Kultura, kaj pa je tebe treba bilo?

Splošno je
priznano dejstvo, da je v zgodovinskem dozorevanju slovenskega naroda in v
prizadevanju za samostojno slovensko državo imelo pionirsko in odločilno vlogo
izkazovanje kulturne – in v tem okviru najprej jezikovne – samobitnosti in
ustvarjalnosti. Za dosego državnosti so seveda potrebne še nekatere druge vrste
ustvarjalnosti in organiziranja, zlasti dejansko izvajanje (politične, upravne,
vojaške …) oblasti na določenem zemljepisnem območju ter zagotavljanje gospodarskih
dobrin za vzdrževanje prebivalstva in družbenih struktur.  Razmerja med kulturnimi, političnimi,
gospodarskimi in drugimi sestavinami državotvorne zmogljivosti so pri raznih
narodih različna in se celo pri istem narodu lahko spreminjajo; posebno v
začetnem obdobju samostojne državnosti kot doseženega cilja se lahko zmanjša
vloga tistih sestavin, ki sobile v obdobju prizadevanja za dosego tega cilja
nadvse pomembne: vojaki se po osamosvojitveni vojni umaknejo v vojašnice (če se
ne, gre za nevarnost vojaške diktature). Kaj pa se zgodi s kulturo in njeno
pionirsko vlogo?

      Ko iščemo
odgovor na to vprašanje, se nam najprej ponudi nekaj prav kričečih razlogov
tako za hvalo kot za grajo. Odprava samostojnega ministrstva za kulturo – obdržal
pa se je kulturni praznik kot dela prost dan. Preobrazba projekta nove Narodne
in univerzitetne knjižnice v avtomobilsko parkirišče –  na drugi strani pa izpeljava projekta
Maribora kot evropske kulturne prestolnice. Usihanje založbe Nova revija –
slovenski filharmoniki in pevski solisti pa so 
skupaj z Ano Netrebko izpeljali odlično evropsko operno turnejo. Itn.
ipd.Navedeni primeri govorijo predvsem o dogajanju na ravni kulturne
infrastrukture, za kulturo in njeno vlogo pa so pomembnejša vsebinska
vprašanja, tj. vprašanja vrednot, identitete ter osmišljanja posameznikovega
življenja in razvojnih smeri dosežene državnosti.Ko je stranka NSi pred dvema
letoma spodbudila razpravljanje o vrednotah in izpeljala po Sloveniji celo
vrsto pogovorov in predavanj o krizi vrednot kot ozadju gospodarske in
politične krize, je bila deležna posmihanja, zdaj pa množica vidnih kulturnikov
v prepolni dvorani Cankarjevega domagovori celo o razpadanju vrednot. Mnenja o
stanju in družbenem položaju slovenščine kot jedrne sestavine slovenske
kulturne identitete in kot jezika javnega sporazumevanja so zelo različna,
pogosto preveč posplošeno navdušena ali posplošeno kritična – delne utemeljitve
se najdejo v obeh smereh (npr. razcvet slovenščine v leposlovju ter njen razmah
v računalništvu in mobilni telefoniji, na drugi strani njeno izpodrivanje z
angleščino v visokošolskih predavanjih in znanstvenih objavah); nikakršnega
razburjanja pa ni slišati ob dejstvu, da smo spet brez državnega jezikovnopolitičnega
programa (veljavnost prejšnjega se je iztekla pred dobrim letom).

Znamenja nerazčiščenosti vloge in položaja kulture se kažejo
od prvega leta po slovenski osamosvojitvi do danes. Ko je dr. Janez Drnovšek v dolgem
govoru na koprskem pomolu ob prvi obletnici odhoda zadnjega vojaka
jugoslovanske armade iz Slovenije podajal razvojno vizijo te mlade države, ni
niti pomotoma uporabil izraza »slovenska kultura«. In ko se po Menartovi,
Pahorjevi in še kateri kulturniški pobudi za razširitev besedila naše državne
himne  zgodi poskus v tej smeri(Premrlove
Zdravljice nadrugo in sedmo kitico Prešernovega besedila), se to v nekaterih
kulturnopolitičnih krogih obravnava kot škandal, namesto da bi se vsi zavzeli
za simbolno  uravnoteženje odkrite narodne
(samo)zavesti in ideje miroljubnega sožitja med narodi. Tako uravnoteženje bi
bilo svojevrstno nadaljevanje pionirske vloge kulture – zdaj ne več v
prizadevanju za dosego državnosti, temveč priosmišljanju naše udeležbe v
evropskem povezovanju. Evropska zveza bo imela zdravo prihodnost, če se bo
njena kulturna raznolikost plemenitila s posebnostmi in drugačnostjo jasno
profiliranih članic, ki se ne bojijo izrekati svojega imena (Bog živi ves
slovenski svet!). Zato je v Temeljnem programu Nove Slovenije upravičeno
zapisano: »Brez slovenske kulture ne bi bilo ne slovenske države ne slovenske
politike.« Za sedanjost in prihodnost narodne skupnosti, katere identiteta ne
temelji na zgodovinsko poudarjeni državotvornosti niti na izredni gospodarski
ali vojaško-politični moči njene elite, ostaja kultura nepogrešljiva. Ne samo
8. februarja.

dr. Janez Dular
podpredsednik NSi