Matej Tonin za Reporter: Želim se posvetiti bistvenim problemom v naši državi

Novi v. d. predsednika NSi Matej Tonin je v svojem intervjuju za revijo Reporter pojasnil, da si želi sodelovanja med političnimi strankami. V Sloveniji hoče ustvarjati politiko, ki bo temeljila na postavljanju strateških ciljev Slovenije in na konkretnih rezultatih. Prepričan je, da bo NSi na naslednjih volitvah dosegla dober rezultat, saj ima stranka vsebino, program in sposobne ljudi.

Po imenovanju za v. d. predsednika NSI ste predsednikom drugih strank poslali vabila za sproščen klepet ob kavi. Se je že kdo odzval?

Odzvali so se Marko Zidanšek (SLS), Željko Vogrin in Franc Kangler (NLS), Aleš Primc (GOD), Janez Janša (SDS), Dejan Židan (SD), tudi Luka Mesec (Levica). Celo iz kabineta predsednika vlade so sporočili, da se bo odzval tudi premier Miro Cerar. Odzivi so dobri. Razumeli so moje sporočilo, da se je treba začeti pogovarjati, kajti le tako lahko vzpostavimo zaupanje, ki je nujen predpogoj za sodelovanje. Le sodelovanje pa lahko ponudi tudi rešitve za Slovenijo.

Sta s prvakom SDS Janezom Janšo že razrešila dilemo, kdo koga vabi na kavo oziroma kje se bosta srečala?

Sva jo že razrešila. Janez Janša pride (v ponedeljek) na kavo na sedež NSI.

Prvak Desusa Karl Erjavec vas je zavrnil, ker še niste predsednik stranke s polnimi pooblastili. Ali gre za izgovor, ker vam še vedno ni odpustil vaših očitkov glede njegovega vikenda na Hrvaškem?

Po Statutu NSi ima vršilec dolžnosti predsednika enaka pooblastila kot predsednik. Karla Erjavaca bo kava čakala, če pride. Odgovorni ljudje zmorejo tudi čez osebne zamere, ko gre za državo.

Kdaj pa boste sklicali volilni kongres? Boste stranko na volitve peljali kot vršilec dolžnosti?

Svet stranke še ni sprejel odločitve o tem, kdaj bo kongres. Predlogi so različni. Lahko ga imamo pred volitvami, lahko pa po njih, zato se bomo o tem v stranki še pogovorili. Imamo pa zelo fleksibilen statut, tako da lahko kongres zelo hitro skličemo, saj o tem sprejme sklep svet stranke.

Se ne bojite razkola v stranki pred volitvami?

Stranka smo ljudje. NSi je stranka z izjemno notranjo demokracijo, ki ljudem dopušča odprto razpravo, da lahko povedo različna stališča. Zato se razkola ne bojim. Ni pa nič narobe, če ima kdo kakšen drugačen pogled.

Kako odgovarjate na zapise, da naj bi se v NSi zgodil puč? O zamenjavi Ljudmile Novak ste razmišljali že na klavzuri po predsedniških volitvah, čeprav je dosegla boljši rezultat od stranke na parlamentarnih volitvah. Je bil njen odhod res prostovoljen?

Ljudmila Novak vam lahko sama potrdi, da je odstopila. S svojim odstopom nas je seznanila že 22. januarja v pisarni Jožefa Horvata v državnem zboru, kjer je na sestanek poklicala oba podpredsednika, glavnega tajnika in mene. Tam nam je dejala, da bo odstopila z mesta predsednice stranke. Po tem sestanku smo imeli še dva, na katerih smo predvsem s tehničnega in statutarnega vidika pripravili vse potrebno, da je bil prehod 31. januarja čim bolj gladek. Od časa, ko je predsednica o svoji odločitvi obvestila najožji krog sodelavcev, pa do same realizacije, je tako minilo deset dni. V stranki smo imeli po predsedniških volitvah seveda več pogovorov o tem, kam želimo v prihodnje in kako se najbolje pripraviti na parlamentarne volitve, a naj poudarim, da je pri vseh razpravah sodelovala tudi predsednica. Bila so različna mnenja, razlage, pogledi, končna odločitev pa je bila vedno njena.

Zakaj je po odstopu za začasnega predsednika stranke najprej predlagala Jožefa Horvata in ne vas? Vam ni zaupala?

