INFEKCIJSKA V MARIBORU – SPOMENIK PODRAŽITVAM

Pred dnevi sem na 24ur gledal prispevek o mariborski infekcijski kliniki. In priznam, stisnilo me je v želodcu. Predvsem zaradi dejstva, da se o podražitvah govori že danes, ko investicija sploh še ni začela živeti na terenu. Na gradbišču ni še niti prve lopate, številke pa so že poskočile s 50 milijonov evrov na več kot 109 milijonov.

To je, kot da bi naročil hišo, pa bi ti izvajalec še pred začetkom gradnje dvakrat dvignil ceno, in ti ne bi imel izbire, kot le plačati. Noben zdrav človek tega doma ne bi sprejel. Zakaj torej to mirno sprejemamo pri bolnišnici, ki jo plačujemo vsi?

Mariborska infekcijska, simbol spirale
Projekt, ki bi moral pomeniti upanje, je postal simbol nemoči. Površina nove klinike se je res povečala, iz približno 12.000 na 18.360 kvadratnih metrov, a cena na kvadrat se je povzpela na skoraj 6.000 evrov. Za primerjavo, v Italiji gradnja bolnišnic običajno stane med 1.800 in 2.500 evri na kvadrat, v Avstriji med 2.500 in 3.000. Slovenija torej plačuje dvakrat več, ne da bi dobila dvakrat boljšo bolnišnico.

Ko številke tako podivjajo, ne govorimo več o gradbeni kompleksnosti, ampak o odsotnosti nadzora.

Evropski denar, ki spolzi med prsti
Kot da podražitve niso dovolj, Slovenija ob tem še izgublja evropski denar. Negovalna bolnišnica v UKC Maribor je imela potrjenih skoraj devet milijonov evrov, večino iz sklada React EU. A ker država ni pravočasno ukrepala, je ta denar izpuhtel. Projekt zdaj v celoti plačujemo davkoplačevalci.

Piko na i pa je postavila odločitev ministrstva, da zavrne cenejšo ponudbo izvajalca in izbere dražjo. Rezultat, projekt dražji za več kot štiri milijone evrov. Posledice teh odločitev ne čutijo uradniki, temveč bolniki, ki bodo v teh prostorih čakali na obravnavo.

Drugod znajo drugače
Na Danskem imajo pri gradnji bolnišnic fiksne standarde stroškov na kvadratni meter za vsak tip oddelka, ambulante, intenzivo, operacijske bloke. Če projekt preseže meje, ga je treba znova načrtovati. V Nemčiji imajo centraliziran nadzor nad vsemi bolnišničnimi investicijami, kjer država natančno preverja vsako fazo in strošek. Na Portugalskem so večje bolnišnice financirane skoraj izključno iz evropskih sredstev in javno-zasebnih partnerstev, kar pomeni manjše breme za davkoplačevalce in hitrejšo izvedbo.

Če to zmorejo druge države, zakaj ne bi tudi mi?

Obraz za številkami
Ko govorimo o milijonih, je skušnjava, da ostanemo pri številkah, velika. A za vsako številko stoji obraz. Za vsak izgubljen evropski milijon je nekje starejša gospa, ki čaka na pregled. Otrok, ki predolgo čaka na posteljo. Medicinska sestra, ki dela dvojno izmeno, ker jih je premalo. Vsaka podražitev brez nadzora pomeni, da je nekdo ostal brez pomoči, ko jo je najbolj potreboval.

Kaj storiti zdaj?
Če smo resna država, moramo zahtevati tri preproste stvari:

• javne referenčne cene za vsak tip bolnišničnega prostora,
• investicijsko disciplino, projekti se morajo držati proračuna, ne obratno,
• evropski denar kot pravilo, ne izjema.

Vsak projekt mora imeti javen načrt, preverjene stroške in jasno odgovornost. Če tega ni, se projekt ne sme premakniti niti za centimeter.

Zato verjamem, da moramo zahtevati več. Referenčne cene, ki bodo javne. Realne proračune, ki bodo zavezujoči. Evropski denar, ki bo pravilo, ne izjema. In predvsem odgovornost, jasno razdeljeno, kdo je odgovoren za vsako podražitev, vsako zamudo, vsak izgubljen evro.

David Klobasa, državni svetnik in župan