Ljudmila Novak: Slovenija je naša domovina, tukaj imamo svoj dom, svojo družino, prijatelje, sodelavce

DELI:
26.12.2013, NSi

Predsednica NSi Ljudmila Novak je bila danes na tradicionalnem
božičnem koncertu v cerkvi sv. Andreja pri Moravčah slavnostna govornica.
Koncert je pripravil Komorni zbor Limbar, del koncerta pa je z domoljubnimi pesmimi in
govorom namenjen praznovanju dneva slovenske samostojnosti in enotnosti. Govor
predsednice Ljudmile Novak v celoti objavljamo.

“Spoštovani!

Hvala Bogu,
da so za nami časi, ko je v naši bivši državi bilo praznovanje božiča nekaj
staromodnega, preživelega in omejenega na cerkev in domove kristjanov. Mnogi so
ga obhajali na skrivaj in z bojaznijo, da bodo zaradi tega, ne samo
zasmehovani, pač pa tudi kaznovani v šoli ali službi, degradirani in označeni
za moralno politično oporečne.

Hvala Bogu,
da božič, ta najlepši praznik v letu, sedaj praznujemo povsem svobodno in je
celo dela prost dan. Tudi na nacionalnem radiu in televiziji je program obarvan
v duhu praznika in nekateri najvidnejši slovenski politiki, četudi neverni,
javno izrekajo božična voščila.

Hvala Bogu,
da je za nami čas, ko smo odhajali čez mejo, še posebej pred prazniki, da smo
iz izkoriščevalskega kapitalističnega sveta lahko pritovorili malo kave, poceni
riža, za mladino kavbojke in za mame pralni prašek. Če smo imeli srečo in nas
niso dobili, tudi kakšen kilogram več, kot je bilo predpisano. Ob pogledu na
izložbe onstran meje nas je zagrabila nakupovalna mrzlica, saj so bile založene
z vsem mogočim, česar v naših trgovinah ni bilo možno kupiti. Ko smo dobili
skromno plačo, smo jo takoj odnesli v trgovino, ker bo jutri vse dražje, kot je
danes. Za hude čase in večje nakupe pa smo nemške marke spravili kar v domače
nogavice.

Hvala Bogu,
da je za nami tudi čas, ko smo gradili hišo ali hlev, pa ni bilo mogoče dobiti
cementa ali opeke in je bilo treba obiskati kar nekaj trgovin, da smo vse, na
parni ali neparni dan, v katrci ali kakšnem jugotu, pripeljali domov. Ker smo
gradili pretežno sami in ob pomoči kakšnega domačega mojstra, je gradnja včasih
trajala celo desetletje.

Hvala Bogu,
da so za nami časi, ko nismo upali na glas izreči nobene kritike na račun naših
voditeljev, ker so nekateri bili prikazani kot vsemogočni bogovi, ki delajo v
imenu ljudstva  vse popolnoma  prav. Zato so bili naši glasovi na volitvah
zgolj formalnost, da so lahko v imenu ljudstva še naprej odločali o naši usodi.
Mi pa smo imeli občutek, da pod geslom samoupravnega socializma živimo v
najboljši, neodvisni neuvrščeni državi, kjer sami odločamo o svoji usodi.
Morali smo biti v to trdno prepričani, saj so nas tako učili v šoli in nam to
nenehno dopovedovali preko medijev. Jugoslavija je bila najboljša,
najuspešnejša in najbolj neodvisna država.

Iz tega
samozadovoljstva so nas prebudile šele velikosrbske težnje po skupnih jedrih v
šoli. Pouk jugoslovanske književnosti bi temeljil na skupnem programu. O
slovenskih pisateljih bi se učili ravno toliko kot npr. o srbskih, hrvaških in
drugih. Ko so nam želeli vzeti še našo književnost in dokončno obračunati s
slovensko ustvarjalno mislijo, so se najprej zganili razumniki, potem pa tudi
prebujeni državljani. Slovensko zgodbo znotraj takratne Jugoslavije so presojali
s pogledom razgledanih intelektualcev, ki poznajo tudi zamolčano zgodovino in
resnično demokracijo svobodnih držav. Naposled tudi slovenske vladajoče
strukture niso več mogle mimo dejstva, da se narod prebuja in zahteva večstrankarske
svobodne volitve, demokracijo in odcepitev od Beograda, ki je do takrat
razporejal naš denar po svoji volji in potrebah.

Tako je
postajal glas ljudstva po svobodi, demokraciji, predvsem pa po neodvisni in
samostojni državi, čedalje glasnejši in močnejši. Ljudstva ni bilo mogoče več
zaustaviti. Bili smo spodbujeni s padcem berlinskega zidu, z demokratičnimi
spremembami na Poljskem, padla je železna zavesa na vzhodu. Zakaj svoboda samo
tam? Tudi pri nas so spremembe mogoče. Na valovih ugodnega časa in spodbujeni z
demokratičnimi spremembami na vzhodu, smo zajahali belega konja, ki nas je
ponesel našim sanjam naproti.

