Odprto pismo predsednice NSi Ljudmile Novak

DELI:
25.08.2009, NSi
Moja izjava o obnovi bolnišnice Franja je postala nadaljevanka z mnogimi izkrivljenimi interpretacijami, krivičnimi in neresničnimi obtožbami. Pri tem  se je še posebej izkazala gospa Spomenka Hribar, kar smo lahko prebrali v časopisih Delo in Večer. Na srečo pa tudi tistih, ki podpirajo resnico, ne manjka.

Naj ponovim svojo izjavo s tiskovne konference, ki sem jo imela 4. avgusta. Večina medijev jo je povzemala po STA, kjer jo lahko preverite. Dejala sem, da »bi bilo potrebno strokovno oceniti, v kakšnem obsegu je v prihodnosti bolnišnico Franja, ki je dragocen spomenik humanitarne pomoči v času NOB,  še smiselno obnavljati, da ga ne bi bilo potrebno vedno znova obnavljati in vanj vlagati velikih sredstev. Vemo namreč, da so mnoge stanovanjske hiše ogrožene, da vlada socialna revščina, zato bi morali tudi tukaj denar davkoplačevalcev uporabljati bolj racionalno.«

Pri tem pozivu o razmisleku ostajam tudi sedaj. Ko sem včeraj obiskala občino Kungota, ki jo je že petič v letošnjem letu prizadelo neurje, sem se znova prepričala, da bo potrebno v prihodnosti spremeniti način gradnje, da bodo stavbe bolj varne v neurjih. Potrebno bo zelo premišljeno izbirati kritino in tudi lego gradbenih parcel ter zasaditev dreves ob stavbah. Poleg odstranjevanja posledic neurij in vsaj delne pomoči države prizadetim območjem, bi morali takoj začeti z izobraževanji za varnejšo gradnjo in obrambo pred vremenskimi spremembami. Žal so med nami tudi ljudje, ki si ne morejo privoščiti dragih zavarovanj, zato po vsakem takem neurju postajajo še revnejši. Prepričana sem, da bi tudi partizanski borci, ki so se zdravili v bolnišnici Franja,  dali v tem času prednost obnovi stanovanjskih hiš in bi zrelo pretehtali, na kakšen način in kje ohranjati ostanke bolnišnice Franja, še posebej zato, ker od prvotnih stavb in predmetov ni ostalo skoraj ničesar.

Kar se pa tiče mojega odnosa do vojne, partizanstva in povojnih pobojev, sem že večkrat povedala svoja stališča, najizčrpneje v eni izmed spomladanskih številk tednika 7d. Tudi sama bi lahko gospe Spomenki Hribar očitala, da je nerazgledana in neizobražena, ker ni prebrala mojih izjav. Ali pa jih morda ni hotela razumeti in jih je interpretirala po svoje? Moje gledanje na povojne poboje se skoraj v ničemer ne razlikuje od pogledov gospe Spomenke Hribar, kot jih je zapisala v uvodu knjige Romana Leljaka Teharske žive rane, Huda jama. Ali njeni zapisi ne razodevajo nestrpnosti, ko govori o zločinu in da je to bilo storjeno zavestno in hote. Tudi sama pravi, da se »še vedno vedejo (zločinci – op. avtorice) kot bogovi, kot da so na mestu Boga in ne (u)vidijo, da je mesto pobitih za vedno razprta rana, ki je nikoli ne bo mogoče zaceliti, ker  mrtvih ni mogoče obuditi v življenje!« Res pa je, da gospa svoje izjave in napade večkrat prilagaja trenutnim potrebam. Cenim njena prizadevanja in preteklo delo za samostojno Slovenijo in spravo, vendar se zdi, kot da večkrat ne ve, na katerem bregu bi bila in da ima samo ona ekskluzivno pravico do sodb o preteklosti. Škoda, lahko bi bili zaveznici v prizadevanjih za pravilno razumevanje in vrednotenje preteklosti in v prizadevanjih za resnično spravo med Slovenci, ki jo lahko prinese le odkrivanje resnice.

Ker se je na to temo oglasilo tudi veliko bralcev in name naslovilo nekaj javnih pisem, nekatera pa so poslali tudi meni osebno, naj poudarim, da ni potrebno o zločinih in žrtvah komunizma verjeti meni, Ljudmili Novak, ki sem zmotljiva, ranljiva in tudi politično opredeljena, pač pa naj za boljše razumevanje preteklosti preberejo nekaj knjig, kot so Stalinistična revolucija na Slovenskem (Stane Kos), Leto brez sonca (Marko Kremžar), Dotik smrti (Marjan Tršar), Moje domobranstvo in pregnanstvo (Marjan Ajlec), Okupacija in revolucija v Sloveniji, Palme mučeništva (Mohorjeva, Celje 1995), Teharske žive rane, Huda Jama (Roman Leljak). Morda pa so si že ogledali nekatere dokumentarne filme, pa še vedno tiščijo glavo v pesek in trdijo, da je vse izmišljeno (Angela Vode,  Otroci s Petrička, Zamolčani-moč preživetja, Nasvidenje v poslednji vojni, Samo mrtvi so svobodni,…)

Sama nisem imela in nimam nobene potrebe po kakršnem koli maščevanju ali obsodbi posameznikov. Vedno, tudi v času šolanja, ko je bilo to še nevarno, pa sem se zavzemala za resnico in pravico, ne glede na posledice. Ker me nekateri nasprotniki vere in Cerkve tako radi poučujejo o vsebini Svetega pisma, ki se ga jaz moram držati, njim pa seveda to ni potrebno, ker ga prezirajo, bom tudi sama navedla vrstico iz te najpomembnejše verske knjige in tudi najbolj brane knjige na svetu. Lukov evangelij, 10 poglavje, vrstica 26 pravi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« To je moje upanje in vodilo, ker verjamem, da nas lahko samo resnica osvobodi.

Ljudmila Novak
predsednica