Slovenska žen(sk)a

Pred dnevi sem v tujini dobila vprašanje ali lahko opišem slovensko žen(sk)o, tako da bi njene značilnosti prepoznale druge Evropejke. Odgovor ni  enostaven,  vem le, kakšna je bila in kakšna si želim, da bi bila Slovenka.

Pri prebiranju knjige »Pozabljena polovica« (več avtoric), sem kot Slovenka dobila novo samozavest, saj je v njej opisanih toliko slovenskih žensk, žena, ki so v preteklih dveh stoletjih delale in naredile velike stvari; dosegle tisto, kar v njihovem času ni bilo pričakovano za žensko, velikokrat celo več in mnogo bolje, kot njihovi možje, očetje, bratje… Pa vendar niso bile postavljene na enak ali celo isti pidestal, kot moški.

Kot ženska se zavedam, da imam(o) drugačno poslanstvo kot moški in svojega poslanstva ter vloge v svetu ne želim iskati v tekmi z moškimi na moški način. Slovenke smo že stoletja postavljene v ta prostor, da v različnih obdobjih, vsak dan posebej, udejanjamo naše poslanstvo ohranjanja naroda, vere in kulture. To ni vedno reševanje sveta, velika dejanja, ki jih vsi vidijo. Ženske imamo čudovite spodobnosti, da vsak dan naredimo toliko istih, drobnih, na videz nepomembnih stvari, ko pa jih seštejemo, vidimo, da edino ta ohranjajo družino in narod,  da obstane (in da je obstal).

Poslanstvo je vse, kar začutim da lahko naredim dobro in na pošten način. Poslanstvo ni visok cilj, poslanstvo je poštena pot do njega. Moja želja je, da bi Slovenke še naprej znale ostati ženske in tako udejanjati bogastvo, mnogotere sposobnosti in moči, položene v nas. Tako bomo vsak dan znova prepoznale svoje poslanstvo ne samo v družini ampak tudi v poklicu, v širši družbi in v politiki.

Hiša in imetje sta dediščina po očetih, pametna žena pa je od Gospoda. (Prg 19,14)

Mojca Sojar, podpredsedina Ženske zveze NSi