Matej Tonin v Objektivu: Če se koalicijski partnerji ne bi prepirali, priložnosti za vodenje parlamenta ne bi dobil

V nadaljevanju objavljamo intervju Mateja Tonina, ki je bil obljavljen v Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika.

Vam je kaj hudo, ker ne boste več predsednik državnega zbora?

Ne. Vedel sem, kaj me čaka, če se bo oblikovala koalicija, v kateri ne bo NSi.

Toda zdi se, da vam je vodenje parlamenta močno priraslo k srcu?

Priznam, da sem dolžnosti predsednika državnega zbora rad opravljal. Počutil sem se kot doma. Narava dela v parlamentu mi je dobro znana, saj sem bil pred tem dva mandata vodja poslanske skupine.

Ste pa bili deležni tudi kritik, češ, da so vam bile zlasti blizu lučke na avtomobilu, ki vam je pripadel kot predsedniku DZ.

Gre za neutemeljen očitek. Najvišji predstavniki oblasti so v naši državi in povsod po svetu varovani in to pride s funkcijo, tega si nisem izmislil jaz. Najbolj od vsega sem užival, ko se je na kakšni seji zapletlo in je bilo treba iskati rešitve za postopkovne zaplete ali proceduralne blokade. V takšnih primerih se moraš hitro odzvati in najti rešitve. Sicer pa lahko kot predsednik  državnega zbora  pomembno vplivaš na  potek zadev v parlamentu, hkrati pa imaš precej srečanj s predstavniki drugih držav in veleposlaniki, kar mi je bilo blizu.

Zakaj ste na vsak način želeli  ostati na tej  funkciji do izvolitve nove vlade? Ste morda računali, da Šarčeva ministrska ekipa ne bo dobila dovolj glasov, ali pa ste celo pričakovali, da  se boste z mandatarjem  še dogovorili o kakšnem sodelovanju  in bi torej lahko tudi v prihodnje ostali na čelu parlamenta?

Ob prevzemu vodenja DZ sem obljubil, da se bom s tega mesta umaknil, ko bo izvoljena vlada. To sem na zahtevo koalicije na seji parlamenta tudi javno napovedal.  Tedaj  je bil  načrt, da predsednik DZ postane dr Miro Cerar, ki bi do oblikovanja nove vlade  še opravljal tekoče posle premierja, nato pa bi prišlo do zamenjave na čelu državnega zbora.  Tega dogovora sem se držal in nič drugega. Me je pa nekoliko prizadelo, da nihče iz prihodnje koalicije ni stopil do mene in mi dejal, da me bodo razrešili. Enostavno so vložili predlog za mojo razrešitev. A smo tudi to razčistili. Zagotovil sem, da se bom umaknil sam, koalicija pa je umaknila predlog za mojo razrešitev.

Po zapletih sem se pozanimal, kaj bi lahko bilo v ozadju  hitenja z mojo zamenjavo. Ugotovil sem, da gre najverjetneje  za strateški premislek Socialnih demokratov. Ti so se ustrašili, da bi jim po izvolitvi vlade  kateri od koalicijskih partnerjev, na primer SMC ali Levica, zaradi preteklih konfliktov  pokazal zobe in da torej gospod Židan ne bi dobil za izvolitev na čelo parlamenta potrebnih 46 glasov. To se je na glasovanju v četrtek tudi dokazalo, saj je gospod Židan dobil le 49 glasov, pa še to so bili trije od SNS. Neizvolitev gospoda Židana bi bila zelo neprijetna za SD, zato njihovo hitenje razumem.

A ni povsem običajno, da  koalicija, ko je oblikovana,  tudi izvoli predsednika državnega zbora iz svojih vrst? Dogovor z vami je bil sklenjen v okoliščinah, ko so si še obetali, da bo NSi del koalicije.

