O BOGATIH

Spremljam razprave v Državnem zboru in težko jemljem na znanje toliko sprenevedanja in dvojne morale. Zdaj so za levico naenkrat problem bogati.

Moraliziranje o bogatih je bilo v jedru propagande komunistov. Človek je bil kriv, ker je bil bogat, ne pa zaradi načina, kako je do bogastva prišel. Bogat je bil prištet med sovražnike. Svoražnikom pa se vzame. Ko so po vojni revolucionarno pobrali imetje bogatim, nimam vtisa, da so ljubljanske vile razdelili delavcem. Dobili so jih voditelji revolucije, dobili so jih “ naši”. Komunizma se ne da razumeti brez koncepta “naših”. Če so bogati “naši”, je vse v redu. Ne spomnim se, da bi kdo na levi moraliziral, ko sta bila najbogatejša v Palestini Jaser Arafat, na Kubi pa Fidel Castro.

Ko je Tito razpolagal s 25 vilami, se ni govorilo, da je bogat. Ljudje so razumeli, da mu to pripada. Ko je bil podjetnik Sandi Šeško zelo bogat, niso poudarjali bogastva, ampak njegovo uspešnost. Če hočeš biti pri nas “uspešen” in kot tak tudi ustrezno certificiran, se moraš roditi na pravi strani.

Pouk o bogatih je pri nas del ideološko opranih možganov. Z nekom sem se pogovarjal o večmilijonskem darilu, ki ga je Ivo Boscarol dal svoji občini ob prodaji svojega podjetja. “Lahko njemu, ki je delavcem vzel.” Sogovornika bi povabil v Boscarolovo stavbo, da bi videl koliko nagrad je dobil za socialnost, za korektnost itd.

Celo najvišje plače ni imel. Spomnil bi ga, da je v ve več kot tridesetih letih komaj kdo zapustil njegovo podjetje. Ljudje so bili veseli, da so lahko delali pri Boscarolu.

Naj se spomnim še “grdega kapitalista” Woschnaka iz Šoštanja. V njegovem muzeju lahko najdemo zapisano, kako je rad pomagal otrokom njegovih delavcev, če je ugotovil, da so sposobni. Podobno bi lahko govoril o Žagarju z Rakeka.

Vsak “izem” ima grde in dobre.

Ta sveži ideološki odpor do bogatih je v Sloveniji slaba napoved, ker nas vrača v stare čase. Je seveda odpor do koalicije, ki je hvala Bogu videla potrebo, da čimprej odpravimo nekaj nesmislov bivše vlade.

Premalo pa se govori pri nas o teh, ki obogotaijo z državo. Teh ni malo in z vsako levo vlado se pomnožijo. Slišim, da tik pred odhodom še na veliko zaposlujejo. Poglejte, prosim, javno porabo Demosove vlade in število državnih uslužbencev takrat. Takrat smo imeli najcenejšo državo.

Želel bi si, da bi imeli v vsaki občini vsaj enega Boscarola, Akrapoviča, Štrancarja… in da nikoli več ne bi nihče usmerjal naših podjetnikov v druge države. Ne moremo preživeti kot država revežev z dobro plačanimi sindikalisti. Potrebujemo podjetnike.

Če bodo dobro delali, naj tudi dobro zaslužijo. Uspešen podjetnik je v delujoči pravni državi dodana vrednost za celo družbo.