Ne morem reči, da mi ni zaupala, saj me sicer v nadaljevanju ne bi podprla. Po načelu senioritete je vodenje najprej ponudila Jožefu Horvatu, saj je bil podpredsednik stranke. Nek naravni oz. logični vrstni red narekuje, da se položaj najprej ponudi podpredsedniku, vendar je Horvat to opcijo takoj zavrnil. Rekel je, da je v 63. letu in da ni pripravljen prevzeti stranke. Jože je nato predlagal, da vodenje stranke prevzamem jaz.

Gospa Novakova je v oddaji Odmevi na TVS dejala, da si je želela glasovanje o zaupnici na seji sveta stranke. Zakaj je niste uslišali?

To se je dogajalo na seji izvršilnega odbora, ki je potekala pred sejo sveta. Po statutu se mora o odstopu najprej seznaniti izvršilni odbor, ki nato predlaga svetu vršilca dolžnosti. Predsednica je želela svojo odločitev o odstopu preveriti na izvršilnem odboru ne na svetu. Zavedala se je velike odgovornosti ob tem koraku, zato je želela, da se člani izvršilnega odbora izrečejo o pravilnosti njene odločitve o odstopu. Vendar pa za glasovanje o njeni zaupnici ni bilo soglasja, saj Ljudmili Novak zaupamo in nismo želeli, da bi bilo to sploh predmet glasovanja. Na seji izvršilnega odbora sem zato predlagal, da namesto o zaupnici predsednici raje glasujemo o meni kot potencialnem kandidatu za vršilca dolžnosti in na takšen način članom izvršilnega odbora damo možnost, da tako posredno ocenijo ali se strinjajo z odstopom predsednice.

Za nova podpredsednika ste imenovali mag. Valentina Hajdinjaka in dr. Marijo Rogar. Hajdinjaka se novinarji spominjamo kot tiskovnega predstavnika Janševe vlade, medtem ko je gospa Rogarjeva novo ime, o kateri ne vemo veliko.

Oba sta že dolgoletna člana NSi. Dr. Marija Rogar je kandidirala že na več volitvah in je zelo aktivna tudi v ženski zvezi. Zato jo interna strankarska javnost zelo dobro pozna. Mag. Valentina Hajdinjaka novinarji verjetno zelo dobro poznate iz njegovih preteklih zadolžitev, ko je bil tiskovni predstavnik vlade in tudi večkratni vodja kabinetov različnih ministrov. Z njunim imenovanjem sem želel okrepiti in tudi nekoliko pomladiti ekipo, poleg tega pa sem ob sebi želel človeka s konkretnimi izkušnjami iz gospodarstva. Marija Rogar je podjetnica in raziskovalka, Valentin Hajdinjak pa direktor enega od telekomunikacijskih podjetij v skupini T2. Oba torej prihajata iz realnega sektorja, imata dolgoletne izkušnje z delovanjem v stranki in zato sta bila moja izbira za ožjo ekipo vodstva NSi.

Kot poslanca bi bila bolj znana v javnosti. Ju bomo videli med kandidati na parlamentarnih volitvah?

Bomo, oba bosta kandidirala za poslansko mesto v državne zboru: Rogarjeva v prvi volilni enoti na Gorenjskem, za Hajdinjaka pa še se dogovarjamo, kje točno bo kandidiral.

Z Mojco Kucler Dolinar niste v najboljših odnosih. Bo tudi ona med kandidati?

Ne bi rekel, da nisva v dobrih odnosih. Spoštujem njo in vse, kar je v preteklosti naredila dobrega za NSi. Res je, da imava različne poglede, nikoli pa nisva bila drug do drugega žaljiva. Vedno mi je povedala, kar jo moti, jaz pa tudi njej. Če bi vsi mislili enako, potem bi bilo nekaj res narobe. V zvezi z njeno aktivnostjo na tokratnih parlamentarnih volitvah pa nas je seznanila, da ne bo več kandidirala za poslanko.

Glavni tajnik ostaja Robert Ilc. Je on res najvplivnejši človek v stranki? Je bil on glavni akter sprememb na vrhu stranke?