Koaliciji te pravice ne oporekam, zato sem tudi odstopil. Vprašali ste me, zakaj so stvari tekle tako,  kot so, in pojasnil sem, da sem človek, ki se dogovorov drži. Ker si je koalicija premislila, pa sem odstop pospešil. Pred poslanskimi skupinami je tudi oblikovanje delovnih teles. To je pomembna in težavna naloga, zato sem želel koaliciji pri tem  pomagati, saj sem imel za seboj že dva meseca delujočo in uigrano ekipo. Očitno pa so se nekateri zbali, da bom s  te funkcije  vplival na sestavo delovnih teles. A te moči predsednik državnega zbora  nima, saj  o oblikovanju odborov in komisij  odloča večina v parlamentu.

V javnosti je precej odmevala vaša izjava, da ste v dveh mesecih naredili več kot vaši predhodniki v štiriletnem mandatu.

To ni bila moja izjava. Oseba, ki skrbi za tviter račun NSi, je mojo izjavo netočno zapisala. V televizijski oddaji Odmevi sem dejal, da so bile  v dveh mesecih narejene nekatere stvari, za ureditev katerih v štirih letih ni bilo politične volje.

In katere so te stvari?

Gre za urejanje razmer v državnem zboru. Prva stvar, ki sem jo spremenil, je hišni red. Sedaj je bistveno bolj jasno, kako ravnati v primeru hišnih preiskav, ko se v preiskavi znajdejo poslanci. Pripravili smo tudi spremembe pravilnika o mednarodni dejavnosti, kjer smo nekaj zadev normalizirali in uredili bolj logično. V preteklosti je bilo praktično nemogoče organizirati skupno sejo odbora državnega zbora s sorodnimi odbori sosednjih parlamentov v Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem. Odbor državnega zbora je tako lahko šel na primer do Nove Gorice, ni pa smel prestopiti meje in organizirati skupne seje v Gorici. Dogovorili smo se tudi za spremembe poslanskih plač, ki se gibljejo od 55. do 62. plačnega razreda. Sprememba gre v smeri pravičnejših razmerij, saj je nepravično, da so enako plačani  predsedniki delovnih teles, ki  v celotnem mandatu  zasedajo 13 ur, in tistih, ki zasedajo  440 ur. S temi predlogi sprememb se bi nekaterim plača znižala, manj aktivni poslanci bodo seveda po novem dobili manj. Uredili smo tudi nekatere nedoslednosti glede  poslanskih stanovanj. Višina plačil poslancev za najem stanovanja je po novem  vezana na časovno komponento. Za tistega, ki  je od Ljubljane oddaljen do 45 minut vožnje z avtomobilom, je poslansko stanovanje boniteta, ki jo mora v celoti  plačati sam, za tiste, ki so oddaljeni od parlamenta več kot 90 minut vožnje, pa je poslansko stanovanje nuja za nemoteno opravljanje funkcije. Spremenili smo še pavšal za delo v volilni enoti, po novem bi vsi dobili enako, pa potne stroške poslancev…  Odpravili smo tudi anomalijo, da plača uslužbencev v DZ ne more preseči 55. plačnega razreda, s čimer  smo zaposlene v parlamentu   zgolj izenačili z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju. V dveh mesecih sem se torej lotil predvsem tehničnih in administrativnih predpisov, ki urejajo delo poslancev in javnih uslužbencev, rešitve pa gredo v smeri večje pravičnosti.

V Levici menijo drugače in vam očitajo povečevanje poslanskih privilegijev.

Gre za bolj pravično ureditev razmerji in pogojev dela, saj smo vse spremembe delali v istih finančnih okvirjih. Proračun Državnega zbora za letao 2018 je namreč že bil sprejet. Dreznil sem v osje gnezdo, saj bodo manj aktivni poslanci po novi ureditvi na slabšem. Jasno je, da gre za maščevanje Levice, ker sem odločno zagovarjal stališče zakonodajno pravne službe DZ, da imajo v pravnem smislu status koalicijske poslanske skupine.

