Častni člani

Anton Tomažič prihaja z Vira pri Domžalah. Skozi svojo izjemno poklicno kariero je dosegel pomembne prelomnice na področju pravne informatike v Sloveniji in s svojimi inovacijami ter vizionarstvom bistveno prispeval k razvoju in modernizaciji pravne stroke. Njegov prispevek k izobraževanju pravnikov in širjenju digitalne pismenosti je v tem pogledu neprecenljiv.

Anton Tomažič je ves čas aktivno sodeloval tudi v širši družbi. V demokratizacijo Slovenije je vstopil leta 1988 kot odločen protestnik v času procesa proti četverici. Nekaj časa je bil vodja volilnega štaba DEMOS-a, aprila 1990 pa je bil izvoljen v prvi slovenski demokratični parlament. Tam je vodil zakonodajno pravno komisijo in komisijo za poslovnik.

V NSi se je včlanil kmalu po njeni ustanovitvi leta 2000. Je eden izmed ustanoviteljev Gospodarskega kluba NSi, v katerem je več let dejavno sodeloval. Leta 2019 prejel nagrado Svetovnega združenja krščanskih podjetnikov UNIAPAC "Business as a Noble Vocation Award" za Evropo.

Kot kandidat stranke je kandidiral na lokalnih volitvah leta 2014, 2018 in 2022. Svojo predanost NSi redno izkazuje tudi s številnimi objavami na socialnih omrežjih, kjer vneto zagovarja predstavnike in stališča krščanskih demokratov. Je navdušen popotnik, kolesar in avtor več knjig.

Dr. Marija Rogar, nekdanja podpredsednica stranke in predsednica Razsodišča NSi, nas je zapustila v začetku februarja v 41. letu starosti. Med leti 2014 in 2022 je bila članica Izvršilnega odbora NSi ter je kot podpredsednica Ženske zveze in Združenja delavcev NSi aktivno sodelovala pri pripravi in izvedbi različnih dogodkov.

Njene politične izkušnje so segale tudi v mednarodne povezave. Vključena je bila v Evropski center za delavska vprašanja – EZA, bila pa je tudi članica sveta Krščansko-demokratskega združenje delavcev - EUCDW. Prve politične izkušnje je pridobila kot članica podmladka stranke, kjer je nekaj časa vodila Regijski odbor Gorenjska 1.

Iz Zgornjesavske doline jo je študijska pot vodila v Ljubljano, kjer je doštudirala veterino in se nato kot mlada raziskovalka zaposlila na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Proučevala je genetiko raka želodca in s tega področja tudi doktorirala.

Ignac Polajnar je bil rojen v Potočah pri Preddvoru leta 1948. Po gimnaziji v Kranju in Ljubljani se je vpisal na študij bogoslovja na Teološki fakulteti in nato dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirani slavist in sociolog je že zgodaj začel objavljati svoja literarna dela v revijah Nova Mladika, Mariborski dialogi ter v Sodobnosti ter Prostor in čas. Bil je tudi urednik bogoslovne literarne revije Pogovori. Od sedemdesetih let 20. stoletja je redno publiciral v časopisu Družina, aktiven je bil v krogu revije in društva 2000. Zaposlen je bil kot novinar pri časopisu Večer ter kot urednik internega glasila v podjetju Metalka.

Ignac Polajnar je pomagal soustvarjati slovensko pomlad. Bil dolgoletni član SKD. Aprila 1990 je bil izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor/DPZ Skupščine RS, SKD pa je postala stranka z najvišjo volilno podporo v koaliciji Demos. Bil je vodja poslanske skupine SKD in to funkcijo opravljal tudi v prvem sklicu Državnega zbora med leti 1992–1996. Človek dialoga, ki ni imel težav z nazorsko različnimi sogovorniki, je bil leta 1991 imenovan za prvega predsednika Preiskovalne komisije DZ RS o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Po letu 1996 je opravljal funkcijo svetovalca in nato sekretarja v poslanski skupini SKD. Dolgoletni rekreativni športnik, maratonec in kolesar se je ob ustanovitvi avgusta 2000 pridružil NSi, kjer je bil na lokalnih volitvah 2002 izvoljen za mestnega svetnika v Ljubljani, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljal funkcijo podpredsednika stranke. Leta 2022 zaključil četrti mandat predsednika Razsodišča stranke.

