Ljudmila Novak o zapletih s Hrvaško

V Novi Sloveniji menimo, da mora Vlada Republike Slovenije v okviru procesa pogajanj Hrvaške z Evropsko unijo delovati dosledno, v skladu s postopki in kriteriji, ki jim je morala pri pogajanjih z Evropsko unijo sama dosledno ustrezati tudi Slovenija.

»Evropeizacija« in članstvo Hrvaške v Evropski uniji je v interesu Slovenije, zato Slovenija ne ovira Hrvaške na poti v Evropsko unijo, saj je v pristopnih pogajanjih ključen kriterij spoštovanje pravnega reda, mednarodnih pogodb in dogovorov.

Če Hrvaško kdo ovira, se najbolj ovira Hrvaška sama. Dinamika sprejemanja in implementacije reform potrebnih za članstvo v Evropski uniji namreč na Hrvaškem teče prepočasi. Mogoče je mejno vprašanje s Slovenijo odličen grešen kozel, ki bo odvrnil pozornost, da je Hrvaška prepočasi napredovala na številnih drugih področjih.
 
Hrvaška s predložitvijo lažnih zemljevidov in zemljiško knjižnih podatkov, ki so bili narejeni po 25. 6. 1991 in so pravno nični, hoče pridobiti prednost pri reševanju spora glede meje. Proti načelu pravičnosti, kot mednarodnemu principu za rešitev mejnega vprašanja, Hrvaška želi vsiliti Sloveniji nepravično mejo. Hrvaška želi pred sodišče v Haagu predložiti mejni spor tako, da bi se tam odločalo, kot o predmetu spora, samo o slovenskem ozemlju, to pa je v nasprotju vitalnimi nacionalnimi interesi Slovenije – to je celovit Piranski zaliv in neposreden dostop do mednarodnih voda.

Hrvaška danes nima urejenih meja z nobeno od nekdanjih jugoslovanskih republik, s katerimi meji, zato ne gre zgolj za medsosedske odnose med dvema državama, pač pa za mednarodni problem bodočih zunanjih meja Evropske unije.

Vredno je razmisliti, ali ne bi bilo potrebno prepustiti rešitev vseh odprtih mejnih in drugih vprašanj naslednic bivše SFRJ mednarodni konferenci o Jugoslaviji.