Lojze Peterle ob obletnici prvega postroja Morsa: To je bil izraz odgovorne volje slovenske vlade

DELITE TA
PRISPEVEK
17.12.2015, NSi

peterleV sredo, 16. decembra 2015, na predvečer 25. obletnice postroja Morsa, se je v Kočevski Reki pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja zgodila skupna proslava z naslovom Dan, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski.

Zveza društev in klubov Moris ter Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve sta pretekla leta obletnico postroja namreč obeležili z ločenima proslavama. Že lani pa je Pahor izrazil željo, da bi v prihodnje to naredili s skupno proslavo. Prva skupna prireditev je tako rezultat dogovora, ki so ga sklenili predstavniki obeh veteranskih organizacij decembra 2014 pri predsedniku republike.

Proslave v Kočevski Reki sta se udeležila podpredsednik NSi Jožef Horvat in prvi predsednik vlade Republike Slovenije in zdajšnji evropski poslanec Lojze Peterle.

V nadaljevanu objavljamo celoten govor gospoda Lojzeta Peterleta na proslavi v Kočevski Reki:

Na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je koalicija DEMOS zmagala s programom samostojne in demokratične slovenske države. S postavitvijo DEMOS-ove vlade je bil izpolnjen tudi politični pogoj za operativno izvedbo osamosvojitve.

Na dan izvolitve nove vlade, 16. maja 1990 se je začelo na ukaz JLA, izdan dan prej z vednostjo vrha nekdanje slovenske oblasti in s sodelovanjem vodstva takratne Teritorialne obrambe, njeno razoroževanje oziroma samorazoroževanje. Pobranega je bilo okrog 80 odstotkov orožja.

Razorožitev je bila taktično dobro zamišljena in izvedena v času operativnega brezvladja ob menjavi vlad. Razumeli smo jo kot začetek vojne proti Sloveniji.
Kako prav smo imeli, se je pokazalo ob proglasitvi države junija 1991, ko nas je kljub ustavni pravici do samoodločbe in odcepitve napadla komunistična Jugoslovanska ljudska armada. Ker smo razumeli, smo se tudi pripravili.

Tistega hladnega decembrskega dne je prvič zadišalo po slovenski vojski, ker so se maja istega leta zgodili “uporniki z razlogom” in sta se srečala odpor od spodaj z voljo od zgoraj. Obrambne priprave so se začele 17. maja 1990.

Prvi postroj, v katerem so bili pretežno prostovoljci, ni bil zadeva trenutka, predrznosti, samovolje ali neodgovornosti. Bil je izraz odgovorne volje slovenske vlade, njene obrambne strategije, tesnega sodelovanja ministrstev za notranje zadeve in za obrambo ter poguma posameznikov. Prvi postroj je bila brigada Moris v nastajanju. Svojo odlično vlogo je opravila v zmagoviti vojni za Slovenijo.

Po sklenitvi sporazuma političnih strank in njihovih poslanskih skupin ter sprejetja Zakona o plebiscitu 6.decembra 1990, po odločitvi DEMOS-ovega poslanskega kluba za plebiscit v Poljčah, je bil postroj naslednje dejanje, ki je razsvetlilo pot do plebiscita 23. decembra. Ljudje so ga razumeli kot podporo volje po svobodi. Demokratično izvoljena oblast je dala vedeti, da je pripravljena tudi na obrambo te volje.

Tu pred petindvajsetimi leti niso stali teritorialci Ivana Matije Mačka ali zaščitniki privilegiranega vrha nedemokratičnega režima, ampak možje in fantje, ki so bili pripravljeni dati vse za svobodo samostojne in demokratične Slovenije. Da, imeli so celo zvezde na kapah. Zvezda ni bila ne izhodišče, ne cilj, niti simbol poslanstva, bila je le taktično pokritje.

Mariskaj je bilo navzven starega, samo namen je bil drugi. Namen je bil posvečen domovini. Slovenskega vojaka smo takrat vrnili njegovemu osnovnemu poslanstvu. V rokah pa je držal novo orožje – puško SAR 80, kar je bilo za JLA šokantno.

Zato tu danes ne praznujemo formalnih okvirov, ampak namen in vsebino. Ne praznujemo starih naslovov in starih okvirov – ne praznujemo TO SRS, ampak njeno preobrazbo, ki se je zgodila zaradi novega namena. Staremu okviru smo dali novo vsebino. Preobrazba se je zgodila v samem jedru, v 27.zaščitni partizanski brigadi TO Edvarda Kardelja Krištofa, ki je sicer sama dala vse svoje orožje JLA.

