Jernej Vrtovec: Modro bi bilo, da bi obe vladi v senci skupaj pripravljali rešitve za državo

Objavljamo intervju s poslancem NSi Jernejem Vrtovcem, ki je bil objavljen v Reporterju. Med drugim je spregovoril o stanju na politični desnici ter sodelovanju s SDS, razlogih, ki so NSi privedli k vložitvi zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev in možnostih za izboljšavo slovenskega zdravstvenega sistema. Poleg tega pa je komentiral tudi prodajo Telekoma in proces privatizacije

Zasloveli ste s protestom zaradi Titove ceste v Ljubljani in plakatom, s katerim ste opozarjali na zločin v Hudi jami. Ste se morda udeležili komemorativne prireditve Nove Slovenske zaveze (NSZ), s katerim je obeležila 70-letnico Titove napovedi množičnih povojnih pobojev?

Udeležil se je nisem zaradi drugih obveznosti, jo pa podpiram. Ostajam enakega stališča kot pred šestimi leti, ko smo začeli akcijo proti Titovi cesti. Treba je namreč ločiti, kaj je prav in kaj ne, kaj spada v demokratično ureditev in kaj ne. Poveličevanje totalitarnih režimov ne spada v demokratično ureditev, zato se je treba ograditi od dogodkov, ki so se pred 70 leti zgodili zaradi Tita. Dogajali so se zločini in te je treba obsoditi. Takratni Titov govor z balkona univerze, v katerem je napovedal povojne poboje, je samo dokaz, da je bil tudi on zločinec.

NSi je vložila zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopih žrtev, ki ga je državni zbor na prvi obravnavi sprejel. Kako zakon ureja pokop žrtev iz Hude jame? Bodo trupla ostala v rudniku ali bodo izkopana in prekopana na bolj primerno lokacijo?

Najprej nekaj besed o samem zakonu. Treba se je vprašati, kakšna družba in država smo,  če ne želimo ali pa nismo sposobni pokopati mrtvih. Kaj je z nami kot družbo narobe? Kje  je naše dostojanstvo, če mrtvega človeka desetletja pustimo ležati na tleh, namesto da bi ga pokopali?  Razlika med človekom in živaljo je namreč prav v tem, da človek umrlega sočloveka dostojno pokoplje, pa naj gre za družinskega člana, prijatelja ali pa popolnega neznanca. Na ta ključna vprašanja smo skušali odgovoriti v NSi, zato smo tudi pripravili ta zakon. Pomagali so nam strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko, denimo Pavle Jamnik, Mitja Ferenc, Jože Dežman, ki dnevno opozarjajo, s kakšnimi težavami se soočajo. Nesprejemljivo je, da imamo po breznih, poljih, kraških jamah, rudnikih in gajbicah še vedno ostanke nedolžno pobitih ljudi, in da niti ni označeno, da tam ležijo. V Hudi jami so okostja že leta spravljeni v zabojnikih, kar je popolnoma nesprejemljivo. Treba je narediti vse, kar od nas zahteva človeškost kot taka. Naša država ne bo nikoli zdrava, če bomo dobesedno hodili po truplih, namesto da bi jih dostojno pokopali.

Ali zakon ureja, da se bo ta trupla izkopalo in prekopalo ali bodo kar ostala v rudniku in ga bodo razglasili za grobišče?

Zakon ureja dostojen pokop in vse, kar k temu sodi. Ta zakon ni političen ali ideološki, nastal je na podlagi pobude svojcev ene od žrtev. Gre za ljudi, zato ne drži, da svojci žrtev ne podpirajo tega zakona. Želijo si, da uredimo obeležja, da bodo vsaj vedeli, kje so njihovi pobiti svojci. Gre za občečloveški zakon, ki ga narekujeta civilizacija in zdrava pamet. Ne moremo biti napredna tehnična družba, če nismo sposobni opraviti osnovne civilizacijske norme. A ob tem se moram tudi sam posuti s pepelom. NSi je sodelovala v vladi od leta 2004 do 2008, vendar žal tega problema nismo uredili, čeprav smo imeli vse vzvode in moč, da bi lahko vse žrtve dostojno pokopali. V NSi smo si tedaj za to prizadevali, ampak žal je v takšnih situacijah prisotna preračunljivost tudi najbolj odgovornih v vladni koaliciji. Obdobje konjunkture je mnogim zamajalo vrednostni sistem. Zato se kot član NSI opravičujem, da tedaj pri dostojnem pokopu nismo bolj pogumno vztrajali ali ga celo pogojevali.