Dr. Janez Dular je eden izmed ustanovnih članov NSi, svojo sled pa je v slovenski politiki pustil že mnogo prej, saj je bil dejaven in prepoznaven član Slovenskih krščanskih demokratov. Diplomiral je leta 1968 iz slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je leta 1974 magistriral ter leta 1983 tudi doktoriral. V letih od 1969 do 1972 je bil lektor pri časopisu Delo. Nato se je zaposlil na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je bil med leti 1984 in 1989 docent za slovenski knjižni jezik in stilistiko. V letih od 1990 do 1992 je bil minister za vprašanja Slovencev po svetu in narodnostnih skupnostih v Sloveniji v 1. vladi Republike Slovenije, med leti 1996 in 1997 pa je bil v 3. vladi Republike Slovenije tudi minister za kulturo.
Pri časopisu Slovenec je od leta 1992 do leta 1996 delal kot lektor in vršilec dolžnosti odgovornega urednika, zatem pa je bil tudi glavni urednik celjske Mohorjeve družbe. Kasneje je opravljal funkcijo direktorja Urada Republike Slovenije za slovenski jezik.
Objavil je več jezikoslovnih člankov, razprav in kritik s področja zvrstnosti, skladnje, jezikovne terminologije, besediloslovja, pravopisa in slovničarstva. Je soavtor več srednješolskih učbenikov, bil je član uredniškega odbora pri sestavljanju novih pravopisnih pravil in tudi član uredniškega odbora Slovenskega pravopisa (2001). Osrednje in najbolj povezano področje njegovega znanstvenega in družbenega delovanja je obravnavanje zvrstno, funkcijsko opredeljene kulture jezika ter jezikovna politika.
Dr. Janez Dular je med letoma 2010 in 2012 opravljal funkcijo podpredsednika NSi, en mandat pa je bil namestnik predsednika sveta stranke ter predsednik strokovnega sveta Inštituta Janeza Evangelista Kreka. Ne gre pozabiti, da je bil več mandatov tudi predsednik strokovnega odbora NSi za Slovence po svetu in v zamejstvu.

Slavica Navinšek se je rodila leta 1933. Na svoji poklicni poti je opravljala delo pedagoginje in slavistke. V svoji poklicni karieri je bila zaslužna, da je kot ravnateljica preprečila ukinitev babiške šole v Ljubljani, ki je bila ustanovljena davnega leta 1753. To ji je uspelo z združitvijo obeh medicinskih šol: Šole za medicinske sestre babice in Šole za medicinske sestre. Kot ravnateljica gimnazije na Šubičevi v Ljubljani je bila zaslužna za preimenovanje te šole v Gimnazijo Jožeta Plečnika.

Kot dolgoletna članica SKD se je v NSi včlanila 4. avgusta 2000 in je med njenimi soustanovitelji. Postala je prva predsednica sveta stranke, ki ga je vodila od ustanovitve stranke do novembra 2001. V tem času je bil tudi pod njenim vodstvom organiziran in izpeljan prvi kongres stranke, NSi se je v tem obdobju vključila v Evropsko ljudsko stranko. Slavica Navinšek je spodbujala k ustanavljanju občinskih odborov Nove Slovenije in aktivnemu delu na lokalnem področju. V svojem mandatu, na mestu predsednice sveta stranke, je opozarjala in spodbujala k čim večji informiranosti med organi stranke in članstvom ter neposrednemu stiku vodstva s članstvom. Kot izkušena profesorica in ravnateljica je prevzela odgovorno mesto državne sekretarke na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije in funkcijo opravljala v Bajukovi vladi leta 2000. Slavica Navinšek je aktivno sodelovala tudi v Ženski zvezi. Bila je članica ženske zveze SKD in soustanoviteljica ŽZ NSi ter več mandatov podpredsednica Ženske zveze.