Tu se je zgodila bistvena in zgodovinska sprememba – tu je prišlo do enega od ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, tu je prišlo do diskontinuitete.
Tu mi je spontano in iskreno zadišalo po slovenski vojski, ker sem tisti postroj doživel kot Slovensko vojsko. Stal je za Slovenijo, za njeno svobodo in čast.

Kdor praznuje staro TO, praznuje tudi njen namen, ki ni bil zavarovanje osamosvojitve in demokratizacije, ampak varovanje režima, ki smo se mu z osamosvojitvijo odpovedali. Če bi bila to še vedno Mačkova zaščitna enota, bi morala potegniti z JLA, s katero je tvorila enovit obrambno-varnostni sistem SFRJ.

Domoljubje osamosvojitve je srčno in simbolno povezano z domoljubjem vseh, ki so ga posvečali samostojni slovenski državnosti kadarkoli.
Ne moremo pa praznovati mešano, malo za nazaj in malo za naprej, malo revolucije in malo osamosvojitve, malo totalitarizma in malo demokracije, malo s slovenskimi in malo z jugoslovanskimi zastavami.

Vrednote revolucije in vrednote osamosvojitve ne gredo skupaj. Logika zaprtega območja, vzporedne partijske ekonomije in privilegijev, tajnih uradnih listov in morišč ne gre in ne sme iti skupaj z logiko odprte in demokratične države. Osamosvojitvenih dejanj ne moremo proslavljati z jugoslovanskimi zastavami, kot smo videli nedavno v Križankah.

Ne smemo dovoliti, da se na tem mestu praznuje kaj drugega, kot namen, zaradi katerega je stalo tu nekaj sto fantov in mož, prostovoljcev in domoljubov, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za svobodo domovine.

Tudi zaradi takih ljudi, ki so stali takrat tu, se v svobodni in evropski Sloveniji ne bi smel nihče norčevati iz vrednot, ki so temelj naše osamosvojitve in podrejati osamosvojitvenih dejanj interesom zunaj osamosvojitve.

Tisti, ki so stali tu, niso stali za eno stranko, niti za šest Demosovoh strank, niso bili ne Kučanovi, ne Bučarjevi, ne Bavčarjevi ali Janševi, ne Beznikovi ali Krkovičevi, tudi ne Peterletovi – bili so naši in za našo skupno stvar.

Tudi niso stali tu v podporo divji privatizaciji, korupciji ali selektivnemu sodstvu, niso sanjali o dragi energiji iz TEŠ 6, ….svoja življenja so ponudili za cilje, ki so jih ljudje Slovenije potrdili teden dni kasneje na plebiscitu za samostojno Slovenijo.

Plebiscit je demokratično in dokončno določil pot v samostojnost. V Evropo smo vstopili v času njene rasti, z voljo, da delimo iste vrednote, načela in pravila igre.

Danes je Evropska zveza v krizi zaradi pomanjkanja volje, da delamo skupaj. Kljub temu nimamo alternative. EZ se mora dokazati tudi v času krize. Če hočemo učinkovito odgovoriti na nove izzive, moramo ponovno premisliti, kaj in kako hočemo delati skupaj. Več Evrope bodo uresničili tisti, ki bodo hoteli deliti iste standarde pravne države in načela socialno-tržne ekonomije. Želim, da je Slovenija ustvarjalni in odgovorni del novega evropskega skupaj. V svetu, ki se je okrog nas obrnil nazaj k nasilnemu uveljavljanju politične volje, je to preživetvenega pomena.

S prvim postrojem slovenske vojske v podporo plebiscitu 17. decembra 1990 se ni zgodil samo pomemben izraz volje na poti v samostojno državnost, to je eden od pomembnih slovenskih skupnih nastopov. Če hočemo nov evropski skupaj, se moramo odločiti tudi za več slovenskega skupaj.

Več združene Evrope ne moremo doseči z več polarizirane Slovenije.

Ta postroj je vreden spomina, hvaležnosti, priznanja in nedeljenega praznovanja.

Dragi veterani, ponosni smo na vas in veseli, da praznujemo ta dan skupaj. Iskrena hvala za vašo ljubezen, zvestobo, pogum in vaša dejanja za Slovenijo.