Zakon je podprlo 36 poslancev, večinoma iz NSI in SMC, 23 poslancev, večinoma iz ZL, SD in Desusa, mu je nasprotovalo, v SDS pa so se vzdržali, ker so mu nasprotovali tudi v NSZ. Zakaj ni mogoče priti do rešitve, ki bi jo podprlo več kot polovica državnega zbora?

Čeprav je zakon dobronameren, se bojim, da se ta dostojni pokop zlorablja za politična obračunavanja. Nadškof Alojzij Šuštar je nekoč dejal, da se je sprava med mrtvimi že zgodila, problem pa je sprava med živimi. Če se želimo enkrat spraviti, morajo zločinci priznati zločin in se zanj opravičiti. Ali se bo to v Sloveniji sploh kdaj zgodilo? Od konca druge svetovne vojne je minilo 70 let, toliko časa je minilo tudi od teh zločinov, zato se sprašujem, ali bo čez 70 let sploh kaj drugače. Ne moremo in ne smemo hoditi po mrtvih. To nam onemogoča, da bi bili normalna država. Obžalujem, da se v parlamentu okoli tega pogovarjamo precej ideološko, saj gre za stvar človeškosti, gre za osnovno civilizacijsko normo. Ljudi je treba ne glede na raso, narodnost in versko ali drugo pripadnost preprosto pokopati. V kolikor zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga predlaga NSi, ne bo prejel večine, bo to dokaz, da je žal tudi ta sestava parlamenta do tega vprašanja popolnoma nezrela, če ne celo nazadnjaška.

SDS namerava v državni zbor vnovič vložiti resolucijo Evropskega parlamenta o totalitarizmih iz leta 2009. Kakšno usodo napovedujete tej resoluciji? Jo boste vi podprli?

Mi smo jo podprli že leta 2009, zanjo sta namreč glasovala oba naša takratna evropska poslanca, Ljudmila Novak in Lojze Peterle. Zato jo bomo podprli tudi tokrat. Krščanski demokrati obsojamo vse totalitarizme, tako fašizem in nacizem kot komunizem so prizadeli slovenski narod, zato morajo biti vsi obravnavani enako. Žal v Sloveniji ni tako. Ideologija vsakega totalitarnega sistema je izključevalna in pogubna, zato je treba vse enakovredno obsoditi. Čas je, da poleg fašizma in nacizma v državnem zboru obsodimo tudi komunizem, kar je sicer že storilo naše ustavno sodišče v devetdesetih letih. Zato je tudi prav, da bi državni zbor sprejel resolucijo o totalitarizmih. Želim si, da bi sedanja sestava državnega zbora to zmogla. Za resolucijo Evropskega parlamenta so namreč glasovali tudi evropski poslanci skupine ALDE, katere članica je tudi SMC. Zaradi tega me to navdaja z večjim upanjem kot leta 2009.

Na volitvah leta 2011 ste prejeli največji odstotek glasov za NSI, a zaradi volilnega sistema niste bili izvoljeni za poslanca. Lani ste bili izvoljeni, čeprav niste več imeli najboljšega rezultata. Kako si to razlagate? So vas pred štirimi leti volivci bolj nagradili zaradi vašega nasprotovanja Titovi cesti?

Prihajam iz Vipavske doline, kjer je volilno telo tradicionalno bolj naklonjeno krščanskim demokratom. Morda sem bil takrat zaradi Titove ceste veliko bolj medijsko izpostavljen, vendar pa sem rezultat v odstotkih izboljšal, četudi v okviru NSi nisem bil najboljši, ampak tretji najboljši, toda še vedno za približno 2,2-krat boljši od državnega povprečja stranke. Volilna matematika je pač takšna, da takrat nisem bil izvoljen, zdaj pa sem postal peti izvoljeni poslanec NSI. Predvsem pa sta občinska odbora NSi Ajdovščina in Vipava zelo aktivna in prepoznavna, zato je v Vipavski dolini lažje prejeti dober rezultat.

NSI je za odstotek izboljšala rezultat, čeprav je izgubila nekaj tisoč volivcev. Gospodarske teme očitno niso veliko pomagale. Ste morda zaradi liberalnega programa izgubili več volivcev kot pridobili?

