Z zavarovalno pogodbo za primer smrti je zajeta tudi smrt, ki nastopi kot posledica uveljavitve pravice do PPKŽ, neodvisno od tega, koliko časa je minilo med sklenitvijo pogodbe in izvedbo tega postopka. Na ta način se še bolj podlo izvaja tihi pritisk na hudo bolne in starejše, da se odločijo za samomor s pomočjo: najprej sklenejo življenjsko ali nezgodno zavarovanje, nato pa izvedejo samomor s pomočjo – npr. sklepanje življenjskega zavarovanja tik pred samousmrtitvijo na prigovarjanje svojca, ki je nato upravičen do izplačila ali druge premoženjske koristi.

Definicija upravičenca do PPKŽ je preohlapna, saj jo lahko po 6. členu ZPPKŽ izbere, kdor »doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja.« Gre za pretežno subjektivno oceno trpljenja, ki jo lahko nemočnemu vsili okolica. Pri tem velja poudariti, da imajo zdravniki že danes možnost opustitve zdravljenja, ko so izčrpane vse možnosti zdravljenja.

Takšna definicija ljudi s trajnimi okvarami zdravja izpostavlja pritiskom k izbiri končanja življenja. Vsak lahko že jutri postane bolnik ali poškodovanec. Obstaja pa veliko tveganje, da se bodo na najranljivejše izvajali pritiski in bodo tarča manipulacij o tem, da je rešitev za njihov položaj »prostovoljna« smrt. Iz vsega tega je moč sklepati, da trpljenje ne bo nujno razlog za odločitev za usmrtitev.

Poleg tega sporni zakon v 4. členu iz postopkov dajanja mnenj denimo izloča zdravnike, ki bodo podali ugovor vesti in bi predstavljali protiutež zdravstvenim delavcem, ki bi bili pripravljeni izvajati zakonska določila.

Poleg tega pojmovno polje hude trajne bolezni in hude trajne okvare v medicini danes ni zamejeno in je zelo odprto, na kar opozarja Odbor za pravno etična vprašanja pri Zdravniški zbornici.

Urejen je ugovor vesti za zdravnike in zdravstvene delavce ter farmacevte, ni pa urejen za ostale, ki sodelujejo v postopku, npr. notarje, zaposlene na ministrstvu za zdravje, lastnike prostorov.

Zelo sporno je, da lastnik nepremičnine ne more prepovedati izvajanja PPKŽ v svojih prostorih. To pomeni, da morajo npr. koncesionarji v domovih za starejše izvesti PPKŽ, če to njihov uporabnik želi, in to ne glede na prepričanja ustanovitelja. Tudi najemodajalci ne bodo imeli možnosti preprečiti izvedbe asistiranega samomora najemnikom lastne nepremičnine. S tem se posega v pravico do zasebne lastnine, ki jo določa 33. člen ustave.

Pomoč pri samomoru ne bo opredeljena kot neposredni vzrok smrti. Tako ne bomo imeli evidenc, koliko ljudi bo umrlo zaradi tega zakona.

Za potrebe zdravniškega potrdila se kot neposredni vzrok smrti šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja. To pomeni, da bodo naše statistike o umrljivosti zaradi bolezni in stanj popačene, saj se bo štelo, da je pacient umrl zaradi teh bolezni in stanj, ne pa zaradi samousmrtitve. Zaradi takšne statistične zablode bo kakovost slovenskih zdravnikov in zdravljenja v Sloveniji ob mednarodnih primerjavah nižja, kot bi bila sicer.

Zdravstvene storitve, povezane z uveljavljanjem pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se krijejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do take anomalije prihaja v času, ko kljub vplačevanju obveznega zavarovanja 150.000 državljanov nima osebnega zdravnika, več kot 230.000 žensk je brez izbranega ginekologa, čakalne dobe za specialistične preglede pa so nedopustno dolge.

Predlagatelj zakona je pripravil zelo natančen izračun postopka prostovoljnega končanja življenja, to je 1.542,25 evra na osebo (+ stroški notarskih storitev). Te primerja z oceno zdravstvenih stroškov v zadnjem mesecu življenja ob prejemanju paliativne oskrbe: okvirna cena dneva paliativne nege na osebo je 100–150 evrov, za 30 dni torej 3000–4500 evrov. Utemeljitev prednosti pomoči pri končanju življenja skozi cenovni vidik se nam zdi povsem nesprejemljiva.

Uradno se postopek končanja življenja po lastni izbiri, kot ga opredeljuje zakon, imenuje pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Materijo krajše poimenujemo kot pomoč pri samomoru, pomoč pri usmrtitvi, asistirani samomor. Še vedno boste zasledili izraz evtanazija. Strogo strokovno je evtanazija postopek, pri katerem učinkovino za smrt aplicira zdravnik, pri pomoči pri končanju življenja pa naj bi si učinkovino apliciral bolnik. Pri opisu dejanja pogojnik uporabljamo zato, ker menimo, da zakon breme usmrtitve v resnici nalaga zdravstvenim delavcem, saj od njih pričakuje zagotovitev smrtonosne učinkovine in prisotnost ob apliciranju. Iz tega izhaja upravičena skrb o tem, ali bo v praksi učinkovino dejansko apliciral pacient sam.

