Poslanica Jožefa Horvata ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

»Prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavlamo, da smo vsikdar bili i da ščemo biti i ostati Slovenci. Mi lübimo svoj materni jezik i lübimo častitlivo zgodovinsko ime »Slovenska krajina¹«. Mi ščemo ostati zdrüženi s svojimi najbližjimi brati Slovenci na drügoj strani Müre v zdrüženoj Sloveniji. Mi ne zovražimo bratov Hrvatov, protesteramo pa odločno proti podtikanji, da bi bili Hrvati i neščemo priti pod kakšošteč hrvatsko oblast ali hrvatsko upravo.«

(Bogojinska resolucija, Ivan Baša leta 1919)

Drage Slovenke in Slovenci,

državljanke in državljani,

letos enajstič praznujemo državni praznik – 17. avgust – združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na današnji dan, pred 97. leti se je v Beltincih več kot 20.000 glava množica navdušeno veselila sklepnega dejanja združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Istega dne je Jožef Klekl, katoliški duhovnik, narodni buditelj in poslanec v svojih Novinah zapisal: ”Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vöra tvoje slobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila!”

Prelomni in prevratni dogodki izpred 97 let so za slovenski narod dogodki vredni spomina na oltarju slovenskega državnega praznika. V tistih vèlikih dneh leta 1919, ko so utihnile puške prve svetovne morije, ki je vzela življenja najmanj 1300 vojakom iz Prekmurja, so v takratni Slovenski krajini na čelo stopili ljudje, ki so si upali, ki so imeli srčnost in odločnost, prisebnost in znanje, da so potem na mirovni konferenci v Parizu leta 1919 dosegli združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Bogojinska resolucija je postala realnost.

A tedaj, pred 97. leti, se je izrazilo še nekaj, brez česar bi sanje stoletij nikoli ne postale resničnost: to je ljubezen do lastnega naroda in jezika ter ponos biti Slovenec. Prekmurski Slovenci so vedeli, kdo so in kaj hočejo. Zato so razumeli znamenja časa in so zaznali edinstveni trenutek ter edinstveno priložnost, da skozi večstoletno hrepenenje neštetih slovenskih rodov dokončno pridejo pod zavetje matere Slovenije.

Slovenci zaradi izgube Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni nismo nikoli resnično dojeli izjemnega pomena pridobitve Prekmurja, katerega prebivalci, Slovenci, so bili praktično 900 let v okviru ogrske države njena nepomembna manjšina na robu, znana kot Vendi, nikoli priznana kot Slovenci, ki pa je iz lastne notranje sile ostala zvesta slovenstvu.

Dragi rojaki, to je bil resnično eden od čudežev v zgodovini slovenskega naroda!

Ob našem državnem prazniku žal ponovno ugotavljam, da se Slovenci pogosto premalo zavedamo pomena svoje lastne zgodovine. Zdi se mi, da se tudi sedanjim generacijam Slovenija dogaja kot ”Cankarjeva mati”, ki nas vztrajno čaka pred šolskimi ali tovarniškimi vrati v zeleno rožastem kmečkem krilu, v visokih blatnih škornjih, s pisano ruto na glavi in z veliko culo.

Ena najpomembnejših sposobnosti človeka, ki je omogočila razvoj in nastanek civilizacije, je spomin. Spomin je ljudem omogočal, da niso ponavljali napak iz preteklosti in da so na osnovi dobrih izkušenj lahko gradili naprej. S pisano besedo so zgodovinski spomin, pričeli dobivati tudi narodi. Narod, ki se ne zaveda svoje zgodovine je kakor človek, ki je izgubil spomin. Narod, ki ne spoštuje svoje zgodovine, ni vreden prihodnosti. In Prekmurje ima bogat zgodovinski spomin, na katerega smo lahko ponosni, spomin, ki nas lahko veliko nauči in katerega se splača in spodobi, da ga negujemo in prenašamo na mlajše generacije.

Z domačo prekmursko besedo izraženo mislijo “na veke živé, šteri za domovino merjé” želimo dostojno počastiti spomin na vse, ki so v skupnih naporih zaslužni za srečen razplet dogodkov na pariški mirovni konferenci pred 97. leti tudi zato, da lahko danes, leta 2016 v Prekmurju govorimo slovensko in prekmursko. Torej kar dva knjižna jezika. Prekmurski Slovenci smo zgodovinski in jezikovni fenomen, saj je po Vilku Novaku in njegovem Slovarju prekmurskega knjižnega jezika tudi prekmurščina knjižni jezik, obenem pa najstarejši živeči dialekt v slovenskem prostoru. Tako imamo prekmurski Slovenci ob eni materi kar dva materna jezika.