Moram vas popraviti glede liberalnega programa. NSi ima tipičen program, kot ga imajo ostale krščansko demokratske stranke po Evropi. Program NSI je izredno podoben programu nemški CDU. Če je CDU popeljala Nemčijo iz primeža finančno-gospodarske krize, pravzaprav vso EU, potem ne vidim razloga, da ne bi bilo tako tudi s programom NSI. Kar je CDU v Nemčiji, to je NSi v Sloveniji. Dejstvo pa je, da je NSI izboljšala rezultat, dobila je enega poslanca več, dobro in pošteno delo v prejšnjem mandatu je obrodilo sadove. Absolutne številke pa kažejo predvsem na problem, da je izgubila slovenska desnica, med posameznimi strankami sicer  še najmanj NSI. Desnica je izgubila ogromno glasov…

Najmanj 160 tisoč glasov, če ne upoštevamo še glasov, ki jih je izgubila Državljanska lista.

To je številka, nad katero se moramo resno zamisliti, opraviti analizo in strategijo za naprej. Program NSI je odgovor na to, kar Slovenija trenutno potrebuje, zato bo NSI še naprej stala za tem programom.

Desnici so najbolj škodovali spori med strankami pred volitvami, zlasti med SDS in NSI. V zadnjem času pa je vendarle videti, da se odnosi med strankama izboljšujejo, saj poslanci obeh strank večkrat nastopate skupaj.

Zagotovo so dogajanja na slovenski desnici zelo zapletena. NSI je kot ideološka naslednica SKD programsko stabilna stranka. Je edina stranka, ki je zvesta krščanskodemokratskemu programu in evropskim integracijam krščanske demokratske smeri že od leta 1990 dalje. Večina drugih strank, tudi na desnici, pa se je programsko prilagajala dnevno političnim razmeram. Medsebojna  trenja izhajajo iz leta 1992, iz časov rušenja Peterletove vlade dalje. Mlade generacije jih skušamo premostiti, se pa še vedno dogajajo zapleti, kar osebno obžalujem. Če namreč želimo partnerske odnose, moramo biti enakopravni in ne smemo drug drugemu karkoli podtikati. Če želi desnica nekoč izboljšati svoj volilni rezultat, mora nujno spregovoriti tudi sama o sebi, o problemih, ki dejansko so. Ne spodobi se, da katerakoli večja stranka javno napada manjšo zaradi njenih samostojnih in avtonomnih odločitev pri dotičnih zakonih. Tovrstne odločitve posamezne stranke ne smejo biti razlog za spore.

Drži, sodelovanje med NSi in SDS je v zadnjem obdobju korektno, v parlamentu poslanci odlično sodelujemo. Žal pa nekateri še vedno niso spoznali, da napadi na NSI ne obrodijo sadov in predvsem slabijo položaj celotne opcije. To kaže tudi tvit vodje poslanske skupine SDS, da se bodo ponovili arhivi, če bo NSI podprla izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu. Gre za napoved javnega linča NSi, če bomo podprli zakon o fiskalnem pravilu in ravnali drugače kot SDS. Gre za predhodno opozorilo, kaj bo sledilo v primeru naše podpore zakonu. To ni prav, takšno razmišljanje je napačno in ni sprejemljivo. Eden drugemu moramo dopustiti možnost samostojnih, četudi drugačnih odločitev. Predstavniki te druge stranke bi se morali zavedati, da prav različnost širi našo volilno bazo. NSi se sicer o zakonu o fiskalnem pravilu še pogaja, o morebitni podpori bodo odločili organi v naslednjih tednih.

Pater Branko Cestnik je pred pol leta v svojem blogu pisal, da je Janšo treba spraviti iz zapora, nato pa zaprositi, da se umakne na kakšno funkcijo v EU in omogoči tranzicijo pomladne opcije. Se strinjate z njim?

Janez Janša je bil  obrambni minister v osamosvojitveni vladi, bil je tudi uspešen predsednik vlade in predsednik Evropskega svetazaslužen je za marsikaj, je dober in izkušen politik. Toda po mojem trdnem prepričanju desnica z dosedanjim načinom dela ne more zmagati na volitvah, ne more dobiti več kot 50 odstotkov glasov. Tudi izkušnje iz zadnjih treh volitev temu pritrjujejo. Popolnoma vseeno je, kdo je predsednik ene ali druge politične stranke, bistveno je, da se okrepi celotna opcija. Ampak s  takšnim načinom dela, ki se ga desna opcija poslužuje danes, volitev ne moremo dobiti. Drži teza, da je celoten desni volilni bazen ujetnik ene osebe. Državljani namreč ne gredo na volitve, da bi volili stranke in njihove programe, ampak gre 60 odstotkov ljudi na volitve, da bi volili bodisi za eno osebo bodisi proti njej. To je narobe. Pri nas se volitve dobivajo, ker se odloča zgolj o odnosu do dotične osebe, zmagujejo pa tisti, ki ga ne marajo. Odločitev večinskega dela volilnega telesa bazira torej na čustvenem odnosu, ne na racionalnosti, niti se naš volivec ne obnaša pragmatično. Kaj narediti? Takšno stanje lahko dopuščamo v nedogled, toda opcija ne bo zmagovala. Desnica je tudi ujetnik te psihoze, kajti mobilizacija volivcev na levici je izredno močna in sistematična. Posledično se ne moremo soočiti z dobrimi programi, ki jih imamo tako NSi kot SDS in prinašajo potrebne odgovore za boljše življenje državljanov.

