Ne vrag, le … bo mejak

V ponedeljek, 11. februarja 2013, sta Slovenija in Hrvaška preko sekretariata Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu izmenjali memoranduma. Izmenjani sta bili integralni besedili memoranduma v elektronski obliki. Memorandum skupaj z vsemi prilogami v fizični obliki je bil posredovan z diplomatsko pošto v Haag in Zagreb v skladu s procesnim odlokom arbitražnega sodišča.
Slovenija mora sedaj do 11. novembra 2013 pripravi proti-memorandum, v katerem se bo odzvala na zahtevek in argumentacijo hrvaške strani.
Celotni postopek pred arbitražnim sodiščem je zaupen, kar pomeni, da bi razkritje zahtevka druge strani javnosti pomenilo grobo kršitev postopka pred arbitražnim sodiščem.

Nova Slovenija je Arbitražnemu sporazumu, ki je otrok nekdanjega predsednika vlade Boruta Pahorja, ostro nasprotovala. Zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado RS in Vlado RH je bil postavljen celo na referendum, ki ga je uveljavil s komajda zadostno ljudsko večino. Toda dolžni smo ga spoštovati kot mednarodnopravni okvir, v katerem smemo zahtevati našo varianto kopenske in morske meje ter želeni režim v morskih pasovih.

Zaradi vladne krize, ki je nastopila v zaključni fazi priprave memoranduma, so se pojavljale ideje, da naj RS zahteva podaljšanje roka za oddajo memoranduma. Prav tako so se izpostavljali pravni vzvodi za ustavitev arbitražnega postopka. Eno in drugo je bilo na seji Odbora za zunanjo politiko (OZP), kjer so prisostvovali tudi predstavniki strokovne javnosti, ovrženo. Razprava je rezultirala enotno oceno, da bi bilo kakršnokoli izigravanje arbitražnega sporazuma sramotno za našo državo, zato je OZP s svojim sklepom Vladi RS naložil, da v roku (do 11. feb. 2013) memorandum pošlje v Haag.
Moramo pa seveda razumeti, da je arbitražni postopek bolj fleksibilen kot sodni postopek. Pričakujem, da bodo člani arbitraže storili vse, da poiščejo takšno rešitev, ki bo najmanj razburila eno ali drugo stranko.

Čeprav Zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado RS in Vlado RH v 4. členu določa, da za izvajanje sporazuma skrbi Vlada RS, je bilo v javnosti v fazi sprejemanja memoranduma kar nekaj pomislekov in očitkov Vladi RS, da svojo odgovornost prenaša na Državni zbor. V nadaljevanju poskušam te očitke (po temeljitem posvetovanju z odličnim pravnim strokovnjakom, ki pa ne želi biti imenovan) opredeliti kot neutemeljene.

1.
Temeljno politično izhodišče v zvezi s pristojnostmi DZ v zvezi z Arbitražnim sporazumom je dejstvo, da je bil v RS 6. junija 2010 v zvezi z Zakonom o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju: ZRAS) izvršen referendum, kjer je ZA glasovalo 371.848 volivcev ali 51,54% od števila veljavnih glasovnic, proti pa 349.595 volivcev ali 48,46% od števila veljavnih glasovnic.

2.
Referendum je torej pokazal temeljno razklanost elektorata glede ZRASa. Razklanost se je odrazila tudi v razdvojenosti stroke in zainteresirane javnosti. Zainteresirana javnost se vse do danes ni poenotila niti glede izhodišč za pripravo slovenskega predmeta spora in slovenskega zahtevka, ki sta temelja za pripravo memoranduma.

3.
V teh političnih okoliščinah se izpostavlja vprašanje, kdo naj bo dokončni razsodnik med različnimi pristopi.

4.
Temeljno pravno izhodišče v zvezi s pristojnostmi DZ v zvezi z ZRAS je pravna narava našega predmeta spora in zahtevka. Pri predmetu spora in zahtevku gre za razpolaganje z državnim teritorijem, ki je vidik državne suverenosti in to na način, ki naj v končni fazi rezultira v arbitražni odločbi. Bogato ustavnopravno razlago lahko v našem kontekstu strnemo v sklep, da gre pri ZRAS za ustavnopravni in mednarodnopravni temelj, ki je izbral ne mednarodno mejno pogodbo, ampak mednarodno sodno telo, v našem primeru ad hoc arbitražo, na katerega je prenesena suverena pravica RS (seveda tudi RH), da v našem imenu in za nas dokončno odloči in določi državno mejo.