Glavni akter sprememb je bila predsednica sama. Če ne bi odstopila, bi danes še naprej vodila stranko. Pripisovati glavnemu tajniku, da je bil glavni akter menjave, je netočno in nepošteno. Bil je le eden izmed 15 ljudi, ki smo, kot rečeno, sodelovali pri razpravah o nadaljnji poti stranke po predsedniških volitvah. Res pa je, da je Robert Ilc kot glavni tajnik stranke odgovoren za veliko organizacijskih stvari in tudi sicer nosi veliko odgovornost za ustrezno poslovanje in delovanje stranke. Ocenjujem, da prav iz tega razloga izhajajo nekateri očitki, ki pa nimajo resnične osnove. Poznava se še iz časa, ko sem začel v strankinem podmladku. Na mestu glavnega tajnika stranke sem želel nekoga, ki ga izjemno dobro poznam in se z njim razumem, predvsem pa, da je dober politik in se je v preteklosti že izkazal.

Vi boste kandidirali v Kamniku kot doslej. SDS vam bo tam postregla z vašim dolgoletnim nasprotnikom Alešem Hojsom, ki se že veseli spopada z vami. Se ga tudi z njim?

Koga predlagajo druge stranke, je njihova stvar in tega ne želim komentirati. Do gospoda Hojsa ne gojim nobenih zamer in mu izrekam dobrodošlico v Kamniku.

V vašem volilnem okraju se obeta zanimiv volilni boj, saj poleg Hojsa v tekmo vstopa tudi kamniški župan Marjan Šarec. Ste morda zato razmišljali o kandidaturi v okrajih Škofja Loka II. in Kranj III., za katera ste naročili javnomnenjsko anketo?

Nikoli nisem razmišljal o kandidaturi v drugih okrajih, ampak želim kandidirati le v domačem. To sem tudi zelo jasno povedal v razpravah v stranki. V svojem domačem okraju bom vztrajal, ne glede na vse, kar se bo tam zgodilo. Raziskavo sem naročil, ker sem želel dokazati, da nisem odpisan, kot so nekateri želeli prikazati. Na terenu me ljudje še naprej podpirajo in dobro sprejemajo moje delo, kar je pokazala tudi anketa. V Kamniku sem podporo obdržal in jo celo še povečal. To me navdaja z optimizmom in zadovoljstvom. Raziskavo v drugih volilnih okrajih pa sem naročil, ker moja izvolitev ni odvisna zgolj od rezultata v Kamniku, ampak tudi od rezultatov mojih strankarskih kolegov v drugih volilnih okrajih. Zanimal me je položaj v teh okrajih in moji občutki so bili tudi statistično potrjeni.

Izjavili ste, da je vaš cilj deset odstotkov oziroma podvojitev poslanske skupine. Če tega cilja ne boste dosegli, se boste morali posloviti še vi. Ali niso take napovedi igranje s prihodnostjo stranke?

Nova Slovenija je stranka, kjer dober rezultat ne bi smel biti vprašljiv. Imamo vsebino, program in sposobne ljudi, ki si zaslužijo zaupanje ljudi. In nenazadnje, Slovenija potrebuje stranko, ki ima konkretne in realne rešitve za temeljne slovenske izzive in razvojne probleme. Zato menim, da sem postavil ambiciozen, vendar zelo realen cilj. Če ga ne bom mogel doseči, se mi zdi normalno in sestavni del zahodnoevropske politične kulture, da bo to poskušal nekdo drug, ki bo to lahko dosegel. Zavedam se, da na položaju nisem zaradi sebe, ampak zato, ker vsi v stranki želimo, da Slovenija zadiha s polnimi pljuči in napreduje v močno, razvito državo. V NSi zagovarjamo koncepte, ki npr. v zahodni Evropi že dolgo delujejo – drugače od socialistov, ki zagovarjajo preživele koncepte, ki so se v praksi že jasno pokazali kot neučinkoviti in neustrezni. Prav zaradi tega je deset odstotkov dosegljiv cilj. Nekateri so mi celo očitali, da je preskromno postavljen, ampak v svojih napovedih sem želel biti predvsem realen.

V intervjuju za portal Domovina ste dejali, da bi boljši rezultat NSi pomenil tudi večje možnosti za desnosredinsko vlado. Kdo bi jo vodil? V NSi ste doslej vstop v desnosredinsko vlado pogojevali s tem, da je ne vodi Janez Janša.

Za vsako vlado sta potrebni dve stvari: potencialni koalicijski partnerji se morajo programsko uskladiti, prav tako pa se mora med njimi vzpostaviti zaupanje. Če bosta ta dva pogoja izpolnjena, bo predsednika vlade po neki normalni dosedanji logiki predlagala tista stranka, ki bo v tej koaliciji imela največ glasov.