NSi je  napovedovala, da bo po volitvah vladna stranka. Ni se mogoče znebiti vtisa, da ste  to napoved nameravali uresničiti v tretjem krogu izbire mandatarja, a ste se zakalkulirali.  Kakšen je bil vaš scenarij? Ste pričakovali, da  bodo v  tretjem krogu sredinske stranke vstopile v  Janševo vlado,  da se bo prvak SDS  državotvorno umaknil in mandatarstvo prepustil komu drugemu na desnici, ali pa ste morda nameravali v tretjem  krogu podpreti vlado Marjana Šarca?

Program NSi zagotavlja normalizacijo Slovenije. Zahodnoevropske koncepte, ki so drugod po Evropi učinkoviti,  želimo prenesti tudi na naša tla. Pri tem je za nas bistveno, v kolikšni meri lahko naš program tudi uresničimo. Kot je znano, smo na pogajanjih za vstop v Šarčevo koalicijo  dosegli veliko, tudi nepredstavljive stvari.  Na primer zavezo o uresničitvi odločbe ustavnega sodišča o financiranju zasebnega šolstva z javno veljavnim OŠ programom.   SD je želela v minulem mandatu  celo spremeniti ustavo, da se to ne bi zgodilo. Čeprav smo dosegli veliko, pa nas je skrbelo dvoje.  Prvo je, ali bomo zapisano v koalicijski pogodbi lahko tudi uresničili, drugo pa, ali ne bi bilo  mogoče oblikovati koalicije, v kateri bi lahko naš program udejanili še v večji meri. Močno so nas motili tudi konflikti stare koalicije.

Da bi se prepričali, ali bomo lahko realizirali zaveze iz Šarčeve koalicijske pogodbe,  sem naredil  zanimiv test trdnosti dane besede morebitnih koalicijskih partnerjev. V koalicijsko pogodbo smo zapisali, da bomo podprli spremembo volilnega sistema tako, da bomo uvedli absolutni preferenčni glas. Pridobil sem še podporo SDS, zato smo pripravili zakon, ki bi ga  v parlamentarno proceduro vložili takoj in  s tem  pokazali resnost zavez v koalicijski pogodbi. Veste, kdo je bil proti?

Kdo?

SD in Desus.

Zakaj pa ste želeli spremembe volilne zakonodaje vložiti že nekaj tednov po volitvah in  še preden bi bilo jasno, kakšna bo koalicija?

Šlo je za eleganten test, ali so potencialne partnerice dogovore iz koalicijske pogodbe pripravljeni uresničiti. Rezultat je bil zame prvi alarm. Če se je zapletlo pri volilnem zakonu, ki nima ideološkega naboja, se lahko vprašamo, kaj bi se dogajalo v prihodnje pri bolj problematičnih temah. Prav tako se je pri nas krepil  strah, da  bodo koalicijske partnerice tiste rešitve, s katerimi se naša stranka  ne bi strinjala,   uresničili s pomočjo glasov  Levice. Zato sem koalicijo vzpodbujal, naj se pogaja z Levico, da bi videl kako resna je ta grožnja. Glede na javno izražena stališča te stranke sem bil  prepričan, da  skupnega jezika ne bodo našli, kar bi bil zame pozitiven znak, da so razlike vendarle tako velike, da se nam preglasovanja ne bi bilo treba pretirano bati. Ravnanje Levice me je presenetilo. Njen dogovor s koalicijo je potrdil, da so bili naši strahovi  upravičeni.

Naš umik iz pogajanj za oblikovanje Šarčeve koalicije  v prvem krogu je bilo torej  treba razumeti kot klic, da vsi ponovno razmislimo  o tem, ali vendarle ne obstaja možnost  oblikovanja boljše in bolj stabilne  koalicije. Naš drugi umik pa je bil poskus, da preverimo, ali smo lahko z glasovi Levice preglasovani, da torej vidimo, ali je Šarčeva koalicija kompatibilna z Levico. Žal se je izkazalo, da so si zelo blizu.

Vseskozi govorite o strahu, ki je prežemal NSi ob koalicijskem dogovarjanju. Vam je torej za odločnejše poteze zmanjkalo političnega poguma?

