Jernej Vrtovec v intervjuju za revijo Ognjišče: Svojo avtoriteto je nadškof Alojzij Šuštar gradil predvsem na vključevanju

DELITE TA
PRISPEVEK
24.06.2016, NSi

slovenija 09.07.2015, Jernej Vrtovec, poslanec, NSi, foto: Anze PetkovsekV intervjuju za revijo Ognjišče je poslanec NSi Jernej Vrtovec med drugim osvetlil vlogo pokojnega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. O njegovi vlogi med osamosvojitvijo je več zapisal tudi v knjigi, ki jo je pred nekaj dnevi izdala Mohorjeva založba. V nadaljevanju si lahko preberete celoten intervju:

Jernej, samo nekaj dni smo oddaljeni od 25. letnice praznovanja osamosvojitve Slovenije. Se spominjate česar koli iz tistega prelomnega obdobja v letih 1990 in 1991?

Spominjam se, kako smo v obdobju 10 dnevne vojne sedeli pred televizijo in spremljali dogodke. Takrat nas je oče, ko smo ga štirje otroci spraševali o teh stvareh, kar naprej skušal umiriti, saj je z napetostjo in zanimanjem zrl v televizijski ekran in zaskrbljen spremljal novice.

Spomnim se tudi ene nedelje, ko smo bili na obisku pri stari mami v Šmarjah na Vipavskem. Takrat smo prav tako na televiziji spremljali dogodke iz Ljubljane, ko so ljudje hodili v zaklonišča. Ko smo se vračali, smo srečali predstavnike naše Teritorialne obrambe. To so bili mlajši fantje, ki so sedeli na zidu enega izmed mostov… Naslednji tak utrinek je povezan z informacijo, da naj bi takrat en dan mimo nas, vasi Čehovini v Vipavski dolini, šel konvoj tankov proti Krasu in so se domačini pogovarjali, ali bi s kmetijskimi stroji zaprli pot. Oče mi je zvečer na koncu našega dvorišča narisal črto, do kje lahko grem, ker sem želel gledati tanke. No, k sreči potem tanki niso prišli do naše vasi. To so taki kratki utrinki, ki bodo za vedno ostali v spominu.

Kakšne imate pa spomine potem na pouk zgodovine o osamosvojitvi?

Obdobje demokratizacije in osamosvojitve Slovenije me je vedno zanimalo in tudi nasploh me zgodovina zanima. V osnovni in srednji šoli sem bil kar malce razočaran, ker tega obdobja nismo resneje obdelali v okviru rednega učnega procesa. Zagotovo se danes daje premalo pomembnosti temu obdobju. Navsezadnje gre pri osamosvojitvi za uresničitev tisočletnih sanj tega naroda. Pridobili in izborili smo si namreč svojo državo.

Izobraževalne inštitucije bi morale bolj poudarjati domoljuben odnos do države in mlade vzgajati v domoljubju. Sam sem na domovino izjemno ponosen, prav tako na njene uspehe.

Za ta pogovor je eno od izhodišč tudi knjiga, ki je izšla ravno sredi junija in govori o vlogi nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi. Če greva po vrsti – glede na to, da je bila to tudi vaša tema diplomske naloge – kako ste prišli do tega naslova?

Za osamosvojitev Slovenije si zasluge pripenjajo različni ljudje, nekako pa se je v teh 25-ih letih pozabilo, da je v tem procesu imela pomembno vlogo tudi Cerkev in še posebej nadškof dr. Alojzij Šuštar. Zato sem se odločil, da vlogo nadškofa Šuštarja osvetlim, saj ga moramo na podlagi njegovih dejanj šteti kot pomembnega osamosvojitelja, čeprav sam tega ni nikoli posebej poudarjal. O Cerkvi se danes skuša pisati le najslabše, a poudarjam, tudi Cerkev je bila s svojim vplivom in ugledom v slovenski družbi ena izmed glavnih motorjev procesa demokratizacije in osamosvojitve.

Če pogledava malce po vsebinski plati – kaj so recimo dve ali tri stvari, ki so vas najbolj presenetile pri tej raziskavi materiala?

V celotnem raziskovanju me je najbolj presenetilo to, da se je vlogo nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije lahko tako zamolčalo. Predstavljal je namreč močno moralno in vrednostno oporo takratni delno neizkušeni in ideološko razdeljeni slovenski politiki. V času osamosvajanja Slovenije je prevzel velik del moralne odgovornosti za ta projekt. S svojo mirnostjo, strpnostjo, dialogom in optimizmom je slovenski narod bodril, da je njegova bodočnost v samostojni, neodvisni in demokratični republiki.

V knjigi Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, na podlagi raziskovalnega dela osvetljujem, kako je Šuštar s svojo osebnostjo, mednarodnimi izkušnjami in povezavami pripomogel k demokratičnim spremembam, osamosvojitvi Slovenije in njenemu mednarodnemu priznanju. Objavljam originale dokumentov in korespondence z vplivnim prijatelji in znanci po svetu. Dr. Alojzij Šuštar je bil namreč mednarodno zelo cenjena in ugledna oseba, saj bil pri voditeljih tujih držav poznan, ko je obenem opravljal tudi funkcijo tajnika Evropske škofovske konference. Ob osamosvajanju je pri papežu, vplivnih kardinalih in škofih ter tudi državnikih prosil, da obsodijo agresijo na samostojno Slovenijo ter pri svojih vladah dosežejo obsodbo vojaškega napada na Slovenijo in podprejo slovensko samostojnost. Zastavil je ves svoj vpliv in ugled in uspelo mu je.