Lidija Drobnič se je rodila leta 1931. Ob ustanovitvi SKD se je aktivno vključila v politično življenje. Leta 1992 je postala predsednica Slovenske ženske zveze SKD, v letu 1996 pa članica izvršilnega odbora SKD, v katerega je bila večkrat izvoljena. Tega leta je bila predlagateljica spremembe 110. člena statuta SKD, ki je bila potrjena na kongresu in sicer, da je Slovenijo poleg fašističnega in nacističnega nasilja, ustrahoval tudi komunistični režim.

V letu 1995 je ustanovila Združenje univerzitetnih izobraženk, ki je danes vključeno v Mednarodno združenja univerzitetnih žensk (IFUW), katerega podpredsednica je tudi bila. Leta 2000 je aktivno sodelovala pri ustanavljanju Nove Slovenije – krščanskih demokratov. S svojim dolgoletnim delom in jasno besedo je širila vrednote krščanske demokracije. V stranki je pustila neizbrisen pečat, saj njena dejanja še vedno zelo odmevajo. Ustanovila je Žensko zvezo NSi, bila pa je tudi njena dolgoletna predsednica in sedaj častna predsednica. Ves čas pa je Lidija Drobnič aktivna članica in predstavnica Nove Slovenije, tako na lokalnem, kot tudi na nacionalnem nivoju. Še vedno odmevajo njene aktivnosti pri preimenovanju Titove ceste v Ljubljani.

Nova Slovenija – krščanski demokrati podeljujemo naslov častna članica Lidiji Drobnič za življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji ter za bistven prispevek pri ustanovitvi in delovanju Nove Slovenije.

Dr. Ivan Rebernik se je rodil leta 1939 v Mariboru. Svojo poklicno pot je začel kot uslužbenec v knjižnici rimske Papeške univerze Gregoriana na različnih delovnih področjih, nazadnje kot direktor kataloškega oddelka Vatikanske apostolske knjižnice. Deloval je tudi kot redni profesor v Vatikanski šoli za knjižničarje. Ob strokovnem poklicnem delu je sodeloval tudi pri radiu RAI v Rimu, kjer je bil odgovoren za vsakodnevne radijske oddaje v slovenščini in s tem ohranjal ter širil slovensko besedo v tujini.

Izpostaviti velja njegov miselni prispevek, ko je skupina somišljenikov zbrana v Skupini Ypsilon Slovenskih Akademikov leta 1968 izdala publikacijo Slovenija 1968 kam?, v kateri je jasno spregovorila o poti do slovenske državne suverenosti. Delo dr. Ivana Rebernika spremljajo vidne mednarodne ustanove, ki so mu podelile različna priznanja, častna članstva in nagrade. Dr. Ivan Rebernik moč za izvrševanje svojega dela in izvrševanje zaupanega poslanstva črpa iz osebne vere, kot tudi iz ljubezni do domovine – Slovenije. Od leta 1990 je bil član Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), od ustanovitve l. 2000 pa je član Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Mnogim slovenskim in drugim študentom je bil mentor, do vseh pa odprt ter občutljiv za stisko bližnjega.

Nova Slovenija – krščanski demokrati podeljujemo naslov častni član dr. Ivanu Reberniku za življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji, za mednarodno uveljavljanje Slovenije ter ohranjanje slovenske kulturne in narodne identitete.