Da bi bolje spoznali našo zgodovino in bili nanjo ponosni, pa moramo marsikaj spremeniti tudi v šolskem sistemu. Pa tudi pri družinski vzgoji otrok. Sam v šoli nikoli nisem slišal o zaslužnih možeh, katerim se danes zahvaljujem, da mi v Prekmurju slovensko govorimo. Hvaležen sem dr. Karlu Bedernjaku, ki nas je leta 1992 nekaj posameznikov združil v Kleklov odbor v Črenšovcih. Na Kleklovih dnevih smo vsako leto z različnih zornih kotov osvetlili lik Jožefa Klekla st., leta 1994 smo v Rimu pripravili znanstveni simpozij in Kleklu postavili spomenik pred Našim domom, ki ga je Klekl zgradil in v njem danes domuje Občina Črenšovci. Hvaležni smo predsedniku RS Borutu Pahorju, ki je sprejel odlok, na podlagi katerega je letos pred praznikom že četrtič zapored položil venec pred spomenik Jožefu Kleklu st.

Spoštovani, naša naloga je, da mi danes razumemo znamenja današnjega časa in nadaljujemo poslanstvo velikih mož in žena, ki jim je bila skupna ljubezen do lastnega slovenskega naroda in ljubezen do maternega jezika. Tudi danes potrebujemo vizionarje kot so bili dr. Franc Ivanocy – prekmurski Slomšek, Jožef Klekl st., Ivan Baša, Ivan Jerič, ki simbolizira prizadevanje takratne katoliške inteligence za združitev Slovencev na obeh bregovih Mure. Potrebujemo tudi učitelje in znanstvenike ter diplomate tipa dr. Matije Slaviča, rektorja ljubljanske univerze v dveh obdobjih. Mi moramo biti njihovi glasniki in nasledniki, moramo si upati, če želimo, da bodo tudi v tretjem tisočletju v deželi ob Muri živeli Slovenci.

Danes na dan državnega praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Prekmurju slavimo ljubezen. Ljubezen, ki ji je ime Prekmurje. Naj bo to najprej ljubezen med nami, Prekmurci. Naj bo to ljubezen vse Slovenije do Prekmurja in Prekmurja do Slovenije. Predvsem pa naj bo to ljubezen do življenja, solidarnosti, optimizma. Tudi v najtežjih časih sta optimizem in upanje prevevala tukajšnje ljudi, zakaj nas ne bi tudi danes in v prihodnosti.

Prekmurci pa potrebujemo še veliko več kot le svoj praznik. Prekmurju ni bilo nikoli nič ”šenkano”. Vse smo si morali priboriti z vztrajnostjo, trdim delom in argumentiranjem naših zahtev. Če smo z avtocesto skrajšali razdaljo in čas potovanja iz Prekmurja v Ljubljano, moramo skrajšati distanco tudi v glavah. Potrebujemo predvsem delovna mesta, da naši mladi, šolani ljudje ne bodo prisiljeni zapustiti našega Prekmurja. Po avtocestni povezavi moramo v Pomurje pripeljati poštene in odgovorne investitorje, olajšati poslovanje obstoječim gospodarskim subjektom. Res je, da se lahko po avtocesti vozimo v službo v oddaljena mesta, tudi (na žalost!) v tujino, vendar nam mora biti prvi cilj poseljenost prekmurskega podeželja, ki daje v primerjavi z mestno stresno utesnjenostjo pravo razkošje kakovosti življenja.

Želim si, da se mi in naši zanamci nikoli ne bi sramovali s ponosom povedati, da smo Slovenci. Poglejmo okoli sebe in videli bomo primere zelo samozavestnih narodov. Če bomo v slovenski samozavesti izpraznili prostor, ga bodo zelo hitro zapolnili drugi interesi. Ko bomo to opazili in ko se bomo prešteli, bo žal prepozno!

Drage Prekmurke in Prekmurci, državljanke in državljani!

Iz srca vam čestitam ob slovenskem državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Ko se boste sprehajali ob reki Muri, poslušali njeno šumenje, se morda spomnite Kleklovih verzov iz pesmi Ka je Müra šepetala:

Nej me Večni zato stvoru, ka bi val moj brate ločo.

Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive.

Bodimo vezalje (vez) ne samo na današnji praznični dan, bodimo vezalje vsak trenutek in vse povsod!

Podpredsednik NSi in poslanec Državnega zbora Republike Slovenije Jožef Horvat