Po
spomladanskih prvih demokratičnih volitvah leta 1990, še vedno znotraj skupne
države Jugoslavije, smo se 23. decembra istega leta na referendumu ob 93
odstotni udeležbi vseh volivcev odločili za samostojno Slovenijo. Na današnji
dan leta 1990 je bil razglašen rezultat referenduma, ko je kar 95 odstotkov
volivk in volivcev glasovalo ZA samostojnost, kar je pomenilo  dobrih 88 odstotkov vseh Slovenk in
Slovencev. To je bil zares prelomni dan v naši zgodovini, ki ga ne smemo nikoli
pozabiti. Dan, ko smo bili enotni, odločni, povezani  v prizadevanjih za isti cilj. Zato smo bili
tudi uspešni. V preizkušnjah, ki so sledile, še posebej v času vojne, smo
držali skupaj. In zmagali. Naše odločitve niso mogle prezreti niti velike
države, ki jim naša odcepitev ni bila po volji, saj so se bale nestabilnosti na
Balkanu. Postopoma so nas priznavale ena država za drugo. Še posebej pomembno
vlogo sta pri tem odigrala Vatikan, Avstrija in Nemčija. To pa je bila spodbuda
tudi za druge države, organizacije in zveze, ki so nas sprejemale v polnopravno
članstvo.

Sledil je
čas zagnanosti državljanov, ki so aktivno sodelovali na volitvah, kot volivci
in izvoljeni predstavniki ljudstva. Gradili smo državo in njene institucije,
svojo vojsko, izdali svoj denar, postavljali svoje državne reprezentance v
športu in svoj šolski program. Zagotovo moramo biti hvaležni takratnim
voditeljem, še posebej strankam znotraj Demosa, ki je postavljal bistvene
temelje nove države. Imeli so ogromno dela, ki so ga opravljali z zavzetostjo
in mislijo na samostojno državo. Nekatere napake, ki so jih pri tem tudi
naredili, so bile zgolj posledica neizkušenosti in nepredvidljivosti.

Po letih
hitre gospodarske  rasti in uspešnega
vsestranskega napredovanja ter vključitve v EU, NATO in druge pomembne
povezave, smo bili vedno bolj ponosni na svojo samostojno državo. Našega
napredka ni spregledala niti EU, zato smo kot prva članica iz deseterice, ki se
je pridružila leta 2004, predsedovali EU. In to zelo uspešno. Izpolnjevali smo
pogoje za prevzem evra. Imeli smo nizko brezposelnost in vsestransko
blagostanje. Trgovski centri multinacionalk so pri nas rasli kot gobe po dežju.
Nikomur še na misel več ni prišlo, da bi šel po nakupih čez mejo, ki pa sploh
ni več prava meja, ampak le še formalna meja med državami.

Vse je bilo
v vzponu, ko je tudi nas obiskala svetovna finančna kriza. Najprej se je zdelo,
da se to nas ne tiče in bomo tako dobro živeli še naprej. Namesto okrevanja pa
iz leta v leto padamo v večjo krizo in zadolževanje. Obresti odplačujemo z
novimi krediti. Kako je to mogoče, ko pa smo Slovenci vendar pridni in delovni
ljudje? Kaj delamo narobe in kje smo zgrešili smer? Kdo nas je pripeljal na rob
prepada? Čigave kredite odplačujemo? Kdo je izropal državo?

To so naša
pogosta vprašanja,pospremljena s čudenjem in z jezo.

Tudi
odgovore imamo hitro pri roki. Krivci so nepošteni in neodgovorni politiki,
nedelujoče sodstvo, lakomni tajkuni, na državni denar prisesana podjetja z
dobrimi vezami v političnem vrhu, korupcija in klientelizem na vsakem koraku,
nepošteno, neodgovorno ravnanje posameznikov, politično nastavljanje kadrov v
državnih podjetjih, bankah in nadzorni svetih, … Gospodarski kriminal in
nespoštovanje dogovorov in pogodb, neplačevanje delavcev in mizerne pokojnine.
Zavajajoče, premalo objektivno in odgovorno poročanje medijev.

Lahko
rečemo: Še in še bi lahko naštevali. To je prava kriza vrednot.

Če k temu
dodamo še nerazčiščeno zgodovino in še vedno trajajočo državljansko vojno;
ideološki boj, ki nas deli na naše in vaše, na prvo in drugorazredne
državljane, na leve in desne, rdeče, črne in bele. Če dodamo še apatičnost,
pesimizem in obup državljanov, spodbujen z aferaškim poročanjem medijev, potem
smo res na dnu ali pa na psu. Še več. Nobeni instituciji več ne zaupamo in
trdimo, da so vsi enaki, vsi pokvarjeni, pa naj gre za politike, cerkvene
dostojanstvenike, sodnike in odvetnike, menedžerje ali kmete, župane ali
zdravnike. Vsi so lopovi!