Ni nas bilo strah prevzemati politično odgovornost. To smo  doslej  vedno prevzemali. Tudi v časih, ko je bilo zelo težko, smo komu do konca  »držali štango«. Tokrat pa je šlo  za dvome, ali bi lahko NSi v Šarčevi koaliciji uresničevala svoj program.   Znotraj Šarčeve koalicije  bi imeli  zaradi različnih pogledov  na primer na zdravstvo nenehne konflikte, na drugi strani bi nam desnica nenehno očitala, da smo  bili naivni in da smo se prodali za položaje. NSi bi bila med dvema ognjema. Kar sicer za nas ne bi bilo nič novega; od leta 2014 je bila NSi kar nekajkrat med dvema ognjema in smo vse to preživeli.  Zavedali pa  smo se,  da bi morali, če bi šli v takšno  koalicijo,  na koncu mandata imeti konkretne rezultate. Našim volivcem bi morali znati  zelo jasno povedati, kaj iz našega programa smo uresničili. Ker pa bi se nam kaj lahko  zgodilo, da na koncu ne bi imeli kaj pokazati, bi prevladala ocena,  da se je Tonin s svojo ekipo prodal za nekaj lepih funkcij.

Kakšna  je politična stranka, ki jo poganja strah?

Če bi nas bilo strah, v pogajanja s Šarčevo koalicijo sploh  ne bi vstopili. Po volitvah bi se  odpravili na počitnice in se teh zgodb ne bi šli. Ni nas strah prevzemati odgovornosti, ne želimo pa zavajati naših volivcev. Če se gospodje iz Šarčeve koalicije z Levico ne bi dogovorili, pa smo imeli v NSi pripravljenih nekaj alternativnih variant.

Katere?

Te so postale po tem, ko se je  Marjan Šarec  dogovoril z Levico, brezpredmetne.

Vaš scenarij je torej bil, da bi do tretjega kroga počakali, ali je možno oblikovati kakšno drugo vlado. Če to ne bi bilo mogoče,  pa bi v tretjem krogu vstopili  v  Šarčevo koalicijo oziroma z njo sklenili sporazum o zunanjem sodelovanju.  Te račune pa vam  je prekrižala Levica.

Naš prvi umik je bil narejen z namenom, da vse stranke še enkrat premislijo o neki drugi koaliciji.

Ki bi jo vodil Janez Janša?

Ni nujno. Tudi  Janez Janša je dejal, da v SDS obstaja še kdo drug, ki bi lahko vodil vlado. Bi pa bilo za Slovenijo optimalno, če bi se v koalicijo povezale štiri stranke: NSi in SDS ter LMŠ in še ena sredinska stranka.

Res menite, da bi Janez Janša pristal na to, da prepusti mandatarstvo komu drugemu? Ste ga  kdaj vprašali, ali  je to pripravljen storiti?

Sem.

In kaj vam je odgovoril?

To naj vam pove sam.

Menite, da bi  bila vlada, ki bi jo vodil Janez Janša, stabilna? Prvaka SDS namreč bremeni  vrsta zadev; med drugim   iritira znaten del slovenske javnosti.

To je hipotetično vprašanje, ki je v tem trenutku brezpredmetno. Nihče ne pravi, da bi vlado štirih strank vodil Janez Janša. Lahko bi jo ali pa tudi ne, bistveno je, da bi bila koalicija štirih strank bolj stabilna kot koalicija šestih strank.

V tistih dneh so se pojavljali različni scenariji. Po enem od njih, pod katerega so se podpisali »zaskrbljeni podjetniki«, bi lahko celo vi postali mandatar.

Ti podjetniki so očitno razmišljali podobno kot  NSi. V politiki je mogoče doseči  veliko stvari, potrebno je le  dovolj domišljije in pogumna. Glede na volilni razplet, bi bilo mogoče sestaviti boljšo koalicijo, kot jo je sestavil Šarec.  Ampak sedaj je to brezpredmetno.

Kdo je  torej   zmagovalec in kdo poraženec junijskih volitev?

Zmagovalec je zagotovo Marjan Šarec, ki mu bo očitno  uspelo sestaviti vlado.

