Novela zakona o SDH – zgolj materializacija izjave A. Bratušek: ''Potrebujemo le čas''

Ljubljana (23.4. 2013) – Jožef Horvat je na današnji seji odbora za finance in monetarno politiko razpravljal na temo predloga novele zakona o slovenskem državnem holdingu. Izpostavil je pomembnost opredelitve in ločitve strateških državnih naložb od portfeljskih ter  opredelitve strategije upravljanja teh naložb, ki ji bo SDH v svojem delovanju sledil.

V nadaljevanju objavljamo Horvatovo razpravo:

Predlagane spremembe ne spreminjajo temeljnega koncepta že sprejetega ZSDH. V nasprotju z uvodnim pojasnilom k predlogu sprememb zakona je po mnenju predlagatelja novele zakona očitno, da so spremembe potrebne, ker SDH še ni oblikovan in še ni začel izvajati nalog, zato se v praksi krepijo ovire pri reševanju tekočih zadev. V osnovnem zakonu je prehodno obdobje urejalo le nujno potrebno za čim prejšnji prehod na novo sistemsko ureditev.

Parlamentarne stranke so bile precej usklajene, da se omeji nekonsistentno izvajanje, zato je zakon v prehodnem obdobju na DZ prenesel velik del poslovnih pooblastil, kar zagotovo v daljšem obdobju pomeni blokado korporativnega upravljanja pri marsikateri družbi.

Temeljna naloga politike pri ZSDH je sprejem klasifikacije in imenovanje neodvisnega in strokovnega NS, ki bo usposobljen  in  odgovoren za enovito upravljanje državnega premoženja. Kratko prehodno obdobje je smiselno tudi zaradi nujnosti oblikovanja strategije upravljanja državnega premoženja, ki jo mora oblikovati SDH v zelo kratkem času  in posredovati DZ v sprejem. Odsotnost strategije je ena od osnovnih slabosti upravljanja z državnim premoženjem, kar vnaša stihijo in neusklajeno delovanje poslovnih politik. Podaljševanje in odlašanje s postopki, ki so potrebni za ustanovitev SDH in sprejem klasifikacije takšno stanje samo podaljšuje in dodatno otežuje. Zato NSi obžaluje, da je ta odbor na prejšnji seji rokohitrsko zavrnil klasifikacijo naložb in smernice za upravljanje.

V zvezi s klasifikacijo naložb je potrebno poudariti dvoje:
1.  Opredelitev in ločitev strateških naložb od portfeljskih pomeni, da  bi politika izpolnila svojo nalogo in se odmaknila iz področja, ki pripada izključno neodvisni stroki, ki mora odgovorno ravnati in izkazati zahtevane rezultate (maksimizacija donosnosti ob sprejemljivem tveganju posameznih naložb).  Maksimizacija ne pomeni, razprodaja naložb ampak maksimizacija na podlagi opredeljene naložbene politike, ki izhaja iz klasifikacije, pri čemer ni določen časovni rok v katerem se posamezno razpolaganje lahko udejanji. Ne nazadnje bi imela politika tudi ob sprejeti klasifikaciji ključno nadzorno funkcijo, kar pomeni, da lahko v vsakem obdobju zaradi spremenjenih razmer tudi spremeni klasifikacijo; kar bodo tudi finančni trgi sprejeli kot kredibilno ravnanje, če bodo le-te  odločitve temeljile na spremenjenih ekonomskih okoliščinah.

2. Opredelitev, ki  omogoča SDH-ju razpolaganje z naložbami ne določa časovnega okvira in v kolikor makro ekonomske in tržne razmere omogočajo lahko pomeni, da se pri razpolaganju z naložbami uporablja načelo t.i. Banchmarkinga (2. odst. 6. člena ZSDH), ki določa primerljivost  poslovanja – rezultatov poslovanja posamezne družbe. To pomeni, da ko posamezna družba v državnem lastništvu ne dosega primerljivih rezultatov in se oceni, da je dolgoročno nekonkurenčna, da jo je potrebno prodati (privatizirati) in na tej osnovi omogočiti boljše narodno gospodarske učinke (večjo profitabilnost in boljše davčne učinke).
Zagotovo pa je z vidika upravljanja premoženja strategija upravljanja naložb SDH najpomembnejši dokument, kateremu daje soglasje DZ. Odsotnost tega strateškega dokumenta je ključna težava ravnanja z državnim premoženjem RS. Takšnega dokumenta Slovenija nima že 20 let. Zato tudi ne preseneča, da je v današnjih zaostrenih razmerah toliko težje sprejemati odločitve glede razpolaganja s premoženjem, pri čemer se tudi onemogoča izvajanje strateških usmeritev, ki bi lahko ponujale tudi drugačne rešitve, kot je le prodaja premoženja. Prodaja premoženja je dobila nerazumno negativno razumevanje in pogosto se vsako razpolaganje s premoženjem kaj hitro tako okarakterizira, čeprav razpolaganje s premoženjem še zdaleč ne pomeni izključno prodaje premoženja. Marsikje na primer je mogoče pričakovati boljši dolgoročni učinek s podelitvijo koncesij kot s prodajo premoženja. Zaradi razdrobljenega upravljanja in političnih in drugih parcialnih interesov, do tega neodvisnega strokovnega razmisleka v RS še nikoli nismo prišli in odlašanje s temeljnimi odločitvami, ki so potrebne podaljšujemo in dodatno sami sebi omejujemo svoje možnosti.

PS NSi novele zakona o SDH ne podpira.