Otrok potrebuje izkušnjo mame in očeta – referendum proti

Potegnjeni smo v vrtinec, vleče nas navzdol in vedno bolj se zavedamo, da je to vrtinec zmot. Zato bom na referendumu 20. decembra glasovala proti. Iz interakcije otrok – starši izhaja temeljno psihološko izkustvo o odnosih, kar je v otroku podlaga za občutek lastne vrednosti, so temelji osebnosti. V zgodnjem otroštvu nastaja podlaga za stabilno čustveno samoregulacijo. Če bo ob dobrih starših, mami in očetu, zmogel upoštevati zahteve usklajenih, a različnih pristopov, v dopolnjevanju moške in ženske vloge, in bo spoštoval omejitve, si bo nabral dragocene izkušnje glede nadzora nad lastnim vedenjem oz. čustvenimi stanji v povezavi z varnim okoljem in pozitivnimi občutki o sebi.

Otroci, ki v svoji družini iščejo oporo, ko so v težavah, imajo prednost za nadaljnji razvoj, hitreje postajajo samostojni, oz. pridejo relativno hitreje do večjega obvladovanja čustev, do lastne iniciativnosti, notranje sigurnosti. Ker imava z možem 4 otroke in 11 vnukov, vem, kako močno se materina in očetova vloga skozi proces otrokovega razvoja prepletata, dopolnjujeta. Kadar otrok zaupa očetu, mami, ima varno okolje, ima oporo in je v procesu usklajevanja poskrbljeno tudi za njegove potrebe, gre lahko bolj opremljen v svet, kjer v varni razdalji dobiva nove izkušnje, raziskuje. Če je otrok prezgodaj samostojen, izpostavljen začasnim oz. nejasnim odnosom, v resnici ni samostojen, ampak le naučen toge kontrole. Z njim je težko sodelovati, v stiski ne bo iskal opore. ŠELE VARNA NAVEZANOST OMOGOČA SAMOSTOJNOST.

Otroci so naša prihodnost, brez družine bi bili izvotljeni, prazni, taka tudi prihodnost. Nasilju je treba reči ne, nasilju nad otroki pa še toliko bolj. Nikakor ne smemo dovoliti, da se na kakršenkoli način zavedno izkorišča otrokovo šibkost, njegovo nemoč. Ne smemo odvzeti otroku njegovega osebnega dostojanstva in mu načrtno odvzeti pravice do tega, da bi doživel, poznal mamo in očeta. Da bi imel korenine, da bi lahko poznal svoj izvor, bil povezan medgeneracijsko. Kakšno čudovito dimenzijo stvarstva sem odkrila, ko se je rodila prva vnukinja. Kako lepo je doživljati ljubezen vnukov in jo vračati v polni meri, oplemeniteno z modrostjo življenja. Prizadevajmo si, da imajo otroci v družini, ob mami in očetu, čim več te možnosti, ne pa da sistemsko vnašamo zmedo ter občutek ogroženosti. Gre za dobrobit človeka, če se zavedamo pomena družine, tega temelja za zdravo življenje, zibelke človečnosti. Spolne različnosti, kot tudi ne drugih različnosti, pri moškem in ženski ne moremo brisati, kot to poskuša novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Danes doživljamo, da se koncept normalnega in naravnega smeši, pravi znani slovenski psihoanalitik. Nadomestno materinstvo, kot pravijo homoseksualni aktivisti, v resnici lahko s sprejetjem novele zakona postane uzakonjeno izkoriščanje žensk (revnih) in trgovino z otroki. Otrok ni predmet, ni pravica odraslih, pač pa ima pravico, da mu kolikor je mogoče omogočimo celovit, skladen razvoj. Stranpoti so možne pri vsakem posamezniku, kot tudi pri vsaki zvezi (alkohol, droge, druge zasvojenosti..), tako v heterogenih, kot tudi pri istospolnih zvezah. Potrebna je vzgoja, skrb, pomoč, zdravljenje…

Podpiram pobudo spoštovanja različnih. Istospolnim osebam je treba prihajati naproti. Če potrebujejo pomoč, je treba njihove socialne in ekonomske probleme reševati. Toda zakonska zveza, poroka med možem in ženo, je že zasedena. Nihče nima pravice tega zasedati, jo prevzemati. Najti morajo drug izraz za svoje zveze. Nikakor ni res, da smo zagovorniki družine, zakonske zveze moža in žene nestrpni. Mislim, da gre obratno »za že kar malo nasilno nestrpnost homoseksualnega lobija, v podpori nekaterih feministk«, kot pravi dr. Andrej Perko in je s tem dobesedno izrazil tudi moje mnenje. Mnogo psihologov nas je, ki ne podpiramo novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tisti, ki nimajo družine, oz. ne morejo imeti svojih otrok, nimajo nobene škode zaradi družin, ki obstajajo. Nič jih ne ogrožamo mame in očetje, ki imamo otroke. Se je v njih sprožila zavist? V bistvu je to hrepenenje po družini. Zagrizeno, na vsak način, pa čeprav na umeten, jo hočejo. Izražam globoko spoštovanje do najrazličnejših omejitev, s katerimi se človek v življenju srečuje. Skoraj toliko jih je kot je ljudi. Imam tudi sočutje in iskreno želim razumeti človeka, ki mi pride na pot. Poskušam. Težko se vživim v to, kakšno bolečino doživlja otrok, ki začuti, da v bistvu nima očeta, da nima mame, da je tam, kjer bi morale biti njegove korenine, vse prazno.

Družina je prva in vitalna celica družbe, povezuje rodove, znotraj čisto malega, a optimalno velikega in intimnega prostora z budnostjo in tankočutnostjo duha uresničuje bogato množico odnosov, ki se celostno (biološko, čustveno, socialno, duhovno) dotikajo vseh družinskih članov, vceplja mlade v narod – skozi družino, njen vpliv, se rojeva zavest – kulturna, politična, odkriva se sveto.

»Družina je torišče, ki zahteva vedno celega človeka, ne samo njegovo telesno ali vitalno moč, ampak tudi njegovo dušo. Zahteva glavo in srce – ljubezen in nesebičnost, zvestobo in požrtvovalnost, poštenost, pravičnost in velikodušnost, iskrenost in intimnost, vso osebnost in njeno enkratnost ter nenadomestljivost.« (dr. Anton Trstenjak) Da bi to razumeli, potrebujemo modrost, ali vsaj zdravo kmečko pamet.

Silva Matos, psihologinja in terapevtka