Dosedanja predsednica se je morala pred mediji ves čas izjasnjevati proti sodelovanju z Janšo. Vi ste v izjavah precej bolj previdni.

V naslednjih letih so pred Slovenijo izjemno pomembni izzivi in to bi želel še posebej izpostaviti: demografski trendi so izrazito negativni, poslovno okolje zelo okorno, javni dolg je visok. To so zelo resni problemi in Cerarjeva vlada gospodarske rasti še zdaleč ni izkoristila kot bi jo morala. Slovenije ni modernizirala in okrepila, da bi bila bolje pripravljena na naslednjo krizo in probleme, ki jih bo prinesla bližnja prihodnost. Zato je prišel skrajni čas, da se nehamo ukvarjati z otrobi oziroma z nepomembnimi stvari in v slovenski politiki začnemo iskati skupne točke, na katerih lahko gradimo. Le tako bomo lahko postavili skupne strateške cilje in jih v dobrobit cele Slovenije tudi uresničili. Politika je dolžna sodelovati in državljani to od nas upravičeno pričakujejo. Poleg tega nas tudi proporcionalni volilni sistem sili v medsebojno dogovarjanje in sodelovanje. Kot predstavnik mlade generacije si želim, da vendarle pridemo do oprijemljivih rezultatov, ko bo življenje v državi takšno, da tudi mladi, kar osem tisoč na leto jih gre v tujino, ne bodo več odhajali. Zato se želim osredotočiti na bistvene stvari in probleme, ne pa se ukvarjati z malenkostmi. Iskreno povem, da mi gre malo na živce, ker le našo stranko stalno sprašujejo, s kom bomo oziroma s kom ne bomo sodelovali. Nič ne bi imel proti, če bi tudi drugim strankam zastavili vprašanje, kdo bi sodeloval z nami. Menim, da imamo potencial za odličnega koalicijskega partnerja, saj imamo poštene ljudi z močnim strokovnim znanjem ter program z realno vsebino. To smo v preteklosti tudi že dokazali. Jasno pa je, da se pod mojim vodstvom NSi ne bo nikomur podrejala. Pričakujemo spoštovanje naše identitete, določeno mero vzajemnega zaupanja in enakovredno obravnavo. Kdor je to pripravljen sprejeti in se programsko uskladiti, potem bo z našim sodelovanjem zagotovo zadovoljen.

Za Marjana Šarca še ni znano, kakšen program bo predstavil in s kakšnimi ljudmi se bo obdal. V občini Kamnik sta v koaliciji in dobro sodelujeta. Sta se že kdaj pogovarjala tudi o koaliciji na državni ravni?

Ne, o teh stvareh se nisva pogovarjala. In se tudi ne moreva, dokler ne bo jasno, kakšen je program njegove stranke in kdo so ljudje okoli njega. Ne vlecite pa pretirane vzporednice med lokalno in državno ravnijo, saj se na lokalni večinoma ukvarjamo z gradnjo pločnikov, javno razsvetljavo, cestami, šolami, vrtci itd. Tu so v ospredju povsem druge razprave kot pa na državni ravni, kjer gre za odločitve, ki so pogojene z vrednotami in zakonskimi rešitvami. Vsebina in narava dela sta torej precej drugačni kot na lokalni ravni.

Se bosta o tem pogovorila na vljudnostni kavi?

Tudi njemu sem poslal vabilo. Predvsem ga bom vprašal, v katero smer bo šla njegova stranka, kaj bo njegova ključna vsebina, ki jo bo zastopal in s katerimi ljudmi se bo obdal.

Zanimivo je, da je na predsedniških volitvah imel precej desnosredinskih volivcev. Kako si to razlagate?

Po mojem mnenju njegova podpora izvira iz dveh skupin ljudi: na eni strani so njegovi podporniki predvsem protestni volivci, ki so razočarani nad vsemi političnimi strankami; na drugi strani pa njegova podpora izhaja iz ljubiteljev zelo popularnega humorističnega lika Ivana Serpentinška. Marsikomu na podeželju je bil njegov način humorja in satire blizu, kar je verjetno pomemben razlog za njegovo precej visoko podporo.

Včeraj (v torek) je v politiko vstopil tudi novinar Bojan Požar, ki bo na volitvah prav tako nastopil s svojo stranko. Boste tudi njega povabili na kavo?

Ko sem vabila odposlal, še ni bil predsednik stranke, zato bom o tem razmislil. Težko pa si predstavljam, kako je mogoče usklajevati delo novinarja in politika.

Veliko piše tudi o vas in vaši stranki.

V zadnjem obdobju res opažam, da je negativne članke o meni intenziviral. Ogromno vsebine, ki jo objavi v zvezi z mano in NSI, ni točne. Zdi se, da svoj spletni portal uporablja tudi za obračun s potencialnimi političnimi konkurenti.

Omenili ste, da so se prvi vašemu vabilu na kavo odzvali Zidanšek, Kangler in Primc, ki ste jih pred letom vabili v tako imenovani Tretji steber? Je mogoča kakšna skupna lista s katero od teh strank?

Problem poskusa vzpostavitve Tretjega stebra je bil morda v tem, da smo en korak izpustili. Preden se namreč zgodi sodelovanje, je treba vzpostaviti zaupanje in tu gre za proces. Zato pogovori ob kavi ne pomenijo ne skupne liste ne predvolilne koalicije, ampak predvsem nov začetek gradnje zaupanja med temi strankami. Glede na mnenja in vzdušje v stranki sem skoraj popolnoma prepričan, da ne bomo šli v nobeno predvolilno koalicijo in da ne bomo oblikovali nobene skupne liste.

Pod kakšnimi pogoji bi šli v koalicijo z Dejanom Židanom oziroma SD? Miro Cerar verjetno ne bo več sestavljal prihodnje vlade.

Še enkrat se vračam na naše osnovne predpostavke. V koalicijo bomo šli s tistimi, s katerimi se bomo lahko programsko uskladili in tudi vzpostavili ustrezno zaupanje. Pot do tja je še dolga. V preteklosti določeni pogovori niso bili najbolj spodbudni. Spominjam se razprave o razvojni kapici, kjer me je Dejan Židan silovito napadel in podobne stvari. Ampak tukaj ne gre za osebne zamere. Dejstvo pač je, da je koncept socialne države, ki ga zagovarjajo socialni demokrati, precej drugačen kot naš. V primeru pripravljenosti na realizacijo desetih točk, ki bodo zelo konkretne, potem obstaja možnost sodelovanja. Naših vrednot in našega programa pa zagotovo nikoli ne bomo prodajali za nekaj ministrskih mest.

Najbrž ste spremljali njihovo ponedeljkovo konferenco, na kateri so govorili celo o nižji obdavčitvi plač.

S takim konceptom se strinjamo. Toda ostali koncepti, ki jih zagovarja SD, pomenijo še več odhodkov iz državnega proračuna. Če nekomu iz proračuna nekaj daš, moraš drugemu vzeti. Včasih te stvari ne gredo skupaj. Naš pogled je drugačen. Želimo znižati davke, kajti če bo več ljudi plačevalo davke, potem se bo v proračun nateklo več denarja. Če bodo davki nižji, si bodo lahko ljudje več privoščili, ko bodo več kupovali bodo tudi podjetja več proizvajala. Posledično bo več delovnih mest, več zaposlenih pa spet pomeni več vplačil v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Želimo prodreti s konceptom, da se državi ne bo nič poznalo, če zniža davčno obremenitev dela in torej zviša neto plače zaposlenih, saj se bo ta denar prej ali slej v proračun vrnil preko DDV. Ta formula dokazano deluje in tako se uspešno zažene gospodarstvo. Med nami in SD je še ena bistvena razlika: odnos do obdavčitve najbolj produktivne in ustvarjalne skupine ljudi v tej državi. V NSi smo nižjo obdavčitev ljudi, ki državi in podjetjem prinašajo visoko dodano vrednost in imajo tudi v tujini odlične možnosti za zaposlitev, imenovali razvojna kapica, Dejan Židan pa je to imenoval bogataška kapica. Podobno smo bili na nasprotnih bregovih, ko je šlo za zvišanje splošne dohodninske osnove. Ključen problem je, da nam v Sloveniji kopni srednji sloj. Imamo vse več revežev, ki ne morejo dostojno živeti s pošteno zasluženimi plačami ali pokojninami, kar je katastrofa. Po drugi strani pa imamo izjemno bogate, ki se znajo davčno optimizirati in se vedno bodo. Za njih res ni potrebno skrbeti. Z razvojno kapico, višjo splošno davčno olajšavo, zmanjšanjem obdavčitev plač pa bi zagotovo pomagali srednjemu sloju, ki je inovativen, produktiven in aktiven, razmišlja ter ustvarja. Temu ustvarjalnemu delu prebivalstva bomo dali priložnost, da bo v Sloveniji videl bolj svetlo prihodnost. Podatki kažejo, da dobrih osem tisoč dobro izobraženih ljudi vsako leto zapusti Slovenijo, hkrati pa k nam prihaja manj usposobljena delovna sila. Žal v Slovenijo prihajajo predvsem proizvodnja podjetja, ki ponujajo linijske službe za tekočimi trakovi, kjer so plače med 600 in 800 evri. Delovna mesta z nizkimi plačami za Slovenijo pač ne bi smela biti naša orientacija za prihodnost, ozirati se moramo za višjimi cilji. Za dolgoročno uspešno družbo je ključna predvsem uspešnost srednjega sloja. Zato bi morali v Slovenijo privabljati visokotehnološka podjetja, ki bodo ljudem dajala dobre plače. Seveda pa je za ta podvig treba izboljšati poslovno okolje in znižati obdavčitev dela in druge davke.