Po drugi strani pa tudi NSI s svojimi petimi odstotki zelo težko predstavlja alternativo na desnici. Je še sploh mogoča skupna lista z SLS glede na to, da je ta po izpadu iz parlamenta klinično mrtva?

Tudi SDS je imela leta 1992 zgolj štiri odstotke in je štiri leta pozneje s 16 odstotki postala alternativa.

Toda do njene zmage je trajalo dvanajst let.

Govorim o letu 1996, ko je iz štirih dosegla 16 odstotkov. Takrat je postala alternativa na desni strani. Razumeti morate, da so volitve splet okoliščin. Zadnje državnozborske volitve so bile najtežje za NSI, celo težje kot leta 2008. Te okoliščine so bile najtežje zaradi obsodbe predsednika SDS v zadevi Patria, kar je zelo škodovalo tudi poziciji NSI. Naša stranka je alternativa predvsem zaradi kadrovskega potenciala in znanja. Imamo strokovni svet, vlado v senci z zelo močnimi posamezniki, strokovnjaki na svojih področjih. Tudi zunaj strokovnega sveta imamo intelektualni potencial, ki deluje v okviru Inštituta Janeza Evangelista Kreka. Na desnici danes manjka prav to: intelektualni potencial, kajti v preteklosti so vsakega intelektualca, ki se je postavil drugače, kot je nekdo od njega pričakoval, ali razmišljal v drugačni smeri, očrnili ali označili kot pristaša druge politične opcije. Kar zadeva SLS, pa jim  želim vse najbolje, upam, da se bodo pobrali in da doprinesli k boljšim rezultatom opcije.

Toda bolj kot to, da se desno sredinske stranke ukvarjamo ena z drugo je pomembno, da se ukvarjamo z vprašanjem, kako zmagati naslednje volitve. Namreč, časa za Slovenijo je vse manj. Ta trenutek nam kaže dobro zaradi zunanjih dejavnikov, predvsem zaradi pridnih in dobrih podjetnikov, ki vlečejo voz naprej. Sami za gospodarsko rast nismo naredili nič, kar je predvsem zaskrbljujoče. Manjkajo namreč reforme, manjkajo ukrepi, ki bi pomenili dolgoročno stabilnost Slovenijo. Žal pa vlada, v kateri dejansko vlada socialistični blok, nima znanja, moči ali volje, da bi reforme izvedla. Socialisti in samooklicani zagovorniki nacionalnega interesa tako preprečujejo, da bi Slovenija postala uspešnejša država, prehitele so nas že  države, ki so bile še nedolgo nazaj mnogo manj razvite od nas. Slovenija mora zato spremeniti smer,  se odpovedati socialističnemu razmišljanju in odpreti vrata socialno tržnemu gospodarstvu. To pa se bo zgodilo le z zmago strank desne – sredine na naslednji volitvah. Časa ni več veliko. Ne gre za nas same, ampak za to državo. Opustiti moramo parcialne strankarske interese in delati za skupno zmago.

NSI je zavrnila pobudo SDS za sestavo skupne vlade v senci, ker imate svoj strokovni svet. Bomo imeli dve vladi v senci dveh strank, ki sta obe članici Evropske ljudske stranke (ELS)?

Je vlada v senci res ta jeziček na tehtnici, ki bo doprinesel k temu, da bodo stranke slovenske pomladi na naslednjih volitvah zmagale? NSi nikoli ni zavrnila sodelovanja s sorodno SDS. Sam osebno sem sicer naklonjen zamisli, da bi stranki oblikovali skupno vlado v senci. Lahko pa sodelujeta tudi zunaj tega, da se povezujeta v skupen strokovni svet. Še več, menim, da bi bilo tudi modro, da bi se obe vladi v senci sestajali, denimo enkrat na mesec in pripravljali rešitve za državo. Povezuje nas podoben program, potrebna pa bo vključevalna retorika in več razumevanja drug drugega.

