Veselo praznujmo srebrni jubilej samostojne države!

DELITE TA
PRISPEVEK
10.06.2016, NSi

kociperPoslanci prve demokratično izvoljene (takrat še tridomne) skupščine in ministri prve demokratične vlade, ki jo je vodil prvi predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, smo bili 8. aprila, natančno na dan, ko so se pred šestindvajsetimi leti zgodile prve demokratične volitve v Sloveniji, povabljeni na slavnostno sejo v poslansko skupino Nove Slovenije krščanskih demokratov. V nadaljevanju pa še na sprejem na sedežu stranke, s čimer je stranka vstopila v praznovanje srebrnega jubileja razglasitve samostojne in suverene države Slovenije. Za ubiranje svojih misli na tiste dni sem pobrskal po svetovnem spletu in med drugim izbrskal tudi portal slovenska-pomlad.si. Priznam, nikoli prej nisem naletel na ta portal, ki si je zastavil sicer ambiciozen program, temelječ na tezi o slovenski pomladi, da »šele ko so se posamezne iniciative povezale v gosto prepredeno omrežje, je to omogočilo globoke zgodovinske spremembe« in s ciljem »da bi evidentirali ključne dogodke in iniciative, ki so se odvijali v osemdesetih letih 20. stoletja, ter da bi te iniciative povezali z osebami, ki so pri dogodkih sodelovale«.

Ne boste verjeli, ko odtipkate na tem portalu iskalni niz »kristjan« ali »krščanski«, se vam o vlogi kristjanov v tem »pripravljalnem« procesu na osvoboditev izpod komunizma in ustvarjanja lastne države ne bo odprla prav nobena spletna povezava. Povezava se vam odpre le na zelo skromen zapis o stranki SKD in o Lojzetu Peterletu ter le še na tri poslance iz časa prvih volitev izpred šestindvajsetih let. Res je, v uvodnem pojasnilu k tako zastavljenemu projektu je tudi povabilo k »stalnemu dograjevanju« le tega. Očitno pa se snovalcem omenjenega portala ni zdelo vredno osebno povabiti k sodelovanju akterjev osamosvojitvenega dogajanja, oziroma prvih demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, saj poleg mene verjetno še marsikdo ni vedel, da tak spletni portal sploh obstaja. Na njem boste lahko našli povezave tudi na zapise in dokumente, za katere se vam bo upravičeno postavilo vprašanje: kakšno zvezo pa to sploh ima z osamosvajanjem slovenskega naroda.Prav zato se mi ob tej priložnosti zdi prav, da sam izpostavim nekaj drobcev dogajanj med kristjani, pri katerih sem imel tudi sam nekaj zraven.

Ob nekoliko nostalgičnem pogledu nazaj lahko kot kristjan prepoznam številna znamenja, po katerih je Večni – naš Stvarnik od vekomaj imel ta naš raj pod Triglavom v svojem srcu, kar je na svoj način začutil tudi naš največji literarni um Ivan Cankar in to v himničnem liričnem zanosu položil v usta Kurentu. (O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« … »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom.)

Zato nam je Večni – naš Stvarnik med drugim v drugi polovici svinčenih sedemdesetih let poslal papeža Janeza Pavla II., ki je bil zaradi svojega prizadevanja za svobodo narodov in doslednega udejanjanja evangelija pred dvema letoma razglašen za svetnika. Dvajset let po nastopu njegove karizmatične službe v vlogi Kristusovega namestnika na zemlji so se zamajali vsi komunizmi in padali drug za drugim, potem ko je proti koncu leta 1989. padel tudi berlinski zid. Le dobro leto po svoji izvolitvi nam je postavil za nadškofa karizmatičnega moža, Alojzija Šuštarja, ki je s svojimi odličnimi povezavami predvsem v krščanskem delu Evrope pripravljal teren za priznanje samostojne države Slovenije. In 25. junija 1991 se nam je zgodil tisti veliki nasmeh zgodovine, ko smo po natančni sosledici vseh potrebnih predhodnih dejanj lahko razglasili svojo samostojno državo.

V teh dneh je mogoče pričakovati od različnih samooklicanih analitikov različne razlage o tem katere okoliščine (ali posamezniki) so bile bolj odločilni in zaslužni za našo pot v samostojnost. Vendar je jasno, da je na koncu bila odločilna povsem enotna odločitev tako rekoč vseh polnoletnih državljanov na plebiscitu 23. decembra 1990, ki je prepričala ves svet, da si to, za kar smo se odločili, tudi zaslužimo. In nenazadnje tudi zato, ker so stoletna hrepenenja po samostojnosti slovenskega naroda tako močno prežemala vse rodove pred nami.