Prof. dr. Andrej Capuder je bil rojen leta 1942. Pri 73 letih je upokojeni profesor francoske književnosti na ljubljanski univerzi, kjer je bil eden tistih posebnih profesorskih likov, ki se študentom za vekomaj vtisnejo v spomin. Prof. dr. Andreja Capudra na mah povežemo z epohalnim prevodom Dantejeve Božanske komedije, kateri se je posvečal med svojim dvajsetim in tridesetim letom. Za prevod je prejel tudi Sovretovo nagrado za vrhunski književni prevod. Leta 1983 je bil med pobudniki in avtorji Celovškega Zvona, ki ga je izdajala Mohorjeva založba. Celovški Zvon je na Koroškem izhajal v času, ko slovenska beseda, natiskana na Koroškem ni smela brez predhodnega dovoljenja v Slovenijo. Leta 1990 je bil izvoljen v prvi slovenski parlament, kasneje istega leta pa je nastopil funkcijo ministra za kulturo v času prve DEMOS-ove vlade. Leta 1993 pa je nastopil veleposlaniško mesto v Parizu, v Franciji kot ji pravi: »Francija moje mladosti, mikavna in gostoljubna, dežela nepozabnih šansonov, katedral in muzejev, kjer si brez čakalne vrste lahko posedel in sanjal pred kakšno sliko ali kipom.« Kasneje, leta 1999 pa je nastopil veleposlaniško funkcijo v Rimu.

Kadar ni prevajalec, je pesnik in pisatelj. Pred nedavnim je izdal knjigo z naslovom Povest o knjigah. V njej skozi izbor knjig, ki jih je prebral, popisuje svoje celotno življenje, umsko in duhovno zorenje ter vse to obenem postavlja v širši družbeni in miselni kontekst. Gre za literarno avtobiografijo, sam jo označuje za duhovno, za iskanje lastne filozofije in njenega udejanjanja. Za knjigo Povest o knjigah je prejel tudi letošnjo Rožančevo nagrado, ki je nagrada za najboljše esejistične zbirke. Dr. Andrej Capuder je bil vseskozi povezan tudi z Novo Slovenijo – krščanskimi demokrati. Po razočaranju, ki je sledilo združitvi SLS+SKD, je bil skupaj z dr. Bajukom soustanovitelj nove krščanske demokracije na Slovenskem, Nove Slovenije. Leta 2000 je tudi kandidiral na državnozborskih volitvah. Za krščansko demokracijo je povedal: »Krščanska demokracija premore svojo politično, pa tudi duhovno platformo.« In prav zaradi te duhovne platforme ima krščanska demokracija »možnost in dolžnost, da opozori na moralno razsežnost človeškega in tudi družbenega ogorčenja« v današnjem svetu.