V sodobni medicini etična usmeritev zdravnikov na osnovi Hipokratove prisege in kodeksa ostaja temelj odnosa med zdravnikom in pacientom. Če zdravnik postane izvajalec dejanja, ki neposredno povzroči smrt, se ta odnos temeljno spremeni. Namesto zaupanja nastopi dvom, namesto občutka varnosti — občutek, da sistem omogoča odločitev o smrti kot »rešitvi«.

Paliativna medicina nudi strokovno, človeško in etično alternativo evtanaziji. Osredotoča se na celostno obravnavo neozdravljivo bolnih: lajšanje bolečin in drugih simptomov, psihološko in duhovno podporo bolniku ter svojcem, ohranjanje dostojanstva človeka do zadnjega trenutka življenja.

Izkušnje kažejo, da veliko ljudi, ki sprva razmišljajo o evtanaziji, ob ustrezni paliativni oskrbi spremeni svojo odločitev. Ne zato, ker bi jim bila odvzeta možnost odločanja, ampak zato, ker se jim povrne občutek varnosti, opore in smisla. Namesto legalizacije dejanja, ki konča življenje, bi morala Slovenija vlagati v razvoj paliativnih enot po vsej državi, izobraževanje zdravstvenega osebja ter dostopnost tovrstne oskrbe za vse, ne le za peščico.

Izkušnje tudi kažejo, da se paliativa ne razvija, če obstaja možnost evtanazije.

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim. Zajema bolniku prilagojeno obvladovanje telesnih, psiholoških, duhovnih in socialnih težav v obdobju neozdravljive bolezni, zagotovljena je strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem, podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.

Paliativna oskrba ni namenjena zgolj bolnikom z neozdravljivim stadijem raka, ampak je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Pozitivni učinki paliativne oskrbe so znanstveno dokazani, paliativna oskrba je tako nepogrešljiv sestavni del zdravstvenega varstva v številnih razvitejših deželah.

Posebej pomembna v okviru paliativne oskrbe sta podpora in pomoč ne le bolniku, pač pa tudi njegovim bližnjim.

Etični odbori zdravstvenih ustanov in nacionalni bioetični forumi v Sloveniji in tujini opozarjajo, da uzakonitev evtanazije ogroža temeljno poslanstvo zdravništva, poruši zaupanje med pacienti in zdravstvenimi delavci, povzroča moralne konflikte med zdravstvenim osebjem, odpira vrata razširjanju meril in postopnemu premikanju etičnih mej.

Pogled v države, kjer je že uzakonjena pomoč pri samomoru ali evtanazija, jasno kaže, da legalizacija tega dejanja prinese številne izzive in nepredvidene posledice:
• Nizozemska: število primerov evtanazije se je od uzakonitve močno povečalo. Postopoma so se razširila merila — od terminalnih bolnikov do ljudi s kroničnimi boleznimi, psihičnimi stiskami, celo demenco.
• Belgija: poleg odraslih je evtanazija dovoljena tudi za mladoletnike brez starostne omejitve, če izpolnjujejo določene pogoje. Tudi tu se je obseg primerov v nekaj letih večkratno povečal.
• Kanada: sprva namenjena le terminalnim bolnikom, v letu 2027 pa bo evtanazija na voljo tudi osebam, katerih edini razlog za evtanazijo je duševna bolezen, pri čemer zdravstvena stroka opozarja na pomanjkljivo zaščito ranljivih skupin.

V vseh teh državah je zaznati postopno premikanje etičnih mej, povečano obremenitev zdravstvenega osebja in številne pravne ter etične dileme. Mnogi zdravniki, ki nasprotujejo aktivni udeležbi pri takih postopkih, so se znašli pod velikim pritiskom kljub zagotovljeni »prostovoljnosti«.

Na papirju se zdi, da gre za povsem prostovoljno odločitev posameznika. Družbene relacije, ki jih vzpostavlja sporni zakon, pa bodo glede na izkušnje vzpostavile občutek odvečnosti ljudi s trajnimi okvarami zdravja. To lahko že kmalu zajame starejše, kronične bolnike, otroke z redkimi boleznimi … Tako bo sporni zakon prinesel več stisk kot olajšanja.

Že sami zagovorniki trdijo, da se bo za samomor odločilo le majhno število ljudi. Zaradi te peščice bi torej radi sprejeli zakon, ki bo povzročil pritiske na vedno več bolnikov in invalidov. Vse bosta sistem in okolica neposredno in posredno napeljevala k tej izbiri. Poleg tega bi s tem zakonom samomor postal družbeno sprejemljiv, kar bo v smrt pognalo še več k samomoru nagnjenih mladih in starejših.

K takšnim zaključkom o pritisku nas med drugim napeljujejo izkušnje koriščenja različnih socialnih pravic. Ni bilo malo primerov, ko so se starejši denimo odpovedovali varstvenemu dodatku, da to ne bi poseglo v premoženje potomcev.

Pri prostovoljnem končanju življenja gre za vprašanje, ki presega politiko in ideologijo, saj sta v ospredju življenje in smrt.

Junija 2024 je bil izveden posvetovalni referendum, na katerem smo se volivci načelno opredelili do možnosti, da v naš pravni red vpeljemo možnost evtanazije. Izid posvetovalnega referenduma ni zavezujoč. Je pa pokazal na razdeljenost volilnega telesa glede tega vprašanja, saj je 55 % volivcev glasovalo za, 45 % pa proti.

23. novembra 2025 pa bo naknadni zakonodajni referendum o konkretnem zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Izid tega referenduma je zavezujoč in bo tako dokončno odločil o veljavnosti ali razveljavitvi zakona.