Je torej vlogo sestavljanja koalicije dobro odigral?

Marsikoga je presenetil. Mene je presenetilo, da se je uspel dogovoriti z Levico. Še zlasti zato, ker poznam nekatere člane LMŠ v Kamniku, ki so pri ekonomskih vprašanjih veliko bližje  NSi kot pa Levici. Zame  je bilo nepredstavljivo, da bo Levica omogočila vlado, ki bo privatizirala NLB, vlado, ki bo ostala v NATO, vlado, ki bo obdržala žico na meji … Največje presenečenje povolilnih dogodkov torej  je, da je prišlo do dogovora med Levico in Šarcem.  Če Levica na sodelovanje ne bi pristala in bi se NSi v tretjem krogu izbire mandatarja spet pogovarjala o vstopu  v Šarčevo koalicijo, pa bi naša stranka  zahtevala pravico veta.  Želela bi garancijo, da koalicija brez našega soglasja ne bi  ničesar sprejela.  Če bi to dosegli,  bi NSi lažje vstopila v Šarčevo koalicijo, saj bi lahko ustavljala vse njene neevropske odklone.

In kdo je   z današnjega zornega kota  največji poraženec volitev? Je to Janez Janša, ki mu kljub še enkrat večjemu volilnemu izkupičku od Šarčevega ni uspelo sestaviti koalicije? Lahko med poražence uvrstimo tudi vašo stranko, ker ji ni uspelo vstopiti v vlado?

To oceno prepuščam drugim.

Niso osamljene ocene, da ste v koalicijskih usklajevanjih igrali igro Janeza Janše.

Gre za popolnoma zgrešene ocene. Želel sem si le bolj stabilne in bolj razvojno naravnane vlade. Vse ostalo so neresnične teorije zarote.

Po teh razmišljanjih  ste si prizadevali, da bi prišlo do tretjega kroga izbire mandatarja, v katerem bi se pod težo bližajočih ponovnih volitev povečale možnosti za oblikovanje Janševe vlade.

Izhajate iz predpostavke, da bi se sredinski krog premislil in šel na drugo stran, moč za to odločitev pa pripisujete NSi. Sami veste, da je no nerealno. Če bi vse levosredinske stranke vztrajale, da z Janšo ne bodo sodelovale, bi bila NSi  v tretjem krogu  pred odločitvijo, ali gremo na predčasne volitve ali pa stranka vstopi v   vlado. Delal sem za to, da uresničim čim večji del programa NSi, za kar so me zadolžili tudi naši člani, in da s svojim ravnanjem  prispevam k čim bolj stabilni vladi.

Ali drži,  da se z Janšo še vedno redno sestajate, menda na kosilu vsak teden?

Ne drži; na tedenskih kosilih se ne dobivava. Komuniciram pa s predsedniki vseh strank. V zadnjem času sem  verjetno  največ govoril z Alenko Bratušek pa z  Marjanom Šarcem in Mirom Cerarjem, sledita Janez Janša in Dejan Židan. Za   odprto  stranko, kakršna je NSi, je normalna komunikacija z vsemi predsedniki strank nujna.

NSi bo v opoziciji skupaj s SDS,  ki ima precej več poslancev in bo nedvomno zelo glasna. Kako bo lahko vaša stranka v takšnih razmerah našla svoj prostor, gradila svojo prepoznavnost?

Glejte in se čudite.

Vas ni nič strah, da vas bo SDS povsem zasenčila?

Ne, ni me strah. To bo vse odvisno od nas. To, ali bi v vladni koaliciji uspeli uresničiti naše vsebinske točke, ne bi bilo odvisno zgolj od nas temveč še od petih potencialnih partnerjev, kako pa bo Nova Slovenija peljala stvari v opoziciji, pa bo  odvisno  izključno od  nas samih. Prizadevali si bomo pokazati, kakšna je lahko alternativa v Sloveniji. Dobra plat je, da bodo  v koaliciji same leve stranke.  Če bi bila  naša stranka v vladi, bi se lahko koalicijske partnerice izgovarjale, da stvari niso uresničljive, ker jih blokira Nova Slovenija. Zdaj pa bo zgodba čista in pregledna: na levi strani bo vlada z vsemi šestimi strankami,  v NSi pa bomo pokazali, kakšno prihodnost Slovenije si želimo.  Na naslednjih volitvah se bodo ljudje lahko odločili, ali hočejo to, kar predstavlja levica, ali to, kar predstavlja NSi.