Svojo avtoriteto je nadškof Šuštar gradil predvsem na vključevanju – bil je velik zagovornik dialoga in strpne komunikacije. S tem je bil hkrati zgled ljudem in trn v peti politiki. Bil je nadškof z izjemno intelektualno širino, ki je ideološka vprašanja postavljal v ozadje in v človeku skušal najti dobro. Nadškof Šuštar je torej znal preseči ideološke razlike in zato ga niso zaustavile pri prizadevanju za enotnost slovenskega naroda.

Kljub temu, da je nadškofa Šuštarja skušal izigravati tudi del slovenske politike, naj spomnim na izklop mikrofona na proslavi ob osamosvojitvi, je ohranil svojo pokončno držo in pripravljenost na dialog. Dokumentacija, ki jo objavljam kaže, kako rad je imel slovenski narod in zato si je tudi zelo prizadeval za svobodno Slovenijo. Svoje delo je posvetil spravi, ker je vedel, da bo le spravljen in enoten narod lahko žel uspehe.

Kako je prišlo do ideje, da bi to vsebino objavili tudi v knjižni obliki? Ste kaj vsebine še dodajali sedaj za knjižno obliko?

Motor za knjižno izdajo je bil škof Anton Jamnik, ki je bil moj mentor že pri pripravi diplomske naloge. Zelo si je prizadeval in tudi z njegovo pomočjo smo pripravili precej nove in razširjene vsebine ter dokumentov. V knjigi so zbrana tudi pričevanja o nadškofu Šuštarju, ki so jih zapisali škof Jamnik, sestra nadškofa Slavka Kavčič, s. Mira Rožanc, Marjeta Zorc, Lojze Petere in Milan Kučan. Življenjsko pot nadškofa Šuštarja pa je orisal zgodovinar France M. Dolinar. S temi pričevanji sem želel tudi sam poudariti pomen procesa sprave. Morda bom zaradi tega očrnjen, ampak moja naloga in poslanstvo je, da pričujem in iščem resnico. Zagotovo je za mnoge proces sprave nezaželen, saj tudi stari in novi »zidovi« predstavljajo priročen poligon za ozke interese nekaterih posameznikov. Tako želene pomiritve naroda pa z gradnjo zidov ne bomo dosegli. Zavedanje, da sovraštvo in zgolj nasprotovanje ne celi ran in ni porok za uspešno državo, bi danes moralo biti navzoče v naši skupnosti.

Zanimivo je, da kljub temu, da je osamosvojitev samo 25 let nazaj, da je ohranjenih veliko zapisov in drugega materiala, smo v zadnjem mesecu priča hudim debatam, kdo je kaj naredil in kdo je kaj prispeval… Komu je v interesu, da se s temi informacijami ustvarja toliko negotovosti in občutka, da obstaja več resnic, ne samo ena o osamosvojitvi?

Navzven stvari mogoče zgledajo res črno-bele. Ko pa se posameznik poglobi v stvari, spozna, da stvari niso tako enostavne, ampak moramo stvari znati tudi razlagati. Zgodi se, da mnogi detajli po dolgih letih pridejo na plano in pomagajo izrisati tisto pravo, eno resnico. Sam sem zelo razočaran nad tem, da se delimo na podlagi enega dela slovenske zgodovine, v katerem smo Slovenci pokazali izjemno edinstveno enotnost, v katerem smo se poenotili in dogovorili, navkljub mogoče različnim stališčem, za samostojno Slovenijo. Če bi bili decembra leta 1990 tako razdeljeni kot smo danes, se verjetno sploh ne bi osamosvojili. Možnost poenotenja bi morala biti in politika je danes tista, ki mora postaviti zgled, da končamo s sovražnostjo, saj sovražnost v nobenem primeru ne bi smela biti del politične agende. Iz populističnih vzgibov se ustvarja določene napetosti. Žal se danes ne delimo v odnosu do vsebine, ampak predvsem v odnosu bodisi za ali proti določeni osebi, ko tudi javne osebe izbirajo nasprotovanje ali celo sovražnost za del svoje agende.

Če pogled usmeriva na skorajšnjo obletnico – pa recimo, da spadava med mlajšo generacijo – kaj se imava in naša generacija za veseliti – česa se moramo in je prav, da se veselimo ob tej obletnici?

Veseliti se moramo svoje države in nanjo moramo biti ponosni. Če bomo sami zanemarjali uspehe domovine, državne simbole in državne praznike, se jih sramovali, potem ne moremo pričakovati, da bomo še bolj uspešna država.

Tudi kot poslanec Državnega zbora bi si želel, da bi to vzdušje ob tej obletnici politiki znali prenesti v konkretno ravnanje pri iskanju naših ključnih točk za razvoj Slovenije. V tem bi se morali povezovati ne glede na politično izhodišče.

Mlajše generacije imajo danes mnogo več priložnosti, kot pa nekoč. Živimo v svobodni državi, sami odločamo o svoji usodi, imamo versko svobodo, mir in imamo večjo možnost razvijanja talentov. Imamo demokratično ureditev in lahko izražamo svoja mnenja brez zadržkov. Mlajša generacija mora videti te priložnosti in jih izkoristiti. Me pa skrbi, ko vidim, da veliko mladih življenjske priložnosti išče v sosednjih državah. Zato poudarjam, da je naloga države, da državljanom ponudi pogoje, da v vsej polnosti razvijejo talente in doprinesejo k boljši prihodnosti skupnosti.

Kako boste praznovali letošnjo, 25. letnico samostojne Slovenije?

Praznoval bom s svojo družino v Vipavski dolini. 25. junija pa se bomo udeležili maše za domovino na Brezjah, kjer bo tudi predstavitev moje knjige.

Državljankam in državljanom, bralcem revije Ognjišče pa želim, da rojstni dan Slovenije praznujejo s srcem in ponosom. Vsi skupaj pa moramo ustvarjati čim boljšo prihodnost za vse nas.