Zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja v splošnem in pri vzgoji

DELITE TA
PRISPEVEK
29.09.2016, NSi

SejaDZ_Iva_Dimic_marec2016_vir_DZOdbor za delo je za obravnavo na seji DZ pripravil predlog novele zakona o preprečevanju nasilja v družini. Razprava je bila najbolj burna pri vprašanju prepovedi fizičnega kaznovanja otrok, a so ob zatrjevanju, da je treba do nasilja gojiti ničelno stopnjo tolerance, člani odbora, med katerimi je tudi podpredsednica NSi Iva Dimic, predlog podprli brez glasu proti.

V nadaljevanju objavljamo ključne poudarke razprave Ive Dimic:

  • Smo zagovorniki nenasilne vzgoje – torej ničelne tolerance. Ampak smo tudi zagovorniki čim manj zakonodaje.
  • Ali bo zaradi tega zakona manj nasilja v družinah? V zakonu ne najdemo nič preventive in vzgoje, izobraževanja za kvalitetne odnose. Prav tako ni nič o izobraževanju staršev v smeri, da se jih opolnomoči za vzgojo otrok.
  • Predlagatelji izhajajo iz zmotne predpostavke, da lahko z zakonom uredijo čisto vsako podrobnost našega življenja. V velikem številu primerov odgovorni niso in ne bodo mogli biti dovolj objektivni v postopkih. Družina je osnovna celica družbe in v Novi Sloveniji menimo, da država z vseh strani preveč posega vanjo.
  • Postavlja se mi vprašanje ali je družina sploh še svobodna celica – in ali je država nad njo. Če je nad njo mora v celoti odgovarjati tudi za njeno preživetje.
  • Ali ne izvaja država ekonomskega nasilja nad svojimi državljani, ko ste jim 2012 vzeli državne penzije in varstvene dodatke spremenili v vračljivo kategorijo? Kako naj preživijo starejši, predvsem vdove z mizernimi prihodki? Ali pa delavske družine z minimalnimi plačami, ki morajo kljub temu hoditi po pomoč na Rdeči križ in Karitas?
  • Več sredstev vlagati v preventivo in promocijo nenasilne vzgoje: odgovornega in sočutnega starševstva + terapije. Hkrati pa kot država poskrbeti izključno za “ekscese”. Koliko je v Sloveniji vzgoje za nenasilje in za zdrave odnose? Prenehajte financirati nesmiselne programe in naj podprejo tako terapije kot celostne programe za družine, ki jih ministrstvo striktno zaobide.
  • Kakšni so ukrepi za dobro usklajevanje poklicnega in družinskega življenja? Da bi bili otroci lahko več časa s svojimi starši? Tako pa so ves dan v institucijah, kjer se vzgojiteljice in učiteljice zelo trudijo, nikakor pa ne morejo nadomestiti staršev.
  • Vladajoča ideologija ima ob siceršnji podpori vzgoje brez fizičnega nasilja eno zelo problematično zadevo – odsotnost kazni nasploh oziroma zanikanje, da je kazen sploh smiselna. Ta drža je globoko protičloveška in dejansko zanika nekatera temeljna antropološka dejstva.
  • Permisivna vzgoja ni odgovor na potrebe otroka, kar lahko že vidimo v nekaterih državah, kjer so se odločili za to pot. Generacije, ki zrastejo iz take vzgoje so idealni potrošniki – narcisi, egoisti in korporacije lahko z njimi zelo dobro upravljajo.
  • V tej državi nam manjka zdrave kmečke pameti.