Sicer pa smo leta 2000 že imeli skupno vlado v senci, v njej sta sodelovala oba strokovna sveta obeh strank, torej SKD in SDS, vodila pa je nista predsednika strank, ampak tretja oseba, dr. Andrej Bajuk. Morda bi bila to rešitev tudi v sedanjih razmerah. Poudarjam, interesi in ambicije posameznikov morajo biti pri takšnih projektih, v ozadju. Upam, da posamezniki to razumejo, interes opcije, politične smeri, mora biti  pred posameznikom in usoda posameznika pa ne sme predstavljati usode celotne opcije.

Zakaj je NSI zavrnila pobudo SDS?

Če bi se NSi odzvala temu vabilu, bi se odzvala v senco in ne v vlado v senci. Vlada v senci je stvar resnega dogovora in ne enega vabila. Tovrstno sodelovanje terja drugačne začetne postopke. Poziv, da NSi in SDS oblikujeta skupno vlado v senci, bi bil najbolj verodostojen, če bi prišel od tretjih ljudi iz kroga slovenske desnice, ki bi rekli: Ljudmila in Janez, usedita se skupaj in sestavita skupno vlado v senci. Prav tako se ne bi smelo zgoditi, da so bili o vabilu obveščeni slovenski mediji, preden smo o tem v NSi sploh odločali. Takšne stvari se ne dajejo medijem, ampak ostanejo zaupne do partnerjeve odločitve. O tako pomembni zadevi se namreč ne odloča pod pritiskom medijev, česar smo bili deležni v NSi. Zato ocenjujem, da ni šlo za resno vabilo, ampak prej za klasičen političen piar.

Kaj pričakujete od sestanka z generalnim sekretarjem ELS Antoniom Lopezom-Isturizom, ki naj bi vse tri stranke članice spravil za skupno mizo? Ker je majski termin odpadel zaradi njegove zasedenosti, naj bi prišel v Slovenijo jeseni. Tudi tukaj gre za tretjo osebo, čeprav od zunaj.

Pričakujem temeljit pogovor o tem, kako ustvariti sistem, ki bo zmagovalen. Ta hip slovenska desnica nima analize niti ne strategije, kako na naslednjih državnozborskih volitvah izboljšati rezultat, da levica vsaj ne bi imela dvotretjinske večine, kot jo ima danes. Poudarjam, interesi posameznikov morajo biti v ozadju. Zato od Lopezovega obiska pričakujem temeljit pogovor, na katerem bomo predvsem analizirali stanje v slovenskem političnem prostoru. Toda, če se sami ne bomo uspeli pogovoriti, če bomo še naprej iskali razlike v malenkostih, npr. ali NSi podpre nek zakon, dolgoročno desnica ne bo uspešna. Potem je tudi srečanje z generalnim sekretarjem ELS nesmiselno. Opustiti je treba egoistična dejanja, šele nato so možni resni pogovori. Desnica z egoističnimi dejanji namreč nikoli ni bila uspešna.

V strokovnem svetu NSI vodite odbor za notranje zadeve. Kaj bo vaš prvi ukrep, če boste v naslednji vladi minister za notranje zadeve?

Prvi ukrep je jasen – zagotovitev pogojev za varno, učinkovito in kakovostno delo slovenske policije, česar danes žal ni. Slovenska policija, ki državljanom zagotavlja notranjo varnost kot eno od temeljnih vrednot, je že nekaj časa kadrovsko in finančno podhranjena, pravzaprav je na dnu. Nevzdržno je, da  policija ne more delati v normalnih razmerah. Še sama ministrica priznava, da je žalostna nad stanjem v policiji. Osebno bi kot minister odstopil, če ne bi mogel urediti razmer. Pogovarjamo se o opremi policistov, ki je v zelo slabem stanju. Tudi policijska vozila so  močno dotrajana, zato je ogrožena tako varnost policistov kot tudi ostalih v prometu. Prvi ukrep je torej zagotoviti normalne razmere slovenskim policistom na vseh področjih njihovega dela.

Vas kaj skrbi napovedani sprejem več kot 700 beguncev iz Bližnjega vzhoda? Bi bilo treba opraviti kakšno razpravo ali naročiti študijo o varnosti Slovenije?

Mene to res ne skrbi. Verjetno se spomnite, kako je bilo leta 1992, ko smo imeli v Sloveniji okoli 60 do 70 tisoč beguncev…

Bili so iz držav nekdanje Jugoslavije, ne iz Bližnjega vzhoda.

