Marjeta Uhan: Je pričakovati še večje škode v kmetijstvu?

Med dejavnike, ki povzročajo škode v kmetijstvu ne sodijo samo vremenske ujme, bolezni in škodljivci, ampak tudi škoda, ki jo povzroči divjad, ki na določenih območjih ogroža kmetovanje, v ostalih pa ovirajo kmetijsko pridelavo, oziroma jo omejujejo. Tudi zadnji prispevki v Kmečkem glasu govorijo o problematiki porasta škode, ki jo povzroči divjad na Moravškem in Tolminskem, kjer je ogroženo kmetovanje zaradi porasta populacije divjega prašiča, ki mu zgolj gozd ne zagotavlja eksistence, zato rije po kmetijskih površinah.

Postavljene so zahteve po spremembi lovskega zakona. To je zakonu, ki je bil sprejet v Državnem zboru v letošnjem letu. Edini, ki smo mu nasprotovali, smo bili poslanci Nove Slovenije. Pa ne zato, da bi imeli kaj proti lovcem ali lovskim družinam, saj so ti strokovno usposobljeni za upravljanje z divjadjo in lovom, ampak smo bili proti zakonu, ker ne spoštuje zasebno lastnino. Bili smo proti oblasti, ki si dovoli podeliti koncesije na zasebni lastnini, brez kakršnih koli pravic lastnikov zemljišč. Sredstva z naslova lova bi morala v prvi vrsti pripadati lastnikom zemljišč, pred državo in lokalno skupnostjo. Pri nas pa se lahko lastniki gozdov le »obrišejo pod nosom«. V sosednji Avstriji so prihodki iz naslova lova na kmetijah primerljivi s prihodkom lesa. Pri nas pa se obnašamo, kot da je lov le naravovarstvena dejavnost.

Zato v Novi Sloveniji nasprotujemo podelitvi lovskih koncesij, ki so skladne s trenutno veljavnim zakonom o lovstvu in divjadi, gotovo pa niso v skladu z ustavo, ki varuje zasebno lastnino, kot tudi niso primerljive z ureditvijo tega področju v državah Evropske unije, katere članica je Slovenija. Po mnenju Nove Slovenije država ne more podeljevati koncesij na zasebni lastnini brez soglasja lastnikov.

Lahko bi se strinjali s podelitvijo koncesij na državni lastnini, ne pa na zasebni. Za lastnike gozdov, kmete, je ponižujoče, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano napisalo v izjavi za javnost, da Uredba o podelitvi koncesij v ničemer ne posega v nedotakljivost zasebnih zemljišč, saj gre za podelitev koncesij na državni lastnini, torej divjadi ( ki je v državni lasti ) in ne na zemljiščih. Ministrstvo sprašujemo, kje pa se goji divjad, kje se z njo upravlja, kje se pase, kje lovi, strelja in krmi, če ne na zemlji, katera ima lastnika, ki je zanjo odgovoren, plačuje davek in ima z naslova lastnine določene obveznosti. Prav ta divjad ogroža eksistenco kmeta na Tolminskem, Moravškem in še kje. Ogroža pa tudi Slovenijo, ki je vse bolj zaraščena, opustela od kmetovanja, pa tudi Slovenijo, ki z leto v leto pridela manj hrane za Slovence.

Pri sprejemanju omenjenega zakona se je tako povozilo stališče in mnenje lastnikov gozdov, ki jih je v Sloveniji 350.000 in imajo v lasti 80 % slovenskih gozdov. Ni se upoštevalo stališča in zahtev Združenja lastnikov gozdov in razlaščencev, ki edini v javnosti še izpostavljajo svoj glas. Razočarani so nad stanovsko organizacijo KGZS, ki je takrat medlo odreagirala pri sprejemanju tega zakona.. Pri  sprejemanju zakona se je trlo lovcev, zastopnikov kmetov pa ni bilo.

Pravično plačilo škod je trenutna rešitev in mora vedno obstajati, ni pa to dolgoročna rešitev ne za kmeta, ne za državo. Vlada se bo morala dejansko soočiti s problematiko divjadi, s pripravo strokovnih programov, ki bo omejevala divjad tako številčno kot prostorsko. Upoštevati se bo moralo zastopnike kmetov, lastnikov zemljišč, ne pa zgolj lovce in njihove interese.