Zaradi
takšnega pesimizma in obupanega razmišljanja ter ob pomanjkanju delovnih mest v
Sloveniji se predvsem izobražena mladina odpravlja za boljšim kosom kruha čez
mejo, v svet. Takšno odseljevanje ni nič novega. To se nam je dogajalo pred
prvo svetovno vojno in po njej, ko so naši rojaki odhajali na delo v Ameriko in
evropske rudnike. V največjem številu pa so odhajali kot politični begunci po
drugi svetovni vojni, nato kot politični ali delovni emigranti v petdesetih,
šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja. Torej – nič novega, bi
lahko rekli, saj okrog pol milijona Slovencev živi v svetu.

Pa vendar
nas to zelo boli. Težko gledamo obup mladih, ki zaman iščejo delo, da bi si
lahko ustvarili dom in družino. Težko gledamo, da se pred našimi očmi sesuvajo
sanje o naši uspešni domovini. S skrbjo se sprašujemo, kako bomo odplačevali
dolgove in koliko novih davkov nas še čaka.

Pa ne bom
več naštevala, saj je dnevu dovolj lastna teža, kot pravi Sveto pismo.

Slovenija je
naša domovina, tukaj imamo svoj dom, svojo družino, prijatelje, sodelavce. Ne
glede na vse težave, jo imamo radi, ker je naša, ker je lepa, ker je za nas
najbolj dragocena.

Domovina je
naša mati, kot pravi pesnik. Mati pa vse odpusti, vse zmore zaradi enkratne in
nesebične ljubezni. Otrok pa svojo mater velikokrat tudi razžalosti, rani,
prizadene do bolečine. Velikokrat mati za to ne dobi opravičila, ne dobi
zahvale, ne dobi povrnjene ljubezni.

Če je
Slovenija naša mati, ji moramo reči: Oprosti, slabo smo ravnali s teboj.
Premalo smo hvaležni za vse, kar tukaj prejemamo. S teboj smo ravnali premalo
skrbno, zanemarili smo mnoga polja, brezvestno uničujemo lepo naravo. Predvsem
pa smo zanemarili svoje vrednote, ki so nas odlikovale kot narod: poštenost,
odgovornost, solidarnost, med sosedska pomoč in delo za skupno dobro.

Naša
domovina Slovenija, naša mati, oprosti, ker se nismo dali na razpolago, da bi
bili izvoljeni na odgovorna mesta, kjer bi lahko veliko naredili za naše skupno
dobro. Ta mesta smo večkrat brezbrižno prepustili drugim, včasih tudi povzpetnežem,
nepoštenim in neodgovornim ljudem, ki so predvsem poskrbeli zase.

Mati
Slovenija, oprosti, ker smo postali malodušni in nočemo sprejeti svoje
odgovornosti za naše skupno dobro.

Mati
Slovenija, oprosti, ker mečemo vse v isti koš in ne ločujemo zrna od plev,
poštenih in odgovornih ljudi od izkoriščevalcev, sebičnežev in pogoltnežev.

Mati
Slovenija, oprosti, ker na volitvah ne izbiramo svojih voditeljev po pravičnih
in poštenih kriterijih, pač pa nasedamo plačani medijski propagandi.

Mati
Slovenija, oprosti, ker smo vedno znova nasedali glasnikom delitev, ne pa
tistim, ki so nas vabili k miru in sodelovanju.

Mati
Slovenija, oprosti mi in odpusti, ker sem preveč mislil nase in premalo na naše
skupno dobro. Čeprav imam zase vse, kar potrebujem, ne morem biti srečen, če je
moja mati, moja domovina ogrožena, moji sodržavljani trpijo.

Mati
Slovenija, ker si moja edina domovina, ki mi daješ mnogo več, kot imajo
številni drugi narodi po svetu, več kot ima devet desetin človeštva, ne bom
nikoli obupal nad teboj.

Mati
Slovenija, ker te imam rad in ker si ti moja edina domovina, bom naredil vse,
kar je v mojih močeh, da bomo spet bolj ponosni nate. Zavedam se, da ne morem
prestaviti gore, nekaj kamnov in kamenčkov za graditev boljše prihodnosti pa
lahko.

Tako nas
spodbuja tudi naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici.

Edinost,
sreča, sprava


k nam naj nazaj se vrnejo;


otrók, kar ima Slava,


vsi naj si v róke sežejo,


de oblast


in z njo čast,


ko préd, spet naša boste last!

Triindvajset
 let po naši prelomni in usodni odločitvi
je čas za novo presojo in za nova dejanja.

Mati
Slovenija, naša edina, lepa in dobra domovina, ljubezen do tebe ne pozna meja. Ljubezen
nam daje moč tudi za velika in težka dejanja. Prepričana sem, da bomo tudi
tokrat zmogli.

Zato danes
ponosni in upanja polni Slovenci in Slovenke praznujemo dan slovenske
samostojnosti in enotnosti. Iskrene čestitke in naj pravični in dobri Bog
blagoslovi naš rod in našo deželo.”