Titova ulica – obeležitev 20. obletnice padca komunizma

V Evropi se letos spominjamo 20. obletnice padca berlinskega zidu – dogodka, ki je bil  znamenje razpada totalitarnega komunističnega sistema v srednje- in vzhodnoevropskih državah, ter 5-letnice vstopa desetih držav, tudi Slovenije, v Evropsko unijo. Ta vstop se razume kot eden od vrhuncev evropskega sodelovanja in združevanja. Padec komunizma je omogočil tudi nastanek neodvisne in samostojne Republike Slovenije, ki se je odločila postati članica družine evropskih demokratičnih držav. Na tej poti je morala izpolniti temeljna demokratična merila, kot so spoštovanje človekovih pravic, pravna država, demokracija, zaščita manjšin.

Medtem ko v zrelih demokratičnih družbah pozitivno gledajo na prehojeno pot, pa bomo Slovenci padec komunističnega totalitarizma "proslavili" s poimenovanjem ene od ulic v Ljubljani po voditelju komunistične Jugoslavije Josipu Brozu Titu – po človeku, ki je kriv za zločine proti slovenskemu narodu (in človečnosti sploh), ter za množične kršitve človekovih pravic v času obstoja jugoslovanske komunistične države. V Sloveniji namreč žal prevladuje mit, da je pri Titu, kot zmagovalcu nad nacizmom in fašizmom, treba pozabiti na ves komunistični teror, ki ga je prav on poosebljal.  

V slovenskih medijih je bilo veliko prostora namenjenega govoru Slavoja Žižka, pri katerem svojo modrost črpa slovenska levica, na simpoziju marca v Londonu, kjer je govoril o filozofski vrnitvi k Stalinu kot poti "vrnitve" komunizma. Morda v letošnjem letu, ki ga zaznamuje spomin na nov začetek skupnega sooblikovanja Evrope, lahko pričakujemo še pobudo Petra Božiča, in podobnih "modrecev", po poimenovanju katere od ljubljanskih ulic po Stalinu, ki je bil tudi zmagovalec nad nacizmom. Glede na njihovo zavzemanje za Tita bi lahko "spregledali" tudi petnajst milijonov žrtev stalinističnega terorja.

Cilj Nove Slovenije je doseči resnično narodno spravo, ki jo bomo dosegli le, če se bomo kot družba odločno soočili z zločini, ki so bili storjeni med in po drugi svetovni vojni, na zmagovalni kot tudi na poraženi strani. Število žrtev druge svetovne vojne je bilo izjemno veliko. Mnogo ljudi je svoja prizadevanja po drugačnem in boljšem svetu plačalo z življenjem, za njimi pa so ostali njihovi najbližji, ki so ceno druge svetovne vojne plačevali še celo življenje. Bolečine staršev za izgubljenimi sinovi, sester za brati, žen za možmi še danes niso izginile. Vse dokler bomo bolečino številnih naših državljanov zanikali, vse dotlej žalostnega poglavja naše zgodovine ne bomo zaprli.

Zavedati se moramo, da se rana lahko zaceli le takrat, če jo najprej dobro očistimo in nato prepustimo času. Rane ni mogoče očistiti, če je vedno znova deležna soli v obliki ideološkega hujskaštva in stalnih obtožb po spreminjanju zgodovine, kakršnim smo bili v zadnjem obdobju priča s strani ideoloških naslednikov Titovega komunizma. Jasno je, da nihče ne more spremeniti zgodovinskih dejstev, so takšna kakršna so in z njimi se moramo soočati, čeprav so neprijetna in spreminjajo podobo preteklega časa. Nezaslišano je, da so povojne generacije, ki si prizadevajo za celostno resnico o Titu in njegovem režimu, označene kot izdajalske, poleg tega pa smo deležni nenehnih pozivov levih radikalcev po novih pogromih. Takšno nestrpnost bi morala država kar najostreje preganjati.

Naloga države in politike je, da naredi vse, da enkrat za vselej zapre odprto rano slovenske družbe. Prvi korak k pomirjanju duha je zagotovo človeka dostojen pokop vseh žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev. Drugi korak je prizadevanje za pošteno razumevanje takratnega časa, kar pomeni, da se moramo soočiti z vsemi zgodovinskimi dejstvi, pozitivnimi in negativnimi, ter prenehati z ideološkim potvarjanjem zgodovine. Dolžnost države je, da vzpostavi formalne pogoje, ki bodo pripeljali do narodne pomiritve in sprave.