Vaša stranka se sicer ponaša z najboljšim gospodarskim programom. Gospodarstvenike ste z njim že prepričali. Kako boste prepričali še volivce?

To je ena temeljnih stvari, ki jih premlevamo na naših strateških razpravah. Z odličnim gospodarskim programom smo dobil 5,5 odstotka na zadnjih volitvah. Torej naše rešitve niso prišle do ljudi. Zato je za nas ključno, da dobre rešitve, ki funkcionirajo v zahodni Evropi in ustvarjajo službe, kjer imajo ljudje visoke plače, ljudem predstavimo tako, da jih bodo ljudje slišali in razumeli. Če te ljudje ne razumejo, na njihovo podporo pač ne moreš računati.

Zato boste predstavili deset točk, ki bodo takšne, da jih bodo razumeli vsi ljudje…

To tudi nameravamo storiti. 17. februarja pripravljamo programsko konferenco, kjer je cilj, da v desetih točkah na razumljiv in jasen način predstavimo naše ključne prioritete. Seveda imamo kot stranka jasen in bolj obsežen program na vseh resorjih. Teh deset točk pa bo pomenilo, da se osredotočamo na bistvene stvari, ki jih je potrebno v Sloveniji takoj izpeljati. Zdaj je čas za to.

Kateri resor vas najbolj zanima? Je to obrambno ministrstvo? V obeh mandatih ste zelo dejaven član parlamentarnega odbora za obrambo.

Obrambno ministrstvo mi stalno pripisujejo. Kot sami ugotavljate sem v parlamentarnem odboru za obrambo aktiven. Ne morem mimo dejstva, da je stanje v Slovenski vojski porazno, primanjkuje nam preko 1000 vojakov, v nekaj letih se nam ob sedanjih trendih obeta celo kolaps obrambnega sistema. Obrambni resor potrebuje resne spremembe. Z mano ali brez mene. Ta resor bi dobro vodil tudi podpredsednik Hajdinjak. V tem trenutku sem najbolj osredotočen na to, kako bomo vzpostavili okolje, da bodo ljudje v Sloveniji videli perspektivo in imeli čim boljše plače ter pokojnine, s katerimi bodo dostojno preživeli in se tudi prijetno počutili. To je moja prioriteta.

Se pravi, da je gospodarski resor v tem trenutku za vas bolj aktualen?

Zagotovo. Glede na našo vsebino in naše programske prioritete nas najbolj zanimajo resorji za finance, gospodarstvo, zdravje, delo, družino in socialo, šolstvo … To so glede na našo vsebino ključne stvari.

Koliko vam druženje z ljudmi, kot sta Marko Pogorevc in Janez Škrabec, koristi? Mnogi ljudje se nad njima zgražajo. Koliko stikov z njima imate vi?

