Ignac Polajnar ob 25. obletnici Republike Slovenije: Država in demokracija
Spominjanja na rojevanje slovenske države, ki se je začelo s predbožičnim plebiscitom leta 1990, so pogosto spremljana z željami, da bi se o dogodkih, povezanih z osamosvajanjem, povedalo še kaj, kar je morda ostalo neznano širši javnosti, ali celo kaj takega, česar celo ni bilo mogoče povedati. Čeprav sem bil sam kot poslanec skupščine in vodja poslanskega kluba Slovenskih krščanskih demokratov na mnogih sestankih, ki so bili potrebni za pripravo zasedanj vseh treh zborov skupščine, in na mnogih dogodkih v pripravi na slovesno razglasitev ustavnega zakona, sem v zadregi v zvezi s spominskim obujanjem teh dogodkov.
Sedanji pogled na stanje v slovenski državi mi pravi, da smo pravzaprav družba nezadovoljnih, ker država ni po naši meri in ker smo bili očitno prepričani, da bo država rešila vse naše skupne, zlasti pa posameznikove probleme. Zato se mi ob tem četrtstoletnem jubileju slovenske države vsiljuje misel, da smo ob osamosvajanju in postavljanju države Slovenije razmišljali predvsem o tem, kaj bo to prineslo meni, in ne, kaj bo prineslo nam in kaj bomo morali narediti za dobro države; kaj vse bo torej država Slovenija lahko naredila zame. Tedaj tega ni bilo mogoče zaznati, saj je bilo veselje in upanje o lepšem življenju v Sloveniji tako glasno, da notranjega upanja in pričakovanja posameznika ni bilo mogoče niti zaznati, kaj šele slišati.
V lastnem nezadovoljstvu ali neuspehih državo zelo radi kam pošiljamo, ko pa nam stvari tečejo, pa nam je država pogosto predvsem breme. Ob vseh stranpoteh, sprenevedanjih in mencanjih državnih inštitucij, česar od njenega rojstva ni bilo malo, ob vseh protislovjih slovenske politike in politikov – še zlasti tistih, ki so na sceni že od začetka demokratičnih procesov konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, je vendarle potrebno reči, da gre pri tem tudi za bolezni mlade demokracije in tudi mlade države. To seveda ne more biti ravno tolažba za prihodnost, saj bo vendarle potrebno dozoreti; tako državi kot tudi državljanom.
Živimo z zelo majhnim zaupanjem v slovensko državo; vtis je, kakor da je danes modno ne zaupati lastni državi. Ampak gre za veliko več: problem je v tem, da ne verjamemo v demokracijo; ta je namreč državo omogočila. V demokracijo pa ne verjamemo, ker je ne razumemo. Ali pa je nočemo razumeti; če bi jo namreč hoteli razumeti, bi morali razumeti tudi tistega, ki je idejno in politično na drugem bregu. Ta pot pa ni ravno udobna, ker zahteva najprej osebno trdnost in človeško odprtost. Da nam ni potrebno stopiti na to pot, so nekateri spet potegnili iz rokava zgodbo o večni slovenski razdeljenosti.
Dokler nismo imeli svoje države, je to še delovalo. Danes pa to – na žalost slovenske države – ne deluje več. Šele dialog vzpostavi pogoje za reševanje ključnih problemov, kar se je potrdilo ob osamosvajanju.
Ignac Polajnar, predsednik Razsodišča NSi in nekdanji vodja poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov (SKD)