Ampak ne moremo deliti beguncev. Vsi smo ljudje in prva mora biti skrb za sočloveka, ne glede na to, od kod prihaja in katere narodnosti je. Poleg tega smo člani EU in moramo tudi mi prevzeti del te odgovornosti. Toda najbolj pomembno je, da Evropska komisija in OZN preprečita, da begunci prihajajo po tako nezavarovanih poteh na ozemlje EU. Kajti pri tem se dogaja organizirani kriminal, mednarodne kriminalne družbe na račun nedolžnih ljudi služijo, še več, mnoge pošiljajo v smrt. Združeni narodi na tem področju žal še niso konkretno reagirali, Evropska komisija pa se trudi nekaj storiti. Sprejeti moramo odgovornost kot ljudje, kot država in kot člani EU. Seveda moramo poskrbeti tudi za varnost, z ozirom na dogajanja na bližnjem vzhodu in islamsko državo ter s tem povezanim terorizmom. Zato od vlade pričakujem, da bo državljanom tudi jasno povedala, kako in na kakšen način bomo pomagali pri reševanju tega problema ter osvetlila vse morebitne posledice.

Skupaj z SDS je NSI pripravila izredno sejo o koruptivnem šefu državnega tožilstva Zvonku Fišerju. Vlada ga očitno ne namerava razrešiti oziroma predlagala zakona, ki bi ji to omogočal. Kaj boste zdaj storili? Boste skupaj z SDS predlagali kak zakon?

Zvonko Fišer je dokazano ravnal koruptivno. Če je nekdo ravnal koruptivno, mora odstopiti, še zlasti če je predstojnik pravosodne institucije. Tako KPK kot upravno sodišče kot tudi inšpektorat so ugotovili, da je šlo za koruptivno dejanja, zato je nedostojno, da gospod Fišer vztraja na svoji funkciji, kajti s tem se nezaupanje v slovensko pravosodje še poglablja . Odstopiti bi moral že zaradi tega, ker svojega dela ne opravlja kakovostno in dobro. Iz poročila specializiranega državnega tožilstva za leto 2014 je razvidno, koliko je bilo zaseženega nezakonito pridobljenega premoženja in koliko je vloženih tožb. Vloženih je le nekaj tožb za odvzem premoženja nezakonitega izvora, organiziranega kriminala pa se sistematično ne preganja. Porazno! Tožilstvo noče videti kriminala, ki se dogaja v bančnem sistemu, in ga tudi nihče ne preganja. Koliko bankirjev, ki so tajkunom dajali nezavarovane kredite, je obsojenih? Nič. To je žalostno. Podobno je tudi z denarjem iz bančnih oaz, kjer je državno tožilstvo prav tako neuspešno. V Nemčiji so sprejeli vse potrebne zakone, da so denar iz davčnih oaz dobili nazaj, pri nas pa si namenoma zatiskamo oči. Skupaj z SDS smo sklicali izredno sejo, da bi javnosti in koalicijskim poslancem pokazali, da je treba koruptivna dejanja obsoditi. Bojim pa se, da vlada nima volje, da bi lahko karkoli storila. Treba bo spremeniti zakon, o naših nadaljnjih korakih pa boste zvedeli v naslednjih dneh.

Če Fišer ne želi odstopiti, potem najbrž tudi ni razloga, da bi odstopilo vodstvo kliničnega centra zaradi objektivne odgovornosti pri aferi s priprtim zdravnikom Ivanom Radanom. K odstopu jih poziva ministrica Milojka Kolar. Bi morala zaradi objektivne odgovornosti odstopiti tudi ona?

Glede sprejemanja objektivne odgovornosti imamo v tej državi res velik problem. Nekoč je sicer nek minister SKD že odstopil, ker je skupina policistov v prostem času izvedla rop v sosednji Avstriji. Zavedal se je namreč objektivne odgovornosti. Kar pa zadeva klinični center, sem se pustil podučiti glede primera Radan. Stvari niso preproste, ampak vodstvo kliničnega centra bi moralo odstopiti že zaradi tega, da bi si ustanova UKC Ljubljana povrnila zaupanje pri ljudeh. Kdor gre danes na zdravljenje na nevrološko kliniko, mu ni enostavno, kajti ne ve, kaj ga pravzaprav čaka. Je pa primer Radan lahko le vrh ledene gore. Zato delim mnenje s tistimi, ki pravijo, da je ta primer  žalosten, hkrati pa budnica za slovensko zdravstvo, da so korenite spremembe res potrebne. Treba je spremeniti celoten sistem, od temeljev naprej. Glede objektivne odgovornosti ministrice pa je večji problem njena avtoriteta, ki je ne uživa ne pri vodstvu kliničnega centra ne pri svetu tega zavoda, v njem pa so tudi predstavniki vlade. Živimo v državi, kjer ministrica svojim predstavnikom v svetu UKC naroči, naj zamenjajo generalnega direktorja, pa se že skoraj mesec dni nič ne zgodi. To vse pove o njeni avtoriteti.