5.
Če bi zakonodajalec resnično želel prenesti na Vlado RS pristojnost, da sama sprejme in določi slovenski predmet spora, zahtevek in memorandum, ter za to prevzame polno ustavnopravno odgovornost, bi to glede na omenjeni izredni in z ničemer primerljiv ustavnopravni kontekst moral storiti jasno, nedvoumno in izrecno tako, da pri tem ne bi smela obstajati niti senca dvoma glede pristojnosti Vlade RS, da s tem sprejemom in določitvijo razpolaga z državnim teritorijem.

6.
Vlada RS v nobenem drugem pravnem aktu RS nima nikakršnega pooblastila, da razpolaga z državnim teritorijem kot najvišjo ustavnopravno zaščiteno kategorijo.

7.
DZ se mora zavedati, da gre pri slovenski opredelitvi predmeta spora in slovenskem zahtevku vsebinsko gledano za bodisi potrditev bodisi zmanjšanje, se pravi mednarodnopravno odpoved, bodisi celo za razširitev dosedanjega teritorialnega zahtevka, ki ga je RS oblikovala skozi več kot 20-letno obdobje tega spora. Ta potrditev, zmanjšanje ali razširitev bo imela dokončne mednarodnopravne in ustavnopravne učinke. Glede na to je potrebno, da bi bila izvršena z ustavno, se pravi 2/3 večino.

8.
DZ se kot najvišje predstavniško telo slovenskega naroda in vseh državljanov RS mora zavedati, da ga v tako usodni zadevi v okviru njegove ustavnopravne nadzorne funkcije veže posebna dolžnost skrbnosti in transparentnosti. Izvršen mora biti resen, popoln, neoporečen in pošten demokratični nadzor brez sence dvoma legitimnosti in/ali strokovnosti. Za to ima DZRS možnost, da se tudi sam posvetuje z domačimi in tudi tujimi strokovnjaki ustavnopravne in/ali
mednarodnopravne stroke.

9.
DZ je pri tem gospodar svoje lastne procedure in se mora v okviru načela delitve oblasti v RS zavedati svoje polne odgovornosti in samostojnosti. Pri tem je vezan le na Ustavo RS in Poslovnik DZ ter Zakon o zunanjih zadevah.

10.
Glede na vse zgoraj navedeno, ni videti vsebinskih razlogov, da DZ ne bi sledil predlogu Vlade RS. Za to še posebej govori argument, v skladu s katerim DZ veže posebna dolžnost skrbnosti v zvezi z izvrševanjem nadzorne funkcije nad pripravljalnim delom predvsem slovenske opredelitve spora in slovenskega zahtevka, pa tudi bolj posredno memoranduma, kar je vse pripravilo MZZ. Vse to lahko samo okrepi kvaliteto demokratičnosti postopka, ki bo rezultiral v tem, da bo Vlada RS oz. MZZ v imenu in za račun RS predložil vse te dokumente Arbitražnemu sodišču. Na ta način bodo ti dokumenti pridobili tudi legitimnost najvišjega predstavniškega telesa v RS.

11.
DZ si mora zastaviti vprašanje, kakšno sporočilo bo poslal svojemu sedanjemu, pa tudi bodočim elektoratom, če bo zavrnil odločanje na zavezujoč način v tej tako politično eksploatirani zadevi v času, ko je minister za zunanje zadeve RS napovedal svoj odstop, Vlada RS pa v DZ ne uživa več večinske podpore glede na napovedi in odločitve koalicije, ki je to Vlado RS tudi izvolila.

S tem je pristojnost DZ utemeljena.

Na podlagi poglobljene razprave na seji OZP dne 4. feb. 2013 je OZP brez glasu proti sprejel spodaj navedene sklepe in jih predlagal Državnemu zboru v razpravo in sprejem. Državni zbor je istega dne s 70 glasovi ZA in 5 glasovi PROTI predlagane sklepe sprejel.

Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da na arbitražno sodišče pošlje Memorandum Republike Slovenije v zadevi arbitraže po Arbitražnem sporazumu med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, kot je pripravljen s strani Ministrstva za zunanje zadeve v sodelovanju z odvetniško ekipo.
Republika Slovenija izjavlja, da je naloga arbitražnega sodišča določiti ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem (stik Slovenije z odprtim morjem), torej ohranitev pravice Slovenije do stika z odprtim morjem, ki ga je imela na dan osamosvojitve 25. junija 1991.
Republika Slovenija bo kakršnokoli odločitev arbitražnega sodišča, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem v skladu s točko b prvega odstavka 3. člena in točko b 4. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki zagotavlja uresničitev vitalnega interesa Republike Slovenije, štela kot odločitev ultra vires (v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča).