi resoluciji. So pač »falile« proceduro, le kdo bi jim to lahko zameril? Za ostale pa je dobro, da vemo, kako vse skupaj poteka. Po tem, ko so podpisi zbrani in Evropska komisija odloči, da bo pobudo vzela v reševanje sledi srečanje s Komisijo in hearing v Evropskem parlamentu. Po tem sledi ključni del: Evropska komisija v uradnem odgovoru pove, ali bo v zvezi z državljansko pobudo predlagala kakšne zakonodajne rešitve, ukrepe ali pa tega ne bo storila. V vmesni fazi Evropski parlament lahko sprejme resolucijo, ki je izraz njegove volje in pogosta praksa. Torej: zmaga je razglašena, še preden je prišel uradni odgovor Evropske komisije o tem, ali bo v zvezi z iniciativo sploh sprožila kakšne aktivnosti ali pa bo zadevo “dala” v predal. Jokamo torej na zalogo …

Od leta 2023 je splav zakonit v vseh državah članicah EU. Punce torej za splav fajtajo tam, kjer je dovoljen. Fajtati pa so začele v Sloveniji, kjer je splav celo zapisan v ustavi in nihče ne govori o tem, da bi to spremenil. V kampanji MVMC sta bili najbolj izpostavljeni državi Poljska in Malta.  Dejstva so sledeča. Na Poljskem je splav dovoljen, če nosečnost ogroža življenje ali zdravje noseče ženske ali če nosečnost izvira iz kaznivega dejanja. Na Malti je splav dovoljen, če gre za reševanje življenja nosečnice. Vsaka država članica EU ima namreč suvereno pravico, da zdravstveni sistem ureja po svoje. Če torej fajterke mislijo, da nacionalna ureditev na Poljskem ali na Malti ni ustrezna, naj za spremembo zakonodaje fajtajo tam. Ampak kaj, ko naša Nika potrebuje eno uspešno vseevropsko pobudo, da bo lahko nadaljevala kariero mednarodne aktivistke pri George Sorosu ali fundaciji Baracka Obame. Dobre službe ne rastejo na drevesu, za njih je potrebno fajtati.

Retorično vprašanje: kaj je po sprejeti resoluciji Evropskega parlamenta drugače? Nič. Se bo kaj spremenilo? Verjetno nič. Vse, kar predlagajo, je namreč oblikovanje solidarnostnega vseevropskega mehanizma, v katerega se bodo države članice prostovoljno vključevale. Področje zdravstva namreč ni v pristojnosti EU, ampak nacionalnih držav. Seveda fajterke to dobro vedo, a kdo bi jim zameril, če to javnosti zamolčijo?

#Komentar Kako se je Nika Kovač zaletela v odprta vrata in sfajtala, da bo sneg od danes naprej … bel

Zgodovinskim dosežkom in še nikoli doseženim mejnikom kar ni videti konca. Nika Kovač je s pobudo My Voice My Choice dosegla nekaj, kar ni uspelo še nikomur – vsaj tako so se… pic.twitter.com/ZSFrOjJIrH

— Matej Tonin (@MatejTonin) December 19, 2025

V Evropskem parlamentu velja pregovor: »Če ne veš, kaj bi, sprejmi resolucijo.« V tem mandatu smo jih sprejeli že na stotine. Ker so resolucije nezavezujoče, jih po navadi sprejmemo z veliko večino, praktično soglasno. Ključno vprašanje torej je, zakaj so fajterke za resolucijo MVMC zbrale »samo« 358 glasov, kar ni niti absolutna večina? Na primer Ursula von der Leyen se v parlamentu sooča s kar ostrimi kritikami, pa jo je pri glasovanju o nezaupnici podprlo več kot 380 poslancev. Odgovor je preprost: ker so z delanjem nesmiselne drame, agresivnim pristopom in žaljivim odnosom do vseh, ki so mislili drugače ali so imeli do pobude utemeljene zadržke, številne poslance obrnile proti sebi. Če se naše punce ne bi obnašale tako otročje, če bi znale pojasniti svoje financiranje in če ne bi tako evidentno forsirale svoje aktivistične leve agende, bi bila podpora resoluciji verjetno bistveno bolj prepričljiva. Znotraj poslanske skupine EPP so proti glasovali praktično vsi šefi nacionalnih delegacij in vodja poslanske skupine Manfred Weber. ZA je glasovala dobra tretjina poslancev EPP. Sporočilo Evropskega parlamenta Komisiji je torej jasno: glede pobude MVMC je parlament razdeljen.

Smo si pa verjetno vsi skupaj oddahnili: »limonad« in točenja solza po parlamentarnih dvoranah je vsaj zaenkrat konec. Punce gredo končno na dopust.

Je pa obravnava resolucije MVMC prinesla dve pomembni zadevi, na kateri punce zagotovo niso računale. Prvič: razkritje financiranje kampanje in finančnih tokov. I8M nikoli ni razkrival svojega financiranja, čeprav je aktivno sodeloval v slovenski politiki, predvolilnih kampanjah in celo vplival na izide volitev. V Evropskem parlamentu pa so morale položiti račune: kampanja MVMC je stala skoraj 1 milijon evrov. 1 milijon evrov! Fajtanje ni poceni, se pa očitno splača. V njej je sodelovalo 254 nevladnih organizacij, samo 51 od teh ima javno dostopne finančne podatke. Iniciativo so financirale leve NVO z evropskimi javnimi sredstvi in ameriškim kapitalom. In drugič: k resoluciji je bil sprejet amandma evropskih desnih strank, ki pravi: »Samo biološka ženska lahko zanosi in rodi otroka«. Evropska levica je do sedaj takšno opredelitev vedno zavračala – sedaj je to sprejeto.

Puncam želim lepe počitnice, Niki dobro službo, od danes naprej pa je sneg … bel.

Se strinjate z našimi prizadevanji? Pridružite se nam TUKAJ.