Vaša predsednica Ljudmila Novak je napovedala, da bo NSI pripravila zdravstveno reformo in jo vložila v parlament, če tega ne bo storila vlada. Ali sodelujete kot podpredsednik državnozborskega odbora za zdravstvo pri pripravi te reforme?

Sodelujem. Reforma že trka na vrata državnega zbora.

Lahko zelo na kratko poveste, kakšna naj bi bila ta reforma?

Zdravstvena reforma, ki jo pripravlja NSi, bo odgovor na celotno problematiko slovenskega zdravstvenega sistema. Reforma NSi odpravlja dolge čakalne dobe in vrste, ne bo več dragih zdravstvenih storitev, in preplačanih zdravil, korupcije in klientelizma. Povem lahko samo, da bo takšna, kot govorimo že nekaj let. Pred 14 dnevi smo v parlamentu razpravljali o zavodu za zdravstveno zavarovanje in ena ključnih stvari se bo nanašala tudi na konkurenčnost pri sklepanju osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Torej ne bo le ena zavarovalnica, ki bo ponujala te storitve. Prav konkurenčnost bo namreč omogočila, da se bodo cene znižale, storitve pa izboljšale. Vsakdo se bo lahko sam odločil, pri kateri zavarovalnici bo sklenil osnovno zavarovanje. Nadalje, pri sami zdravstveni reformi se zavzemamo tudi za liberalizacijo, poleg javnega zdravstva mora dobiti svoje mesto tudi zasebno zdravstvo.

Čeprav ste v stranki zadolženi za notranje zadeve, v parlamentu veliko več govorite o zdravstvu. Od kdaj se zanimate za zdravstvo? 

Od takrat, ko sem uvidel, da je slovenski zdravstveni sistem zelo bolan, da je to ta trenutek največja rak rana v naši državi. Nenormalno je, da imamo zdravstveni sistem, v okviru katerega moramo za zdravljenje naših malčkov organizirati dobrodelne akcije in zbirati plastične zamaške. To ni človeka vreden zdravstveni sistem. Tak ne sodi v državo članico EU, v 21. stoletje, ampak bolj spominja na zdravstvo v neki afriški državi. Nenormalno je, da imamo čakalne dobe, kjer se za običajne preglede čaka po več let. To ni dostojno. Zaradi tega, ker imam priložnost, možnost in odgovornost, da stanje našega zdravstva spremenim na bolje, sem se odločil, da sodelujem v odboru za zdravstvo v državnem zboru. Z zdravstveno problematiko sem se ukvarjal še preden sem postal poslanec državnega zbora. Zelo me namreč prizadene, ko gledam številne žalostne zgodbe slovenskih državljanov, ki se utapljajo v nedelujočem zdravstvenem sistemu. Imamo odlične zdravnike, svetovno znane kirurge, požrtvovalne medicinske sestre in drugo osebje,  ampak nedelujoč  zdravstveni sistem. Tudi zato, ker je popolnoma prepleten s korupcijo, lobiji in klientelizmom.

Eden ključnih sporov v Sloveniji je glede privatizacije. Verjamete, da bo Cerarjeva vlada sploh prodala kakšno vredno podjetje ali banko, če se zapleta že pri seznamih za uvrstitev med strateška, pomembna in tista podjetja, ki so na prodaj?

Tega si kot odgovoren politik predvsem želim. Privatizacija je v Sloveniji dobesedno postala psovka, po drugi strani pa državljani večinsko podpirajo umik politike iz gospodarstva. Zaradi tega se v NSI zavzemamo za privatizacijo, ker se le tako lahko politika umakne od odločanja v podjetjih, posledično pa tudi od njihovega izčrpavanja preko tretjih oseb. Ne vem, kaj je tako strateškega, da bi imela država v lasti ležalnike, tobogane in bazene v Termah Olimia? Vladna strategija je popolni odmik od tega, da se v Sloveniji izpelje privatizacija. S tem se ustavljajo nadaljnji poteki prodaje državnih podjetij. V NSI smo za to, da se po zgledu ostalih držav v EU, premoženje države proda, saj je bila doslej država slab lastnik. V državni lasti naj ostanejo le elektro distributerji in pristanišče. Potrebno je zavedanje, da ni pomembno, ali je slovenska država lastnik nekega podjetja, ampak ali bo to podjetje slovenskemu državljanu ponudilo dobro in kakovostno delovno mesto. Niti najmanj me tako ne zanima, kdo je lastnik Pivovarne Laško, pomembno je, da imajo slovenski državljani tam dobra delovna mesta, podjetje pa plačuje davke. Seveda bi si želel, da so lastniki Slovenci, ampak sami smo krivi, da niso.

Nekateri menijo, da je Matej Tonin z razkritjem dokumenta, kako je OVS nezakonito spremljala privatizacijo Telekoma, povzročil, da je padla cena njegovih delnic in s tem nehote ustavil njegovo prodajo.

Naj spomnim, Janko Veber se je sam hvalil, da je ustavil privatizacijo Telekoma. Prej bi bila resnica tukaj. Delnice Telekoma so padale že dlje časa in bodo  padale še bolj, če ga tokrat ne bomo prodali. Najbolj bi se splačala njegova prodaja do leta 2008, ko so bile tudi največ vredne. Če bi ga takrat prodali, bi zanj dobili toliko, da bi lahko danes brez težav zgradili tretjo razvojno os ali kakšen drugi infrastrukturni projekt in dodatno zagnali gospodarstvo. V konkretnem primeru pa smo jasno opozarjali na nezakonitost in zlorabo položaja; da imamo vojaško obveščevalno službo, ki spremlja prodajo konkretnega podjetja. Bodimo resni! Kdo bo investiral v državo ali pa kdo bo resen kupec, kjer bo njegove pogovore za nakup nezakonito spremljala vojaška obveščevalna služba? To je tipičen poseg vojaške sfero v civilno. V tem primeru smo dobili dokaz, da sive eminence ne ubirajo sredstev, ko branijo svoje interese in privilegije, v tem primeru v Telekomu. Zadovoljen  sem, da je to uvidel tudi predsednik vlade in državnemu zboru predlagal razrešitev Janka Vebra s položaja ministra za obrambo. NSI in Matej Tonin pa sta odigrala ključno vlogo.

V vladi v senci oziroma strokovnem svetu NSI ni več Aleša Hojsa, ki je želel obdržati resor za obrambo, a mu je predsednica namenila infrastrukturo. Se ne bojite, da vam bo ušel in ustanovil svojo stranko?

Vem, da je Aleša Hojsa predsednica povabila v strokovni svet, ne poznam pa podrobnosti njunih pogovorov. Iz več razlogov pa se ne bojim, da bi ustanovil svojo stranko.

Zakaj se ne bojite?

Ker vem, da je Aleš Hojs dovolj analitika ali pa da se bo pustil podučiti, da to ni pravi odgovor, kako okrepiti desnico. Če pa sicer misli drugače, jo naj ustanovi. Ta stranka bi še najmanj glasov pobrala NSi. Dodana vrednost nove stranke na desnici bi bila, če bi pobrala do sedaj nedosegljive glasove za desnico. Nobenega doprinosa pa ne bo, če bi nova stranka pobrala nekaj odstotkov obstoječim strankam v opciji. Desnico lahko okrepimo na vrsto drugih načinov, nekaj sem jih že opisal, predvsem pa je treba naše ljudi pripeljati na volišča. Sami smo krivi, da ostajajo doma.

Še imate kakšne stike z Markom Pogorevcem?

Da, tudi on je eden izmed mojih prijateljev in znancev.

Kako pogosti so?

Žal zaradi številnih obveznosti ne tako pogosti, kot bi se človek želel družiti s prijatelji in znanci. Sicer pa, kolikor čas dopušča, saj se poznava že dolgo. S tem tudi nimam nobenih težav, poznanstev s komerkoli ne skrivam.

Opazil sem, da ste v veliko skupinah prijateljstev z drugimi državami. Med drugim tudi s Saudsko Arabijo. Ste bili že kdaj tam?

Še nikoli, je pa zanimiva država.

Ali pogosto obiskujete te prijateljske države?

Ne, nikjer še nismo bili.

Kje ste bili nazadnje?

V okviru skupine prijateljstev v tem mandatu nisem bil še nikjer. Mnogi drugi poslanci so člani še več skupin prijateljstev z drugimi državami, kot sem sam. V bistvu gre za nekakšno simbolno gesto.