Po čem pa  LMŠ ocenjujete kot levo stranko?

Marjana Šarca poznam  iz lokalne politike in vem, kakšna so njegova prepričanja  na ekonomskem oziroma gospodarskem področju. Tu je tako rekoč na isti liniji kot Levica.

V Levici se s tem vašimi navedbami zagotovo ne  strinjajo;  LMŠ in SMC sta neredko deležni njihovih očitkov, da sta desni, neoliberalni stranki. A če ponovim vprašanje: po čem se bo torej NSi kot opozicijska stranka razlikovala od SDS? Bo bolj konstruktivna  kot Janševa stranka?

Odvisno od teme. Jasno bomo povedali, s čim se ne strinjamo, pa tudi, kaj podpiramo. NSi ni stranka, ki bi rekla: Tem slabše gre vladi, tem boljše za nas. Tudi v našem interesu je, da novi vladi uspe, saj bi to pomenilo, da bo uspelo tudi Sloveniji. Bomo pa načelni in zavezani naši vsebini. Pri projektih, ki bodo  v skladu z našim programom, lahko Šarčeva vlada računa na našo podporo. Če bo pa njeno delovanje v diametralnem nasprotju z našimi pričakovanji, bomo njeni  zelo glasni kritiki.

Predsednik enega od lokalnih odborov NSi je na  Twitterju napisal, da bi bilo za  stranko bolje, če bi bila v Šarčevi vladi, kot če bo z Janšo v opoziciji. Bi lahko prišlo v NSi do kakšnega širšega nezadovoljstva, ker bo stranka še en mandat v opoziciji?

Stranka  je živa organizacija. Imamo deset tisoč članov in prav toliko različnih mnenj. Za vse poteze  pa sem dobil  soglasje izvršilnega odbora; torej tako  za prvi  kot za drugi umik  iz koalicijskega dogovarjanja in za odločitev, da NSi ostane v opoziciji. Takšnemu razpletu ni nihče nasprotoval, čeprav je naš izvršilni odbor zelo demokratičen in imamo v njem predstavnike, ki imajo zelo različna mnenja.  Za NSi je tudi značilno, da konstantno merimo podporo funkcionarjem stranke. Po zadnjem merjenju  imam višjo podporo, kot sem jo imel kadarkoli doslej, in višjo, kot so jo imeli moji predhodniki. Čutim, da imam znotraj stranke podporo in tega sem vesel.

Torej isti ljudje, ki so pred pol leta odločno podpirali stališče takratne predsednice Ljudmile Novak, da stranka v Janševi koaliciji ne bo sodelovala, sedaj odločno stojijo za vašim dogovarjanjem z Janezom Janšo. Kako je mogoče, da je prišlo do tolikšne preobrazbe?

Vam in še nekaterim je bilo všeč to, da je bila Ljudmila Novak neizprosna do Janeza Janše.

Ne gre za to, kaj naj bi bilo všeč nam. Na  zavračanju  Janševe politike delitev in uničevanja partnerjev je NSi  pod vodstvom Ljudmile Novak gradila svojo politiko.

Ampak takšno pozicijo Ljudmile Novak ste vi v svojih komentarjih zelo pozdravljali.

Takšno pozicijo ste tedaj pozdravljali v vodstvu NSi.

