Ljudmila Novak na predavanju misijonarja Pedra Opeke
Predsednica NSi Ljudmila Novak se je skupaj z vodjo poslanske skupine NSi Matejem Toninom in glavnim tajnikom stranke Robertom Ilcem udeležila predavanja misijonarja Pedra Opeke. “Revščina je ječa, ki ubije vse dobro v človeku, njegovega duha in dostojanstvo,” poudarja Pedro Opeka, misijonar, ki mu je iz kraja revščine, bolezni in smrti uspelo zgraditi oazo upanja. »Zgodovina nam ne sme preprečiti, da bi bili med sabo bolj kot bratje, da bi si znali odpuščati«, je še poudaril.
Minister za revne
Misijonar si prizadeva za to, da si revni sami pomagajo, delajo in se izobražujejo, ker jim le to vrača dostojanstvo in dobrega duha. “Domačini morajo biti prvi v vrsti, ne tujci. Ti prinašajo le pomoč in jih priganjajo, da gredo naprej.” Dodaja pa, da se proti revščini in izključenosti bojujejo vsak dan, bojujejo se za vsakega posameznika, saj je, kot poudarja Opeka, na svetu prostor za vsakega reveža. “Kako naj rečem revežu: pojdi drugam, zate nimam prostora,” se sprašuje.
Pedro Opeka ima pri svojem poslanstvu sicer okoli 460 sodelavcev, sam pa se rad pošali, da so ustanovili ministrstvo za revne ljudi na Madagaskarju.
“Tudi parlament imamo, le stroškov nimamo z njim”
Tudi parlament imajo, le stroškov nimajo z njim. Kot pravi, vsako težavo rešujejo skupaj in se pogovarjajo, dokler ne najdejo rešitve. Kot pravi, sta za življenje v skupnosti potrebni enotnost in strpnost, to pa je mogoče doseči le tako, da se vsak posameznik popravlja in priznava svoje napake, poudarja Opeka. Za to sta po misijonarjevih besedah potrebni vztrajnost in volja.
“Tudi če so težave, je treba biti vesel”
Upanje vzbuja tudi veselje. “Tudi če so težave, je treba biti vesel,” pravi misijonar, ki mu tak zgled dajejo najrevnejši. Kot pripoveduje, so malgaški otroci, kljub temu da nimajo nič, nasmejani in se znajo igrati brez igrač. Revščina je namreč v njih poglobila zavest, da lahko sami v sebi iščejo rešitev in prva rešitev je veselje. Poglobila pa je tudi čut za sočloveka in solidarnost. Otroci na Madagaskarju se zavedajo, da niso sami, in da morajo deliti, zato tam razvajenih otrok ni.
Delno povzeto po Siol.net