Slovenija se mora zaščititi

DELI:
30.10.2015, NSi

MTkomentarDrugi migrantski val je v Slovenijo pljusknil silovito. Dnevno v državo prihaja med 8.000 in 12.000 ljudi. Policija, vojska, civilna zaščita in humanitarne organizacije so na robu svojih zmogljivosti. Podatki varnostnih in obveščevalnih služb kažejo, da migrantski val tudi v prihodnje ne bo pojenjal. Sestanki voditeljev evropskih in balkanskih država v Bruslju kažejo, da pretirane solidarnosti med državami ni. Vsaka rešuje svojo kožo. Madžarska je že postavila ograjo, v prihodnjih dneh jo bo tudi Avstrija, Bavarci pa se upirajo Merklovi politiki odprtih vrat. Kaj pa Slovenija?

Balkanska migrantska pot migrante vodi od Turčije, preko Grčije v Makedonijo, Srbijo, Hrvaško, Slovenijo in potem naprej na sever. Balkanska pot postaja vse bolj popularna, saj je, sodeč po številu smrtnih žrtev, mnogo varnejša od sredozemske,. Po podatkih varnostnih in obveščevalnih služb niti zima ne bo zaustavila dotoka migrantov. Vsaj trem akterjem na balkanski poti ustreza, da je migrantski val tudi v prihodnje intenziven in številčen. Turčiji, Grčiji in tihotapcem. Turški varnostni organi ne ukrepajo proti tihotapcem. Turkom sedanji naval migrantov na Evropo ustreza, ker na svojem območju zmanjšujejo število beguncev in drugih migrantov. Hkrati jim migrantski val predstavlja enkratno orodje, da stisnejo EU pri pogajanjih za denarno pomoč in morebitno njihovo članstvo v EU. Čeprav imajo Grki najmočnejšo obalno stražo v Evropi, celo pri belem dnevu ne zaustavljajo in vračajo številnih čolnov, ki iz turške obale plujejo proti grškim otokom. Grki se EU, zlasti Nemčiji, na zanimiv način maščujejo za zvijanje rok v primeru njihove dolžniške krize. Tudi Grki bodo najbrž takoj pripravljeni poostriti nadzor na svojih mejah in takoj omejiti migrantski val, ko bo z Nemčije prišel signal, da bi jim v zameno za boljši mejni nadzor odpisali kakšen kredit. Zelo zainteresirani za sedanji migrantski val pa so tudi tihotapci. Če veste, da migranti v povprečju za pot od Turčije do Nemčije porabijo 3.000 evrov in to pomnožite s številom migrantov, vam je jasno, da se na balkanski poti obračajo milijarde evrov. Ker sta Turčija in Grčija na začetku balkanske migrantske poti, je jasno, da brez njunega sodelovanja dotoka migrantov v Evropo ni mogoče zmanjšati.

Kakšne velike pripravljenosti na turški in grški strani za soočanje z migrantsko krizo ne vidim, zato lahko zaključim, da pritisk migrantov na naši južni meji ne bo pojenjal.Zanimivo je opazovati, kako se celotna EU in ostale države na balkanski migrantski poti soočajo z navalom migrantov. Vse države so v svojih dejanjih sebične in vsaka rešuje svojo kožo. Evropske solidarnosti v primeru migrantske krize ni čutiti. Nobena država se s problematiko migrantov ni resno ukvarjala, dokler migrantski val ni pljusknil čez njene meje. Iskreno se vprašajmo, koliko pozornosti smo migrantom posvečali v Sloveniji, ko smo posnetke in slike, kakršne danes vidimo na naši južni meji, gledali na Lampeduzi ali na Madžarskem. Delali smo se, kot da je to tam daleč nekje in da se to Sloveniji ne more zgoditi. Vlada je na dolgo in široko razpravljala, ali bo sprejela 200 ali 600 beguncev, namesto da bi premislila vsaj dva koraka naprej in že pred meseci naredila operativen načrt za soočanje z migrantsko krizo, kakršni smo priča danes. Sestanki voditeljev evropskih institucij, držav članic EU in drugih držav na balkanski poti razkrivajo vsaj dve stvari: 1. priča smo vsesplošnemu medsebojnemu obtoževanju, kdo bi moral kaj narediti, pa ni, 2. interesi vseh vpletenih so tako različni, da je težko pripraviti nek učinkovit operativen načrt reševanja krize. Slovenski predsednik vlade Cerar pravi, da pričakuje konkretne ukrepe in hitro odzivnost EU. Na drugi strani predsednik Evropske komisije Juncker kritizira države članice EU, da premalo odločno ukrepajo in ne sodelujejo. Po domače povedano, Cerar poziva Junckerja naj ukrepa, Juncker pa poziva Cerarja naj odločneje ukrepa in boljše sodeluje s sosedami. Od medsebojnega pozivanja se ne da živeti, zato je iz bruseljskih zgodb jasno vsaj eno: če sami zase ne bomo poskrbeli, drugi za nas ne bodo.

Če potegnemo črto pod vsa znana dejstva, lahko ugotovimo: 1. realne možnosti za trajen mir na Bližnjem vzhodu ne obstajajo, 2. v Grčiji in Turčiji ni velike pripravljenosti za zajezitev ilegalnih prehodov meje, 3. vse države na balkanski migrantski poti ravnajo sebično in zasledujejo zgolj svoje interese. Iz vsega tega lahko zaključimo, da bo tudi v prihodnje pritisk migrantov na naše južne meje silovit, na pomoč drugih se ne moremo zanesti. Očitno je, da si moramo pomagati sami. Za začetek bi morali na najbolj izpostavljenih delih zelene meje s tehničnimi ovirami in poostreno kontrolo doseči, da bi migranti v Slovenijo vstopali samo preko ene vstopne točke. S tem bi boljše obvladovali situacijo in našim državljanom omogočili bolj normalno življenje.