Ljudmila Novak je imela v stranki zelo široko  podporo. To se je kazalo tudi na kongresih; celo ko je imela protikandidata, je dobila 75 odstotkov glasov. Nova Slovenija ima zveste člane, zveste volilce, čeprav so nas mnogi odpisovali.  Naši ljudje torej zaupajo presoji vodstva in ga podpirajo. Toda ali ste vi, ki ste pozdravljali pozicijo Ljudmile Novak, mojo odprto politiko pa kritizirali, kadarkoli volili NSi? Vem, da  ne boste odgovorili, toda to je za nas temeljno vprašanje. Prišli smo namreč do točke, ko smo se vprašali, s kom sploh lahko  sodelujemo,  če ne gremo niti z levimi niti s SDS.  Pa tudi ali smo  mi največji pravičniki in načelneži, za katere je dobra samo večna opozicija. Vendarle si vse stranke  prizadevajo, da pridejo v vlado in da v njej uresničijo svoja zavzemanja. Druga stvar pa je bila, da politika Ljudmile Novak  do Janše ni dajala rezultatov, ki smo jih pričakovali. Ko smo jo spremenili, smo dobili skoraj 10.000 več glasov v primerjavi s predsedniškimi volitvami in 15.000 več glasov v primerjavi z zadnjmi državnozborskimi volitvami.

Kje pa ste videli to izboljšanje? Po javnomnenjskih merjenjih Vox populi se je NSi  konec  leta 2016 in v prvi polovici leta 2017, torej preden ste Ljudmilo Novak poslali v predsedniško tekmo,   nakazovala najmanj deset odstotna podpora. Sedaj ima stranka sedem odstotkov opredeljenih glasov.

Ljudmila Novak je imela v omenjenem obdobju dobre javnomnenjske rejtinge, zato smo pričakovali, da se bo to odrazilo tudi na predsedniških volitvah. Da bo torej  nagovorila tudi volilce bolj leve provenience, saj je pri predsedniških volitvah bolj pomemben kandidat sam kot pa stranka.  Pričakovali smo torej, da bo   Ljudmila Novak krepko presegla deset odstotkov. Razplet  je znan. Dovolite pa nam, da v stranki strateško razmišljamo. Naš strateški  razmislek  je bil, da NSi zapiranje  v eno ali v drugo smer škoduje in da je za realizacijo našega strankarskega programa  veliko bolje, če smo odprti na vse strani.  Vodstvo in članstvo takšno mojo politiko podpirata.

Kako ocenjujete vlado, ki se oblikuje? Bo  lahko dobro vodila državo?

Nisem vedeževalec. Želim jim vse najboljše. Bolje kot bodo opravili svoje delo, boljše bo za Slovenijo.

Nekateri so prepričani, da Šarčeva vlada ne  bo  zdržala prav dolgo. Se strinjate s temi ocenami?

Kot sem dejal, nisem vedeževalec. Imam pa občutek, da  nekateri vlado podcenjujejo in da bo lahko brez večjih težav zdržala do konca mandata. Glavna točka preloma za Marjana Šarca je bila njegova izvolitev za predsednika vlade, sedaj pa ga je praktično nemogoče zamenjati. LMŠ ima absolutni veto – konstruktivna nezaupnica  na levici se brez Šarčeve stranke ne more zgoditi. Tudi če bi strici iz ozadja ali drugi koalicijski partnerji želeli na čelu vlade koga drugega, ga brez LMŠ ne morejo postaviti. Da bi kdo od  koalicijskih partnerjev prestopil v desno koalicijo, pa je kaj malo verjetno. Vsi skupaj bodo torej ocenili, da je najbolje, da vegetirajo do konca mandata. Izpeljali ne bodo  nobene resnejše reforme, ne  davčne  ne  zdravstvene in ne  pokojninske, saj bosta temu nasprotovali Levica in SD.  Tudi če bi  pri določeni reformi želela pomagati naša stranka,  uspeha ne bo, saj  imamo premalo glasov. Če Šarčeve vlade  ne bo doletela kakšna večja korupcijska afera, da bi   pritiski medijev in javnosti povzročili njen padec, bo lahko  brez večjih težav zdržala do konca mandata.

Vidni člani NSi so na družbenih omrežjih deležni ostrih in tudi grobih  napadov predstavnikov SDS ter njenega predsednika,  vaša stranka pa molči in jih ne zaščiti. Zakaj se ne odzovete?

