To so razlogi, zakaj NSi ne podpira novele zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev

DELITE TA
PRISPEVEK
19.12.2016, NSi

poslanci5_anpe_090715Državni zbor je na redni decembrski seji obravnaval predlog novele zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v parlamentarni postopek vložila SDS.

V nadaljevanju objavljamo celotno stališče NSi, ki ga je v DZ predstavila predsednica NSi Ljudmila Novak.

“Spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci,

krščanski demokrati si prizadevamo, da bi Slovenci končno razrešili žalostno poglavje naše polpretekle zgodovine in dostojno pokopali vse žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je tudi naš Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev pripomogel k  reševanju te problematike in k spoznanju, da  ima vsak človek  pravico do dostojnega pokopa in groba.

V letu 2015 so se po Evropi in v Sloveniji vrstile spominske slovesnosti ob 70. obletnici konca največje svetovne morije in zmage zavezniških sil nad razčlovečenim Zlom. Žal pa slovenski narod v svoji lastni državi še vedno občuti tragiko državljanske vojne ob še vedno nepokopanih žrtvah. V Hudi jami, ki je postala sinonim za vse večjo razdvojenost naroda zaradi tega nerazrešenega problema, so bile na nedostojen način v plastičnih zabojih shranjeni posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev.

Krščanski demokrati smo bili in smo še vedno prepričani, da moramo v duhu  osnovnih civilizacijskih norm te človeške posmrtne ostanke čim prej dostojno pokopati. Ob tem dejanju bodo koraki do sprave lažji in bodo sledili sami po sebi. Tragični povojni dogodki bodo odšli v zgodovino, kot narod pa jo moramo sprejeti takšno, kakršna je bila. Le to nas lahko privede do notranjega očiščenja, ki je zdravilno za narod in posameznike.
 
V NSi smo zato pripravili predlog Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki predvideva vse potrebne korake  za konkretno reševanje in celjenje te boleče narodove rane. S tem pa se zmanjšujejo tudi možnosti za nadaljnje politične manipulacije z mrtvimi.

Naj ponovno poudarimo nekatera dejstva:

– Govorimo o 600 prikritih grobiščih, ki jih je vladna Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč ob vseh svojih naporih doslej že odkrila. Ker so bila zgolj evidentirana in niso bila vpisana v register vojnih grobišč, niso bila varovana v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih in nihče ni zanje skrbel. Poleg teh že odkritih grobišč pa vemo, da je še vedno veliko neodkritih lokacij, kjer se nahajajo posmrtni ostanki in te smo dolžni odkriti in žrtve pokopati. Dejstvo je, da z vsakim letom izgubljamo »živa« pričevanja, ki bi nam pomagala odkrivati doslej prikrita vojna grobišča, poleg tega je veljavni Zakon o vojnih grobiščih predstavljal mnoge tehnične in postopkovne ovire za učinkovito delo komisije. Prav zato smo nujno potrebovali  nov zakon, ki je podal pravno podlago za nadaljnje odkrivanje teh grobišč, njihov vpis v register, identifikacijo žrtev ter njihov pietetni pokop in obeležitev groba. Potrebovali pa smo tudi politično voljo, ki omogoča realizacijo zakona.

Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je z zakonom dobila drugačno sestavo in več pristojnosti, kar se je kot velika prednost pokazalo že v letošnjem letu: po več kot dveh desetletjih je komisija samo v drugi polovici letošnjega leta iz grobišč  ekshumirala 1100 ljudi, od tega 625 v nadaljevanju izkopov iz Barbarinega rova. Na 45 evidentiranih krajih so potrjevali obstoj žrtev. Uredili so 50 morišč in grobišč, na njih ogradili 66 grobnih polj, povsod postavili križe, na katerih so osnovni podatki. In kar je najbolj bistveno – iz kostnih ostankov odvzemajo profile DNA za kasnejše osebne identifikacije žrtev!

Strokovnjaki Nacionalnega forenzičnega laboratorija Ministrstva za notranje zadeve vzorce za DNK analize shranijo po strokovnih standardih, ki veljajo za opravo forenzičnih DNK analiz, in sicer za vsako izkopano truplo. DNK analize se bodo opravile, če bo v skladu s strokovnimi kriteriji izkazana verjetnost, da bo človeške ostanke mogoče identificirati. Žrtve iz Hude jame bodo pokopane v skupno pokopno polje tako, da bo zagotovljena sledljivost in bo možna tudi naknadna identifikacija.

Vse našteto so prednosti našega zakona, ki mu ob sprejemu pred letom in pol predlagatelji današnje spremembe niso nasprotovali. Že takrat smo v Novi Sloveniji poudarjali, da uveljavitev Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ne pomeni abolicije odgovornih za dejanja usmrtitev, saj pristojnost za preiskovanje teh dejanj in odgovornosti ostaja na strani organov preiskovanja, kazenskega pregona in sodstva.

Dejstvo je, da 9. in 13. člen podrobno določata postopke odkrivanja in prekopa posmrtnih ostankov. Dejstvo je tudi, da pri njihovem odkrivanju sodelujejo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter sodstva. Policija vedno pride na kraj, kjer so najdeni posmrtni ostanki, saj je Komisija o reševanju vprašanj prikritih grobišč o obstoju domnevnega vojnega grobišča dolžna obvestiti policijo, državno tožilstvo in Zavod za varstvo kulturne dediščine. Vse nadaljnje postopke Policije, Državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika določata Zakon o kazenskem postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije.

Torej: ker gre pri prikritih vojnih grobiščih vedno za kazniva dejanja, sta policija in preiskovalni sodnik vedno prisotna in vodita postopke v skladu s svojimi pristojnostmi po omenjenih dveh zakonih. V skladu s tem se vedno zavarujejo tudi dokazi, ki dejansko omogočajo nadaljevanje kazenskega postopka in ugotavljanja odgovornosti.

V primeru, da se pri raziskavi kaznivega dejanja zaradi objektivnih okoliščin, torej med postopkom, ki se vodi v skladu z Zakonom o kazenskem postopku in Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, ne odkrije storilca (pretečena leta), je potrebno v nadaljevanju izvesti prekop grobišča, tako kot to določa zakon. Tudi pri tem postopku in pri sondiranju (potrjevanju grobišča) je glede na to, da gre za kraj kaznivega dejanja, obvezno navzoča Policija, ki tudi ob prekopu in sondiranju zbira nove informacije in ugotovitve ter jih posreduje pristojnemu državnemu tožilstvu.

Zločini zoper človečnost ne zastarajo, niti po mednarodnem niti po domačem pravu. Zato je dolžnost države, da nikoli ne opusti pregona storilcev. Mednarodno humanitarno pravo, Ženevske konvencije in pa Resolucija 1481 Sveta Evrope o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov ter Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti, na podlagi katerih je bil sprejet ” naš” Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtv, nas zavezujejo!!!

Vodenje kazenskega pregona in obsodba storilcev pa nista predmet tega zakona, tako kot ni predmet tega zakona izbira kraja pokopa žrtev. Ali vprašanje shranjevanja najdenih predmetov iz teh grobiščih, ki se popišejo in predajo v hrambo muzejem.

Razmejitve med posameznimi zakoni, ki posegajo v delo vseh organov odkrivanja in pregona ter sodstva, so torej jasno določene, izvrševanje njihovih pristojnosti pa obvezno.

Ker obstoječi zakon že ustrezno rešuje vsa vprašanja, ki jih ponovno odpira obravnavana novela, v Novi Sloveniji predloga te novele ne bomo podprli. Obstaja pa tudi resen dvom v verodostojno dobronamernost predlagatelja.”