Članica IO NSi Irena Vadnjal na predstavitvi mnenj o predlogu Zakona varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih

DELI:
11.12.2013, NSi

Članica izvršilnega odbora NSi in predsednica strokovnega
odbora za kulturo Irena Vadnjal se je danes udeležila javne predstavitve mnenj o
predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega
gradiva ter arhivih (ZVDAGA-A). Predlog zakona, ki ga predlaga vlada predvideva,
preprečitev dostopa do nekaterih arhivskih gradiv. V nadaljevanju objavljamo
stališče Irene Vadnjal.

»Spoštovani,

v imenu strokovnega odbora za
kulturo pri Novi Sloveniji – krščanskih demokratih želim podati mnenje glede 4.
in 6. vprašanja, torej ali se vlada s preprečitvijo dostopa do nekaterih
arhivskih gradiv postavlja nad človekove pravice in nad pravno državo in ali ni
z zapiranjem arhivov kršena tudi osnovna pravica do informiranosti ter do
objektivne zgodovinske resnice.

Predlog zakona o varstvu
dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih v 65. členu prinaša spremembo
dosedanje ureditve, za katero lahko rečemo, da spada v kategorijo prej
povedanega, torej zbuja dvome o pravičnosti. Namreč, nepojasnjen ostaja
predlog, da se dosedanji rok nedostopnosti gradiva, ki vsebuje osebne podatke o
zdravstvenem stanju, spolnem življenju, kaznovanosti, verskem prepričanju in
etnični pripadnosti, podaljšuje s 75 let od nastanka gradiva na 80 let. To bi
se sicer lahko nanašalo na podatke o podaljšanju povprečne življenjske dobe, po
drugi  strani pa s to spremembo
podaljšuje nedostopnost nekaterih podatkov iz 
bolečega obdobja druge svetovne vojne in povojnega obdobja.

Že noveli zakonov o žrtvah
vojnega nasilja in vojnih grobiščih, ki ju je Državni zbor RS sprejel leta
2009, sta povzročili neenakost, saj nista upoštevali načela pravičnosti, žrtve
nimajo vse enakega statusa. Za zakon, o katerem danes govorimo, se zdi, da želi
to dejstvo neenakosti žrtev prikriti s tem, da onemogoči dostop do dokazov, s
katerimi bi vsaj nekaj žrtvam lahko vrnili dostojanstvo po smrti. Kajti
civilizacijske norme demokratičnih družb ne odrekajo dostojanstva nobenemu
človeku. Samo človek sam si s svojim ravnanjem odvzame dostojanstvo. Zato
prikrivati zgodovinsko resnico za zaščito človekovih napak ni kategorija, ki bi
jo smeli vgradili v zakon.

Vsaka demokratična oblast je
zavezana temu, da enako obravnava vse svoje državljane. Z enakimi vatli merimo
vse posameznike. In če bi bilo dejansko resnic več, ne le ena, najbrž ne bi
imeli sedaj tako močne volje prikrivati dejstev. V tej logiki ni tavtologije,
je le implikacija, ki nam jasno kaže, da moramo zbrati dovolj moči in se
soočiti z resnico. V arhivih, v katerih je še ostalo arhivsko gradivo kot
kulturni spomenik, je shranjena resnica. Dejstva, pomembna morda le za peščico
ljudi, a vsak človek ima pravico do nje. Dokler ne bomo sposobni priznati tega,
dokler ne bomo sposobni odpreti škatel s porumenelimi listi in prebrati svoje
zgodovine, v tem narodu ne bo pomiritve. Človekova narava kliče tako po resnici
kot po pravici.

Naši arhivi niso Pandorina
skrinja. Veliko arhivskega gradiva je že dostopnega, zato se z večjim dostopom
do ostalega ne bo zgodil noben nepričakovan politični pretres. Po drugi strani
pa se prav s tem podaljševanjem roka nedostopnosti v javnosti zbujajo glodajoči
politični sumi. 

Pa še to – arhivsko gradivo je
kulturni spomenik. Zakaj si lastimo pravico, da kulturnega spomenika  ne odpremo javnosti? Roki nedostopnosti
dokumentarnega gradiva, ki so določeni s predpisi o varstvu tajnih in osebnih
podatkov ter poslovnih in davčnih skrivnosti, so s konsenzom določeni kot
tisti, ki pred škodljivimi posledicami razkritja varujejo tako posameznike kot
institucije. Zato tudi s tega vidika podaljševanje roka
nedostopnosti nikakor ni upravičeno.«