Privatizacija: Ali ni govorica številk jasna in močna? Pametnemu bi zadostovalo.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj poslal razmišljanje prof. Janeza Kranjca o smiselnosti razpravljanja. Sklicuje se na dve tisočletji staro misel rimskega Katona, ki je zapisal: “Z zgovornim se ne meri z besedami, dar govora je dan vsakomur, modrost duha le redkim.” Avtor se sprašuje, kako smiselno je nasprotovati izjavam, ki nam niso všeč, ki nam nasprotujejo.

Če obstaja možnost, da sogovornika prepričamo, je smiselno navajati svoje argumente, če pa imamo opraviti s kom, ki bodisi noče ali ne more razumeti naših ugovorov, je bolje, da se z njim ne zapletamo v polemiko. Pogosto se bolj kot na objektivna dejstva opirajo na čustva, ki so praviloma negativna. V takih primerih je vsaka razprava o njihovi pravilnosti odveč, saj jih resnica ne zanima, ali pa jo niso sposobni dojeti. Tako profesor Kranjc.

Prav take misli me obdajajo, ko se lotevam pisanja tega komentarja na stanje naših dni. Polemiziramo o privatizaciji, že leta dolgo, uresničili smo jo na pol in ponesrečeno, a v državni lasti imamo še nadpovprečni delež podjetij. Desetletja se prepričujemo, da je državne lastnine preveč, a drugi trmasto branijo le to. Vsi podatki, vse statistike, vse primerjave z daljnim in bližnjim svetom o uspešnosti ene ali druge prakse so bob ob steno. Argumenti ne štejejo, za velik del politike, za levosučne medije, za pomemben del javnega mnenja dejstva niso pomembna. Ponavljajo mantro, da je državno boljše kot privatno ter izrabljajo pojem nacionalnega interesa za dejanske interese nevemokoga, ali pa iz preproste nevednosti ali naivnosti.

Ko navijajo za državno in ne privatno lastnino igrajo predvsem na čustva. Saj je lep občutek, da smo lastniki državne lastnine, a od nje nimamo koristi. Kaj nam torej daje ? kar naprej jo moramo dokapitalizirati, “dividende” pa pobirajo taka in drugačna omrežja.

Državno je boljše, ker je “naše”. Kakšno iluzijo nam prodajajo! “Državni” sektor namreč ustvarja daleč podpovprečne donose. A zakaj bi verjeli prof. Domadenikovi, da nas je samo v zadnjih letih državno vpletanje v upravljanje družb olajšalo za desetino milijard? Pa kaj zato! »Ne bomo se pustili prepričati,« pravijo premnogi. Ampak dejstva niso pomembna. Vseeno je, če vrednost podjetij v državni lasti, naša srebrnina, postaja vse hitreje manj in manj vredna. Preveč nas stane tako cincanje!

Poglejmo samo nekaj podatkov, ki smo ji slišali na okrogli mizi v podporo privatizaciji, ki jo je organiziral Visio Institut. Za Mercator smo imeli prvo ponudbo po 280 € za delnico in nismo prodali. Nacionalni interes!? A kasneje, lani, smo istemu kupcu delnico prodali za 86 €. Izgubili smo neverjetnih 730 milijonov evrov!

Leta 2007 smo se odločili, da banki KBC, ki je že bila 34 odstotni lastnik NLB, te ne prodamo v celoti. Oportunitetna izguba je znašala 712 milijonov evrov. Potem so sledile dokapitalizacije NLB v skupni višini kar 1,551 milijarde evrov. Skupaj smo tako “pognali” 2,666 milijarde evrov. Podobno je bilo z NKBM, tu smo davkoplačevalci izgubili 1,490 milijarde evrov.

Nič drugače ni bilo z Abanko in Banko Celje. Prva je povzročila za 590 milijonov minusa, druga pa za 290 milijonov.

Za razvpiti Telekom so ob poskusu prve privatizacije v letu 2007 ponujali za delnico 400 €, kar bi za celotno družbo zneslo 2,6 milijarde, državni delež pa bi bil vreden 1,96 milijarde. Še pred letom je bila cena delnice 160 €. Tedaj je vlada Alenke Bratušek zaustavila prodajo. V teh dneh smo zaključili postopek s Cinvenom, ponujal je cca. 140 € in cena je na borzi kasneje padla, danes je pod 90 €. Celotna izguba torej cca. 2 milijardi evrov – od tega izguba za davkoplačevalce znaša1,5 milijarde evrov.

Samo pri teh nekaj najbolj znanih zgodbah smo uspeli izgubiti 7,8 milijarde evrov brez drugih pozitivnih učinkov. Torej je bil vsak državljan Slovenije oškodovan za slabih 4000 evrov, 4-članska družina pa kar za 16.000 evrov. Ali niso ravno naši državljani naš nacionalni interes?

Koliko cest bi lahko popravili ali naredili za ta denar?! Koliko manj bi bilo čakalnih vrst in koliko bolj odprto in zdravo gospodarstvo bi imeli, če bi bile odločitve v pravem času boljše! Bili bi tudi veliko manj zadolženi, več denarja pa bi lahko namenili sociali, šolstvu, itd.

Ali ni govorica številk jasna in močna? Pametnemu bi zadostovalo. Vkopanim v ideologije, predsodke in preračunljivost pa je težko pomagati iz slepila k resnici. A vendar upamo v modrost duha! Vse bolj je potrebno, da obsije Slovenijo!