Prof. dr. Marija Bevčar Bernik se je rodila leta 1929. Še kot mlado dekle je bila primorana kot begunka zapustiti domače kraje in se sprva naseliti v italijanskem begunskem taborišču za Slovence v Senegaliji. Po maturi, ki jo je opravila z odliko, ji je bila ponujena priložnost študija medicine v Zaragozi v Španiji, kjer je spoznala mladega slovenskega begunca Jožeta Bernika, poznejšega mednarodno priznanega pravnika, doma iz Škofje Loke. Prav ljubezen jo je po končanem študiju medicine v Španiji pripeljala do odločitve za specializacijo iz interne medicine v ZDA. Prof. dr. Marija Bevčar Bernik je ves čas poklicno delovala v ZDA, večinoma na čikaški Medicinski fakulteti Univerze Northwestern, kjer je postala tudi zaslužna profesorica. Kot dolgoletna profesorica nefrologije je bila, zaradi izredno poglobljenih in inovativnih raziskav, pionirka na področju postopkov za laboratorijsko gojenje ledvičnih tkiv. Prav njeno pionirsko delo je omogočilo razvoj novih možnosti za zdravljenje bolnikov s krvnimi strdki v ledvicaha, pljučih, možganih in srcu. Za svoj znanstveni film Človeška ledvica v kulturi, s katerim je presegla tedaj dobro poznane tehnične ovire, je leta 1969 prejela bronasto nagrado na mednarodnem beneškem festivalu znanstvenih in izobraževalnih filmov. S to fascinantno mikrokinematografsko študijo je izzvala veliko mednarodno odmevnost, številna gostujoča predavanja po svetu in visoko citiranost v znanstvenih revijah. Zakonca Bernik sta imela tudi velik čut za dobrodelnost, bila pa sta tudi velika promotorja domoljubja med rojaki v ZDA. Njun dom je bil žarišče slovenskega kulturnega in družabnega življenja, dr. Jože Bernik pa je bil tudi eden izmed ustanoviteljev Slovenskega kulturnega središča v Lemontu blizu Čikaga. Bila sta donatorja mnogih dogodkov in organizacij, številnih slovenskih ustanov in posameznikov. Po odhodu v pokoj je prof. dr. Marija Bevčar Bernik ostala povezana z znanostjo. Svoje znanje je v okviru Svetovnega slovenskega kongresa, katerega predsednik je bil njen mož, delila tudi na številnih srečanjih slovenskih zdravnikov z vsega sveta. Dr. Jože Bernik je svojo veliko ljubezen do slovenstva izkazal tudi s predsedniško kandidaturo leta 1997, ko je bil kandidat slovenske pomladi za predsednika Republike Slovenije. Leta 2000 je bil med ustanovitelji Nove Slovenije, kasneje istega leta pa je bil izvoljen za poslanca NSi v Državnem zboru. Tudi v času upokojitve pa vse do smrti leta 2011 je dr. Jože Bernik ostal velik podpornik Nove Slovenije in krščanske demokracije na Slovenskem.

Nova Slovenija – krščanski demokrati smo na 9. kongresu stranke v Dravogradu prof. dr. Mariji Bevčar Bernik podelili naslov častna članica za življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji ter za bistven prispevek pri ustanovitvi in delovanju Nove Slovenije. Prof. dr. Marija Bevčar Bernik je bila oseba, ki je vse življenje živela in delala z veliko ljubeznijo do domovine in slovenstva. Sama je večkrat povedala: »Izhajam iz verne, katoliške družine, ki je gradila svoj obstoj na stoletja preizkušenem stavku: Moli in delaj!«.

Jože Strgar je bil rojen leta 1929, je človek, ki že vse življenje živi in dela z veliko ljubeznijo do domovine, slovenstva. Sam pravi: »Biti zavesten privrženec svoje države, svojega slovenstva, svoje kulture in njenih korenin, je pogoj za obstoj in razvoj, je nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno.« Jože Strgar je že od leta 1983 začel zbirati izobražence, ki so organizirali več predavanj s perečimi temami in se udeležili mednarodnih srečanj s katoliškimi izobraženci iz evropskih držav. Bil je soustanovitelj in predsednik Komisije za izobražence, ki je v letu 1987 prerasla v Medškofijski odbor za izobražence (MOI), in jo je vodil do leta 1990. Po zmagi demokracije je večina vodilnih članov MOI odšla v politiko, tudi Jože Strgar. Aktivno je sodeloval pri nastanku Slovenije, pri ustanavljanju SKD-ja in bil aktivno vključen v politična prizadevanja pri osamosvajanju Slovenije.

Po osamosvojitvi je kandidiral na listi SKD za župana Ljubljane in bil tudi izvoljen. Ljubljanski župan je bil med letoma 1990 in 1994. Vseskozi je aktivno spremljal in deloval v krščansko demokratski politični smeri. Najprej v SKD, kasneje pa je bil med prvimi podpisniki nove, krščansko demokratske stranke – Nova Slovenija. Kot sam pravi je »NSi najbolj pristna slovenska politična stranka, ki je s svojo zgodovinsko utemeljenostjo in s svojim programom ustvarjala slovensko zavest in je za obstoj in normalen razvoj Slovenije tudi danes nujno potrebna.«

