EVROPSKI DENAR, KI GA NE ZNAMO UJETI

Evropska unija ni le birokratski aparat, ki deli regulative, temveč predvsem skupnost, ki razpolaga z ogromnimi finančnimi instrumenti. Ključno vprašanje pa je, zakaj Slovenija v primerjavi s Hrvaško, Avstrijo in še posebej s Poljsko ta sredstva črpa tako neučinkovito.

Poljska je šolski primer.
V zadnjih dveh desetletjih je s pomočjo evropskih sredstev dobesedno preoblikovala svojo državo. Zgradila je avtocestno mrežo, digitalizirala javno upravo, investirala v raziskave in univerze, razvila mesta in podeželje. Njihova moč ni bila v birokraciji, temveč v viziji.

Avstrija evropski denar že desetletja usmerja v okoljsko tranzicijo, zelene tehnologije in vrhunsko znanost. O tem sem se pred dvema tednoma na večerji s kolegi člani avstrijskega parlamenta pogovarjal prav ob konkretnih primerih, njihove projekte ne zaznamujejo kozmetične izboljšave, ampak sistemske rešitve, ki dolgoročno gradijo dodano vrednost.

Hrvaška, čeprav v Uniji šele dobro desetletje, ima danes boljši izkoristek kohezijskih sredstev kot Slovenija. Na konferenci COSAC v Varšavi sem se z njihovimi predstavniki pogovarjal, kako so sredstva po potresih hitro preusmerili v obnovo, hkrati pa gradili turizem in prometno infrastrukturo. Zame je bil to jasen dokaz, da lahko tudi manjša država, če ima jasno strategijo, pokaže več operativnosti kot Slovenija.

Slovenija?
Na papirju imamo odlične strateške dokumente, v praksi pa se vrtimo v krogu razpisov, kjer zmaga tisti, ki zna obrazce napolniti s klišeji, ne pa tisti, ki prinese vizijo prihodnosti. Projekti, ki ne prinašajo dodane vrednosti v prihodnosti, so zgolj kratkoročni zamaški družbenega nezadovoljstva.

Slovenska politika se žal večinoma ukvarja sama s seboj, s kadrovskimi spopadi, z notranjimi intrigami in z medsebojnimi obračuni, namesto da bi svojo energijo vlagala v pripravo in izvedbo velikih, operativnih projektov, ki bi državo potegnili naprej. Še bolj pa me je presunila četrtkova oddaja Tarča, ko sem slišal, koliko zaposlenih na raznih ministrstvih dela od doma. Na tak način ekipa ne more ustvarjati strateških projektov, saj strateško delo zahteva sodelovanje, soočenje idej in skupinsko dinamiko.

Leseno mesto in vertikalna tovarna. Sanje, ki postajajo resničnost.
Ko sem včeraj spremljal, kaj počnejo nordijske države, sem dobil občutek, kako zelo nam manjka drznosti.

Na Finskem raste “vertikalna tovarna”, 185 metrov visok industrijski stolp Prysmian Sky Project, namenjen proizvodnji podmorskih visokonapetostnih kablov (HVDC). To ni samo industrijska investicija, ampak strateški del evropske energetske tranzicije.

Na Švedskem nastaja Stockholm Wood City, največje leseno urbano območje na svetu, 250.000 m², 7.000 pisarn, 2.000 stanovanj ter trgovine in storitve. Projekt, ki združuje trajnost, urbani dizajn in globalno prepoznavnost.

In pri nas? Še vedno se pogovarjamo, ali bomo uspeli speljati železniško povezavo med Ljubljano in letališčem, ali bo kanalizacija v prestolnici sploh dokončana, ali bo digitalni zdravstveni karton kdaj zaživel. To so potrebni projekti, toda niso vizionarski.

KO EVROPO VODIJO VIZIONARJI, NE BIROKRATI
Slovenija potrebuje pogumne, presežne ideje, vertikalne tovarne, energetske vozle, masovne lesene soseske, pametne transportne sisteme, regijske raziskovalne centre, nove modele prehranske in energetske samopreskrbe. Potrebujemo projekte, ob katerih si rečemo: “Tega še ni v Evropi, naredimo to pri nas.”

Dokler bomo evropski denar razumeli le kot rešilno bilko za krpanje občinskih cest, bomo ostali na repu primerjav. Ko pa ga bomo začeli uporabljati kot vzvod za prihodnost, bomo lahko končno stali ob boku tistim, ki danes pišejo zgodbo 21. stoletja.

David Klobasa, državni svetnik in župan