V svinčenih sedemdesetih se je slovenska Cerkev začela bolj organizirano posvečati pastorali študentov. Katoliški študentje smo se zbirali na svojih tedenskih srečanjih v različnih skupinah in tudi pri študentskih mašah pod vodstvom takrat odgovornega za študentsko pastoralo Rudija Koncilija. Pisali smo svoja kritična razmišljanja o takratni družbi v Bilten – verski časopis za študente in izobražence, ki se kasneje preimenuje v Tretji dan. Enkrat letno pa smo udeleževali še enotedenskih izobraževalnih večerov na teološki fakulteti.

Pod vodstvom Rudija Koncilije smo se leta 1974 mladi Slovenije udeležili svetovnega koncila mladih v Taizeju v Franciji, kjer je protestantski brat Roger Schutz tri desetletja prej ustanovil ekumensko skupnost menihov, ki pa še danes, tudi desetletje po njegovi smrti, v tej mali francoski vasici še vedno združuje mlade v iskanju osebnega Boga. Lanski avgustovski teden je bil na primer posvečen iskanju »nove solidarnosti«. Od leta 1978 naprej se v času novoletnih praznikov večtisočglava množica mladih z vseh kontinentov zbira po evropskih prestolnicah. Poleti 1987 je pet tisočglavo množico mladih gostila tudi župnija sv. Frančiška Asiškega v Ljubljani (v Šiški).

Ta drobni kamenček v mogočnem mozaiku poti našega naroda v samostojnost moram preprosto omeniti z nekoliko več besedami. Saj sedaj, ko se oziram nazaj, mi le-ta v tem mozaiku zažari v posebni svetlobi. Imel sem namreč to čast, da sem na to zame še posebej pomembno romanje v Taize del poti v avtu prijateljice Ivanke tudi sam vozil – ne, da bi to lahko slutil – bodočega prvega predsednika slovenske vlade, s katerim sva se prvič srečala prav tistega jutra in po dobrem tednu, po vrnitvi iz Taizeja po njegovi velikodušni ponudbi postala sostanovalca v najetem stanovanju, ki mu je bilo zaupano.

Seveda ste lahko ugotovili, da govorim o Lojzetu Peterletu, s katerim sva postala in ostala velika osebna ter tudi družinska prijatelja. (Zgodba o štirinajstdnevnem poročnem potovanju v Grčijo v troje, ki jo je tudi Lojze že ob kakšni priložnosti javno razkril, priča o tem. Kot mladoporočenca sva z ženo Francko bila namreč deležna njegove velikodušne geste, ko nama je ponudil za potovanje svoj avto, ki ga je malo pred tem dobil v dar, sam pa še ni imel vozniškega izpita. Zato sva ga povabila s seboj in ves čas potovanja z njim delila šotor za dva.)

Zdaj pa vendarle še nekaj o resnejšem delu najine skupne poti. Z Lojzetom sva sodelovala že v času njegovega opravljanja funkcije glavnega urednika Tretjega dne in še prej pri pisanju v Bilten. Kot se je kasneje izkazalo, pa je za slovensko pomlad bil eden od odločilnejših momentov med kristjani ponovna obuditev gibanja 2000 v letu 1977, ko smo se katoliški študentje zbirali na študijskih srečanjih in pod pronicljivim in zelo sposobnim glavnim urednikom Petrom Kovačičem ponovno začeli izdajati revijo 2000. Lojze je bil kar precej časa tudi njen odgovorni urednik.

Gibanje 2000 se je že od vsega začetka navezovalo na socialno in personalistično gibanje. Zato ni slučaj, da smo se zbrani na občnem zboru v letu 1989, 10. marca preimenovali v Krščansko socialno gibanje. Njegov prvi predsednik Peter Kovačič je bil prepričan, da bi morali tudi v naprej delovati kot gibanje. Tako smo se v stranko Slovenskih krščanskih demokratov preimenovali šele 8 mesecev kasneje in sicer 2. novembra 1989, potem, ko je poleti tega leta z vrha gibanja odstopil Peter Kovačič. Vodenje tako ustanovljene stranke je prevzel Lojze, dotakratni tajnik gibanja. Sedež stranke pa je bil kar na domu Lojzeta Peterleta, na Vodovodni 3a v Ljubljani.

