Ljudmila Novak slavnostna govornica ob Dnevu državnosti na proslavi na Polzeli

Predsednica NSi Ljudmila Novak je bila osrednja govornica na občinski proslavi ob Dnevu državnosti na Polzeli. Njen nagovor ob tej priložnosti objavljamo v nadaljevanju:

Spoštovani gospod župan, drage Slovenke in Slovenci, spoštovani državljani!

Praznovanje povezuje družino in prijatelje. Praznovanje državnih praznikov pa povezuje narod oziroma državljane. Prišli smo na ta kraj, da se skupaj veselimo naše države in da se tudi zahvalimo vsem tistim, ki so zaslužni za to, da lahko že 24 let živimo v demokratični, samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji.

Najprej se moramo zahvaliti vsem tistim zavednim Slovencem in Slovenkam, ki so za samostojnost pogumno zastavili svojo besedo in svoje delo; pripadniki TO, sedaj veterani, pa tudi svoja življenja, Hvala vsem tistim, ki so znali izkoristiti pravi trenutek in so jim spremembe v vzhodni Evropi , po padcu berlinskega zidu, dale veter v jadra. Hvala tudi vsem nam, ki smo, kljub grožnjam in slabim napovedim, odločno obkrožili DA za samostojno Slovenijo.

V nekaterih krajih smo na predvečer godu Janeza Krstnika že prižgali kresove in s tem naznanili svoje veselje hribom in dolinam. Kljub značilni slovenski samokritičnosti, včasih tudi pesimizmu in razočaranju nad državo in politiko, si vendar moramo priznati, da je v Sloveniji toliko lepega in dragocenega, da se imamo česa veseliti.

Ozrimo se naokrog in poglejmo vse te lepote, ki nas obdajajo. V Sloveniji skoraj ni kraja, kjer ne bi mogli reči, kako lepo je tukaj. Naš pogled se pogosto ustavlja na naših gričih, hribih in gorah, kar daje slikovitost naši deželi. Na sorazmerno majhnem koščku sveta imamo skoraj vse, kar imajo veliki: ravnico prekmurske pokrajine in Prlekije; razmetane griče Slovenskih goric in Haloz, lepote in dobrote Koroške, visokogorski svet, jezera in lepote Gorenjske; skrivnostni svet Krasa s čudovitimi kraškimi jamami; belokranjskega zelenega Jurija, belokranjsko pogačo in metliško črnino; dolenjsko dobrovoljnost in prijateljevanje ob cvičku in Slakovih vižah; kočevski pragozd, ki nas navdaja z rahlim strahospoštovanjem zaradi brundastega kosmatinca; pa nekaj morskih biserov in kilometrov obale, ki zadoščajo za hitro morsko kopel; pa Plečnikovo prestolnio, ki jo preplavljajo turisti z vsega sveta; slikovita slovenska mesteca in vedno bolj urejene vasi in občine; dobrote slovenskih kmetij; cvetje na oknih in sočno sadje na vrtovih; rujno vinsko kapljico, ki v vsaki vinski regiji drugače diši; pivo in mineralne vode, potico in gibanico, pogačo in žlikrofe, kranjske klobase in ajdove žgance, lipicance in štorklje na dimnikih; termalna kopališča, reke in jezera; pesmi in plese; cerkvice in znamenja na hribih; kurente in Avsenike; svetovne in olimpijske prvake; Planico in Zlato lisico; hmeljska polja in zlato pšenico, Prešerna in Plečnika, Vego in generala Maister, Slomška, Barago in Borisa Pahorja…

Čeprav sem veliko stvari naštevala, sem nametala samo nekaj tega, na kar smo Slovenci ponosni in kar dela našo deželo lepo in privlačno tudi za goste in turiste z vsega sveta. Zaradi teh lepot in dobrot naši rojaki po svetu hrepenijo po obisku domovine. Vse to vemo in dobro je, da večkrat ponovimo, kaj vse imamo, česa se moramo veseliti in kaj vse ohraniti in predati našim vnukom.

Poleg mnogih dobrih lastnosti, ki jih Slovenci premoremo, smo pogosto tudi nezadovoljni, celo pesimistični in nejevoljni nad svojo državo. Nekateri se celo z nostalgijo spominjajo bivše države in pozabljajo, kakšno je bilo takrat v resnici življenje. Morda smo bili manj zahtevni, zato smo bili bolj zadovoljni, čeprav smo hodili po nakupe čez mejo in je bil naš življenjski standard veliko slabši, kot je sedaj. Res je, da pa smo bili takrat vsi mlajši in polni upov in pričakovanj, sedanja mladina pa sploh ne ve, kako je takrat bilo. Prepričana sem, da tukaj med nami ni človeka, ali pa jih je zelo malo, ki se ne bi veselil slovenske države in naše samostojnosti.