Z njima se osebno vidimo morda enkrat do dvakrat na leto. Tako gospoda Pogorevca kot gospoda Škrabca spoštujem, nenazadnje sta zelo uspešna podjetnika. Če se kje srečamo, se seveda ne obrnem stran, ampak se pozdravimo. Nekateri žal že v tej kulturni gesti vidijo zaroto. Ali bi se moral obrniti stran in jih ignorirati, da bi mi koristilo in da se nekateri ne bi zgražali? Prav na takih primerih se vidi, kako nekateri zastrupljajo družbeno ozračje. Naj zelo jasno povem. Ne Marko Pogorevc ne Janez Škrabec ne vodita politike NSi, še manj pa mene, kot želijo nekateri zlonamerno prikazati. Ne bom pa si dovolil, da bi mi kdorkoli določal, koga smem in koga ne smem pozdraviti.

Kdaj ste nazadnje srečali bivšega predsednika Milana Kučana?

Morda se boste začudili, ampak osebno sem ga srečal le enkrat. Prvič v življenju sem ga srečal, ko je bila proslava 25. obletnice slovenske vojske, to je bilo maja 2016. Kot član odbora za obrambo sem sedel v prvi vrsti, poleg mene je sedel predsednik odbora Žan Mahnič. Ko je prišel Milan Kučan, je dal roke vsem, ki smo sedeli v prvi vrsti, tudi meni in Mahniču. To je bilo moje prvo in edino srečanje z njim.

To vas sprašujem, ker vam nekateri še vedno zamerijo glasovanje, s katerim ste mu omogočili, da še naprej prejema predsedniški dodatek k pokojnini. Kako danes gledate na to glasovanje? Bi ravnali drugače?

O tem sem že vse povedal. To sem že tisočkrat pojasnjeval. Kolikokrat še? Torej, za njegov dodatek nisem glasoval sam, ampak še 38 ostalih poslancev. Za potrditev dodatka so odgovorni tudi v SDS, SLS, Državljanski listi, Desusu in celotni takratni opoziciji. A to glasovanje se kljub temu že leta uporablja le za osebne napade name.

Vašo predhodnico Ljudmilo Novak so primerjali z nemško kanclerko Angelo Merkel, vas pa z avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzem. Njegov stil ste že prevzeli. Denimo, ne nosite kravate, tudi očal več ne. Ste se že kdaj z njim srečali?

Srečala sva se že, in sicer na dogodkih Evropske ljudske stranke. Sva del iste politične družine, zaradi tega je bilo v preteklosti tudi nekaj priložnosti, da smo se družili na dogodkih podmladkov ELS ali pa skupnih dogodkih te evropske stranke. V zadnjem obdobju smo vzpostavili dobro sodelovanje z avstrijsko ljudsko stranko.

Se tudi sicer bolj poistovetite s politiko Sebastiana Kurza kot s politiko Angele Merkel? Oba sta sicer člana iste evropske družine, tej pripada tudi NSi, vendar pa je Kurz bolj kritičen glede evropske migrantske politike.

Meni je Sebastian Kurz bliže, saj je vendarle moja generacija. Odraščala sva takorekoč v enakem svetu, ko so se stvari dramatično spremenile in se hitro spreminjajo ter odvijajo. Bliže so mi njegovi pogledi. Tudi migrantska politika je ena izmed stvari, s katero se bo morala Slovenija prej ali slej soočiti. Poglejte negativne demografske trende, kjer je v Sloveniji katastrofalno stanje: 1,5 otroka na mater. Povprečna starost ženske, ko dobi prvega otroka, je več kot 30 let. Če bi želel narod na dolgi rok preživeti, bi potreboval 30 tisoč otrok na leto, rodi pa se jih približno 20 tisoč. To so vse zaskrbljujoče stvari, ki se nam bodo na dolgi rok poznale. Če bomo v prihodnosti želeli ohraniti sedanji standard, bo najverjetneje ta primanjkljaj deset tisoč otrok potrebno nadoknaditi. Ali bomo močno okrepili družinsko politiko, da se bo rodilo več otrok, kar je dolgotrajen proces, ali pa bomo to nadomeščali z migranti. Tukaj soglašam s stališčem Sebastiana Kurza, da je treba biti pri tem stvareh previden. Zato zagovarjam avstralski model, ki pravi, da je treba biti zelo previden v varnostnem smislu in zelo paziti, koga spuščamo v državo. Predvsem pa naj se država odpre za tiste, ki jih resnično potrebujemo. Tako ravna tudi Avstralija. Premišljen pristop migrantske politike mi je bližje kot pa pristop vsesplošno odprtih vrat.

 

Tekst: Igor Kršinar