NSi je demokratična stranka. Pri nas so drugačna mnenja dovoljena in naši člani zaradi njih niso kaznovani ali izključeni. Različna mnenja so tudi dobrodošla obogatitev našega izvršilnega odbora, saj se s tem kvaliteta razprave izboljša in še bolj poglobljeno premislimo vse  opcije. Ne drži pa, da se  za naše  člane ne postavim: ob zadnjih napadih na Antona  Tomažiča sem jasno povedal, da so ti krivični. Tudi zato, ker je bil  eden najbolj glasnih zagovornikov pomiritve odnosov med NSi in SDS ter se je  vseskozi zavzemal za čim boljši uspeh desnosredinske opcije. Tudi Ljudmili Novak absolutno zaupam. Verjamem ji, da  ni ona prispevala 55. glasu za izvolitev  Marjana Šarca. Ne bom pa se zapletal v nobene konflikte. Gre za  že videne zgodbe: če komu kaj ne gre,  skuša pozornost  preusmeriti drugam tako, da ustvarja konflikte. Toda mi na te trike ne bomo padli. Takšni napadi največ povedo o tisti, ki jih izvajajo.

Pravite, da Novakova Marjanu Šarcu ni prispevala  55. glasu za mandatarja.  Ste morda  zanj glasovali  vi?

Ne.

Marjan Šarec bo vodil vlado, NSi pa bo v opoziciji skupaj  z Janezom Janšo. Ste si 3. junija, ko so bili znani rezultati volitev, predstavljali takšen razplet?

3. junija si zagotovo nisem mislil, da bom predsednik državnega zbora. Zato pravim, da je v politiki vse mogoče. Pustimo času čas. Za NSi, če le ne bomo delali kakšnih večjih napak, dela čas. Mi tečemo na dolge proge.

Ste politik, ki skrbno gradi svojo kariero…

Nič je skrbno ne gradim, meni se kariera dogaja, saj padam iz ene zgodbe v drugo.

V stranki ste se  vztrajno vzpenjali in postajali  polnokrven politik. Kako pa bo na vas vplivala kratka epizoda vodenja parlamenta ? Odstopi lahko politične kariere pomembno ogrozijo.

To vašo tezo je  Miro Cerar demantiral – če ne bi odstopil s premierskega mesta, bi bila danes  SMC po vsej verjetnosti zunajparlamentarna stranka. Odstop ne pomeni nujno zatona; včasih  je lahko tudi rešitev.  Vodenje parlamenta me je obogatilo  za še eno življenjsko izkušnjo. Imam pa  srečo, da mi doslej v politiki ni bilo nič podarjenega. V stranki sem začel kot navaden član, ki je lepil plakate, šel čez vse strukture v podmladku, postal  predsednik občinskega odbora, svetnik… Ene stopnice nisem preskočil. Vedno pa sem  delal na dolgi rok. Prepričan  sem, da če trdo delaš in v nekaj verjameš, rezultati prej ali slej pridejo.

No, funkcija predsednika parlamenta vam je bila vendarle nekoliko podarjena oziroma ste bili pravi čas na pravem mestu.

V življenju je vedno tako. Poleg truda in znanja moraš imeti tudi malo sreče. In tu sem jo zagotovo imel. Če se koalicijski partnerji ne bi prepirali,  priložnosti za vodenje parlamenta ne bi dobil. Ta epizoda je NSi in mene osebno obogatila. Po sladko-kislem povolilnem  občutku je bila moja  izvolitev tudi za  stranko nek obliž, dalo ji je novo samozavest in jo povezalo. Za prihodnje izzive – od lokalnih do evropskih volitev – je to izjemno pomembna popotnica.

Pred mesecem dni ste  Marijo na Brezjah prosili za pomoč in modrost, da se pri koalicijskem dogovarjanju odločite v korist domovine. Je priprošnja pomagala?

Ne podcenjujte Marije, ona dela čudeže.