Velika vrednota, ki se je premalo zavedamo, je tudi mir in s tem povezana varnost državljanov. Medtem ko mnoge dežele pretresa nasilje in na tisoče ljudi beži s svojih skromnih domov, je naša domovina še vedno varna država, v kateri je poskrbljeno za najrevnejše, ki so ostali brez dela ali si sami ne morejo ali ne znajo pomagati.

Ko gledamo natrpane čolne z begunci, prestrašene in lačne otroke z veliki žalostnimi očmi, moramo začutiti usmiljenje, večkrat pa tudi nelagodje in strah pred vedno novimi begunci, ki postajajo vedno bolj tudi evropski problem. Ob tem se sprašujemo, kaj je naša dolžnost. Jih sprejeti ali zavrniti? Kako jim pomagati? Evropa se sama spoprijema z veliki težavami, kot je staranje prebivalstva in brezposelnost mladih. Pa vendar je še vedno cilj mnogih nesrečnih ljudi prav Evropa, ki najbolj spoštuje človekove pravice. Uupajo, da bodo v Evropi bolj varni, predvsem pa siti in s streho nad glavo. Kdor je že bil v revnih državah Afrike, se je lahko sam prepričal, kako težko je tam življenje in kako smo mi privilegirano ljudstvo, ki mu je Bog dal lepo, rodovitno in z vodo bogato deželo. Tega bi se morali ves čas bolj zavedati in veseliti. Ob tem pa razmišljati, kaj lahko vsak izmed nas kot posameznik ali skupnost naredi za svojo državo.

S tem pa ne želim reči, da je v Sloveniji vse prav in idealno. Zagotovo smo od nove demokratične države pričakovali več. Lahko bi bili druga Švica, kot večkrat pravimo. Pa nas je žal lakomnost nekaterih skupin in posameznikov, ki jim je sistem to dopuščal in omogočal, privedla do tega, da smo iz uspešne države prišli skoraj na rob bankrota, iz katerega se rešujemo z zadolževanjem. Nenehno trošimo več, kot smo ustvarili. Namesto dobička iz državnih podjetij in državnih bank, pokrivamo njihovo izgubo in krpamo bančne luknje. Namesto spodbud gospodarstvu, povišujemo davke in še bolj obremenjujemo tiste, ki delajo in so pridni in ustvarjalni. Davčne blagajne, številni inšpektorji in predpisi jemljejo ljudem voljo do dela in podjetnosti. Na takšen način ne bomo rešili brezposelnosti, pač pa dosegli, da se bodo ljudje ustrašili ali naveličali pretirane birokracije in opustili dejavnost, ker se jim ne bo splačala. Mikro, mala in srednja podjetja, kmetijstvo z dopolnilnimi in dodatnimi dejavnostmi so glavni nosilci razvoja in delovnih mest v razviti Evropi. Zato mora država ustvarjati primerno okolje in pogoje, da bodo ljudje imeli zaposlitev in da se jim bo splačalo delati.

Letos obeležujemo 7o-letnico konca druge svetovne vojne. Ob tem ugotavljamo, da v Sloveniji še nismo pokopali vseh žrtev medvojnih in povojnih pobojev ter revolucije. Z novim zakonom, ki smo ga predlagali, in upamo, da bo kmalu sprejet in tudi izvajan, pa bo storjen korak v pravo smer.

Tudi očetje Evrope, nemški kancler Konrad Adenauer, francoski zunanji minister Robert Schuman in italijanski minister Lucide de Gasperi, so začeli graditi novo Evropo s pogledom naprej in v duhu odpuščanja in preseganja starih zamer. Nobena vojna ni rešila problemov ljudi, pač pa povzročila veliko gorja, smrti in trpljenja. Za dosego miru pa je vedno potreben dialog. Ker so ti veliki možje, krščanski demokrati, to vedeli, so znova povezali narode Evrope v skupnost, ki jo imenujemo EU. To je največji projekt miru in zgled tudi nam Slovencem. Samo dialog, odpuščanje, obžalovanje in prizadevanje za skupno dobro nas bodo vodili naprej v skupno varno prihodnost.

Spoštovane Slovenke in Slovenci, občani občine Polzela,

Čestitam vam ob dnevu državnosti in nam vsem želim, da bi bila Slovenija še naprej varna država in dobra mati za vse državljane. Vaša občina pa naj bo skupnost zadovoljnih ljudi in se še naprej razvija po vaših željah, potrebah in pričakovanjih. Gospodu županu pa želim, da bi bil blizu svojim občanom in občankam ter še naprej delal za dobro ljudi.

Bog živi Slovenijo, Slovenke in Slovence ter občanke, občane in župana občine Polzela.