Jože Strgar je bil eden izmed ustanoviteljev Mestnega odbora NSi Ljubljana in Zveze seniorjev pri NSi. Bil je član strankinega razsodišča med letoma 2005 – 2012. Poleg tega pa še član strokovnih odborov stranke za gospodarstvo, za stike z javnostmi, ter okolje in prostor. Jože je pobudnik in ustanovitelj civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, s katero želijo prispevati tudi k prebujanju kristjanov in vseh ljudi dobre volje, vendar ne po revolucionarni, ampak demokratični poti. »Kristjani smo ljudje dveh svetov. Državljanskega in verskega. Dolžni smo, da se vključujemo v oba svetova,« pravi Strgar.

Anastazij Živko Burja je aktiven član Nove Slovenije že od ustanovitve. Po neuspeli združitvi SKD in SLS je bil med pobudniki ustanovitve nove stranke NSi. Več let je bil aktiven član Sveta stranke in eden od najuspešnejših županov Nove Slovenije.

V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo se je prostovoljno odzval klicu domovine, ki mu pomeni največjo vrednoto in bogastvo; zanjo bi dal življenje. Domovina je kakor mati, je večkrat dejal, in zanjo moramo tudi kaj žrtvovati. Tako je s svojim kamionom prevažal ljudi, hrano in opremo, s svojim optimizmom in duhovitostjo pa je tudi soborce navdajal z upanjem in vero v našo skupno prihodnost.

Kot pobudnik in prvi župan novoustanovljene Občine Lukovica se je izkazal kot mož dejanj in pogumnih odločitev, zvest svojim načelom. V letih nastajanja nove samoupravne lokalne skupnosti in v njenih prvih dveh mandatih je resnično izgoreval za nove gospodarske in duhovno kulturne pridobitve, z vsem razumevanjem, poznavanjem in ljubeznijo do njenih ljudi. Občina je zadihala s polnimi pljuči in razvojne spremembe so bile hitro vidne na vsakem koraku. Iz lastnega občutka dolžnosti je nepoklicno opravljal župansko funkcijo ter skupaj z uspešno občinsko upravo vodil vse niti za skladen razvoj doline, za skupno blaginjo in vrednote slovenske tradicije. V času županovanja je gospod Anastazij Živko Burja kot izjemno dober gospodar zagotovil temelje za boljše življenje in delo občanov Občine Lukovica. Tudi kot župan je vedno ponosno predstavljal Novo Slovenijo krščansko ljudsko stranko.

Tako je bil med pobudniki in ustanovnimi člani Občinskega odbora NSi Lukovica avgusta 2000 in do leta 2005 tudi njegov podpredsednik in donator. V letih od 2005 do 2008 je odbor formalno vodil, leta 2008 je kljub nasprotovanju članov odstopil z željo, da bi mlajši predsednik odbor morda vodil bolje. Vsa leta, tudi takrat, ko ni formalni predsednik, pa Živko Burja v OO NSi Lukovica velja za nesporno avtoriteto. V njegovih prostorih potekajo tudi sestanki občinskega odbora.

Poleg županovanja in stalnega vsestranskega dela za stranko Nova Slovenija, ki jo je večkrat tudi finančno podprl, je g. Anastazij Živko Burja vse svoje življenje posvetil trdemu delu; najprej kot strojni tehnik in nato samostojni obrtnik. Še danes se njegov delovni dan začne v ranih jutranjih urah in konča z nočjo, saj s svojo ženo tudi sedaj, ko sta krmilo uspešnega družinskega podjetja prevzela oba sinova, pomagata pri vsakodnevnih opravilih.

Gospod Anastazij Živko Burja je s svojim življenjem in delom ter s svojim zgledom nedvomno trajno prispeval k boljšemu življenju občanov na gospodarskem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem področju. S svojim delovanjem je gospod Anastazij Živko Burja izjemno prispeval k razvoju, ugledu in spoštovanju Občine Lukovica in stranke Nova Slovenija.