Skupaj na obisku z NSi
Začenjam v zavedanju, da je vsaka zapisana beseda vredna toliko, kot ji je namenjeno iskrenosti od tistega, ki jo zapiše in tistega, ki jo prebere. Bil sem priča velikemu dogodku: maši zadušnici in dostojanstveni vrnitvi škofa Rožmana v domovino, preteklo soboto, v ljubljanski stolnici. Vsi, ki so toliko truda in znanja vložili v to, zaslužijo našo iskreno zahvalo. Posebej me je nagovorila ganjenost v izjavi za medije g. Antona Drobniča, ki je z mnogimi drugimi zaslužen, da se je škof vrnil v domovino brez nahrbtnika laži, ki so se dolga leta tlačile vanj. V njegovi izjavi sem videl očaranost razočaranega. Verjamem, da je v vseh teh letih tudi dvomil, da se bo to skoraj lahko zgodilo. In v njegovi drži je bilo jasno, da je sposoben gledati z ljubeznijo čez vse, kar je bilo krivično in pritlehno v tej zgodbi in da se veseli večje normalnosti v naši družbi. Kajti gledati brez ljubezni, je zreti v temo.
V nedeljo, pozno popoldne, sem bil pri srečanju najvišjih predstavnikov NSi s člani in simpatizerji v Logatcu. Vsi, ki so se na prvo sončno nedeljo letošnjo pomlad odločili, da pridejo, so vzbudili v meni občutek spoštovanja. Tako kot na večini teh srečanj opažam, da nekaj teh predstavnikov krasi srčnost, ki jo znajo na svoj način prenesti vodstvu stranke. Veselje in ponos, pa tudi grenkoba, je v teh nastopih. In v tem je tudi srž. Govori se odkrito in iskreno, o stvareh o katerih ni spodobno razpredati na cesti. So preveč dragocene. Vendar mojo pozornost vedno znova na teh srečanjih vzbuja tista večina, ki ne čuti potrebe po besedi. Izkušnja mi govori, da so to tisti, ki preprosto vedno težijo k temu, da bi delali dobro in jih ne zanima ali kdo to opazi. Poznam takšne ljudi, ki me potrjujejo v prepričanju, da se notranje življenje ne začne toliko v trenutku, ko se razvije inteligenca, kakor tedaj, ko duša postane dobra.
In v ponedeljek, na prvem srečanju z dekanom Vrhnike, ki nam je predstavil delo vrtca, kjer dnevno 180 otrok najde toplo in varno zavetje, sem ponovno srečal duhovnika, ki ne pušča nikogar v dvomu. Njegova drža in “lahkoten” opis vseh problemov s katerimi se srečuje, sta me resnično nagovorila. Če je duhovnik zadovoljen, trden v svojem vedenju, zagotovo vzbudi radovednost. Vse prevečkrat namreč mislimo, da je sreča nekaj drugega, kot to, kar imamo; in prav zato nam tisti, ki so srečni pokažejo, da nimajo nič takega, česar ne bi mi vsi nosili v srcu. Vedno znova se sprašujem, kdaj bo družba sposobna objektivne ocene naše največje cerkvene organizacije. To čemur smo že tako dolgo priča, je iskanje gnilega, okvarjenega, kot pri zobozdravniku. Niti besede o zdravih predstavnikih cerkve, ki ji še vedno zagotavljajo prepričljiv nasmeh Dobrega.
Z obiski natrpan program nas je spoznal tudi z direktorjem velikega podjetja, ki je kljub vidnim znamenjem prestane bolezni, deloval, kot da to z njim nima kaj dosti. Kako velik vzgled vsem zdravim, ki opletajo z malodušjem. Spoznali smo vodilnega moža, ki daje delo nekaj sto zaposlenim. Prenesel nam je velike skrbi in občutek brezizhodnosti in končal: “Ko bi vedel, da bo kdaj tako, ne bi nikoli začel.” Brez uspeha pri bankah išče za svoj uspešen program nujna likvidnostna sredstva. Grenek nasmeh, namesto komentarja izjave: “Slovenija ne potrebuje denarja, Slovenija potrebuje čas.”
Ta dan pa smo se srečali tudi s kar nekaj predstavniki tistih podjetij in združenj, ki se z vso energijo branijo pred vsako spremembo. Kar žalostno postane njihovo utemeljevanje, ko je vsem jasno, da tako, kot je šlo doslej, ni mogoče naprej. In ko me je opozorila prazna baterija na telefonu in prav tako utrujenost na koncu dneva, sta predsednica in g. Aleš Hojs odšla še na dogodek v Škofovih zavodih. Sic!
Jože Jurkovič, predsednik Zveze seniorjev NSi