Za konec tega prispevka pa lahko vendarle citiram tudi nekaj stavkov z imenovanega portala o slovenski pomladi, kjer najdemo zapis dr. Rosvite Pesek, ki nekaj malega pove tudi o zmagovalni stranki slovenske pomladi znotraj Demosa:

»SKD je konec novembra 1989 postal eden od ustanovitvenih članov opozicijskega gibanja Demos, konec januarja 1990 pa je stranka sklicala prvi kongres. Potekal je pod slovensko zastavo brez zvezde, v kongresni izjavi o Sloveniji pa so, med drugim, zapisali: »Izhajajoč iz Majniške deklaracije se zavzemamo za polno suverenost slovenske države, ki naj jo uzakoni nova slovenska ustava.«

SKD je na veliko presenečenje vseh drugih na prvih demokratičnih volitvah (april 1990) znotraj Demosove koalicije v Družbenopolitičnem zboru skupščine Republike Slovenije dobil najvišji odstotek volilne podpore (13 %) in za las premagal Slovensko kmečko zvezo. To je glede na dogovor tudi pomenilo, da bo novi mandatar za sestavo vlade prihajal iz vrst SKD.

Vlada Lojzeta Peterleta je v dvoletnem mandatu (razrešena je bila s konstruktivno nezaupnico J. Drnovška) predlagala in izvedla plebiscit; Slovenija se je v naslednjih 6 mesecih izločila iz Jugoslavije, se osamosvojila, vojaško ubranila svojo samostojnost, sprejela ustavo samostojne republike in dosegla mednarodno priznanje. Bolj plodovitega obdobja slovenska zgodovina ne pomni!

Ko se je dr. Andrej Capuder, viden član SKD, oziral v čas demokratizacije, je, med drugim, zapisal, da so v njej tudi kristjani dali svoj prispevek  »s svojo nevidno, ali denimo manj vidno vlogo, ki ni tako na dlani, kot je denimo sloviti “Proces proti četverici” ali nič manj slovita disidenca okoli Nove revije. Imeli smo tudi mi svojo disidenco, ko so nam zapirali revije in ljudi, preprečevali naše shode, našo govorjeno in tiskano besedo. Imeli smo “svoje procese”, proti katerim ni nikdar nihče protestiral, imeli smo svoje mučenike, o katerih še danes komaj lahko spregovorimo. Torej nam demokracija ni bila podarjena niti se v boj zanjo nismo vključili pet minut pred dvanajsto, kot bi nam nekateri radi pripisali.«

Seveda se tudi sam pridružujem zapisanemu na portalu in zapisu poslanskega kolega iz prvega mandata ter ministra v Peterletovi vladi dr. Capudra, čeprav vseh njegovih reminescenc na takratne čase in kasnejše dogajanje v stranki, ki jih je izrekel za naš strankarski časopis »Krščanski demokrat« (dec. 2015) ne bi podpisal.

In za konec: Do skrajnosti zapletene svetovne in tudi slovenske razmere mi ne dajejo realne podlage, da bi zelo optimistično zrl v prihodnost. V zadnjem obdobju se zdi, da so apokaliptični jezdeci vse bližje našemu planetu. Odmev kopit je vse glasnejši tudi v našem raju pod Triglavom. Pa je preveč tega, da bi našteval. Strašljivo je že, če se ozremo samo na zadnje razkritje dokumentov o kraji enormnih zneskov takorekoč direktno iz davčnih blagajn svojih držav, s tem ko so posebne elite skrivale vprašljivo pridobljeni denar v raznih davčnih oazah.

Prav zato lahko Nova Slovenija, ki ima v svoj program vpeta temeljna načela družbenega nauka Cerkve z doslednim udejanjanjem le-teh, povrne v življenje pravi pomen pojma politike, ki izvorno pomeni: delati za skupno dobro, delati za ljudi. Žal pa danes po petindvajsetih letih samostojne poti in samostojne politike naše mlade države ob pojmu politika premnogi pomislijo prej na vse kaj drugega. Kot kaže splošno razpoloženje v družbi, se povprečnemu Slovencu ob tem pojmu odvrtijo pred očmi predvsem podobe o zlorabi politike in o ugrabljeni državi s strani raznih omrežij.

V moji stranki Novi Sloveniji – krščanskih demokratov tli še vendarle upanje, da bi lahko politika dobila ponovno pravi človeški obraz. Vendar bo to upanje vzplamtelo v prečiščevalni kres le, če bo stranka vsak dan znova in na vseh nivojih uresničevala v svojem programu zapisana krščanska načela.

Tako kot velja za Evropo, velja tudi za našo mlado Slovenijo: Evropa in Slovenija bosta obstali le, če se bosta povrnili k svojim pristnim krščanskim koreninam; sicer pa bo našim zanamcem nekdo drugi volil ter krojil vero in postave.

Štefan Kociper