Jožef Horvat v časniku Delo: Kristanov udar netočnosti in neresnic

Avstrijska državna pogodba: kako je v Državnem zboru potekala in kako tudi sicer poteka razprava?

V zunanji politiki Republike Slovenije obstaja več ciljev ter prednostnih področij. Mednje sodijo tako dobrososedski odnosi kot skrb za razvoj slovenskih narodnih skupnosti. V razpravi ob predlogu sprememb ustave avstrijske Koroške se je – ponovno – pokazalo, da se ta dva cilja ne izključujeta, temveč celo dopolnjujeta. V razpravi ne moti različnost pogledov s te ali one strani meje, moteče pa je, ko se namenoma spregledujejo – kot na primer v nedavnem prispevku zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani dr. Ivana Kristana – obstoječa dejstva, uveljavljeni parlamentarni postopki in v preteklosti izoblikovana strokovna izhodišča.

Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov je 15. februarja 2017 na podlagi Poslovnika Državnega zbora (Poslovnik) vložila Zahtevo za sklic nujne seje Odbora za zunanjo politiko (OZP) in Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu (Komisija) s točko dnevnega reda Problematika ukinitve slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Skupna seja OZP in Komisije je potekala 23. februarja 2017. Sklicatelji seje smo predlagali sprejem treh sklepov, ki pa na seji niso dobili podpore. Koalicijske poslanske skupine (SMC, DeSUS, SD) so predlagale dva sklepa, ki sta bila na koncu tudi sprejeta. O sklepih so se z glasovanjem opredelili vsi člani obeh delovnih teles, predsednika pa pri odločanju nimata večje vloge kot posamezen poslanec ali poslanka.

Predsedujoči delovnega telesa ima – v skladu s Poslovnikom – na predlog predlagatelja zahteve nujne seje pravico na posamezno sejo vabiti predstavnike institucij, strokovne javnosti ali zainteresirane javnosti, ki lahko predstavijo svoja mnenja in stališča. Na skupno sejo OZP in Komisije ni bil vabljen slovenski veleposlanik na Dunaju dr. Andrej Rahten, niti avstrijska veleposlanica v Ljubljani mag. Sigrid Berka. Prvi se seje ni udeležil, avstrijska veleposlanica pa je na sejo prišla samoiniciativno, saj je bila seja – kot je to običajno za delo DZ in njegovih delovnih teles – odprta za javnost.

Naloga predsedujočega na seji delovnega telesa je, da opozarja številne razpravljavce, da se v razpravah osredotočijo na vsebino, ki je določena z dnevnim redom seje. Kot je razvidno iz magnetograma seje, ki je dostopen na spletnem portalu DZ, sem kolegicam in kolegom na začetku skupne seje OZP in Komisije dejal: »Ne bom dovolil nobene razprave v zvezi s postopkom notifikacije nasledstva avstrijske državne pogodbe oziroma uradno: Državne pogodbe o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. To danes ni tema. Seveda velja načelo ‘pacta sunt servanda’, to pa najbrž vsak lahko razume in tudi vsak lahko reče, da je potrebno zadeve uskladiti v Republiki Avstriji v skladu z avstrijsko državno pogodbo. Ni pa danes, torej, notifikacija nasledstva, tema.«

Iz magnetograma skupne seje je jasno razvidno, da sem dopustil široko razpravo o spoštovanju avstrijske državne pogodbe (ADP), zlasti njenega 7. člena, ki je za našo narodno skupnost na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ključen. V razpravi so sodelovali tudi vabljeni številni predstavniki avtohtone slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Vendar postopek notifikacije ADP ni bil na dnevnem redu skupne seje! Znano pa je, da je 22. februarja 2017 poslanska skupina Združene levice vložila Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije o notifikaciji o nasledstvu Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. OZP bo ta predlog obravnaval v skladu s terminskim planom dela DZ. In takrat bo, pričakujem, potekala poglobljena razprava o notifikaciji nasledstva ADP, kar sem na skupni seji povedal tudi poslanki ZL Violeti Tomić, ki je to dejstvo v razpravi upoštevala.

Obtožbe, da »oviram notifikacijo ADP«, ki nikoli doslej sploh ni bila na dnevnem redu katere od sej OZP, zato odločno zavračam. Z dr. Kristanom sva leta 2015 (ob 95. obletnici koroškega plebiscita in 60. obletnici podpisa ADP) imela v Državnem zboru daljši pogovor, v katerem sem mu podrobno razložil, da DZ ne more obravnavati njegovega dokumenta o notifikaciji nasledstva ADP, ker mora spoštovati Poslovnik. Ta v 169. členu določa postopek za ratifikacijo mednarodne pogodbe in v drugem odstavku je nedvoumno navedeno, da je zgolj Vlada pristojni predlagatelj tovrstnega akta.

Prav tako zavračam namigovanje, da sem že v času nastajanja Deklaracije o zunanji politiki Slovenije začel pripravljati »svojevrstno formalno podlago za preprečitev notifikacije ADP.« Deklaracijo je res obravnaval Odbor za zunanjo politiko (in ne Odbor za mednarodne odnose), pri čemer je Odbor pod mojim vodenjem dosledno upošteval Poslovnik. Ta v 129. členu določa, da so kvalificirani predlagatelji amandmajev poslanci, poslanska skupina, zainteresirano delovno telo in vlada, kadar ni predlagateljica; torej med njimi ni predsednika delovnega telesa. Poslovnik tudi določa, da vsi člani matičnega delovnega telo obravnavajo amandmaje in se do njih tudi opredelijo, ne zgolj predsedujoči. To tudi ne bi bilo demokratično, saj velja načelo »primus inter pares« in imajo zato odgovornost pri glasovanju in pri odločanju o ustreznosti amandmajev vsi poslanci, ne zgolj (ali celo samo) predsednik odbora.

Pred poletnimi počitnicami v Državnem zboru že tradicionalno poteka tudi Vseslovensko srečanje (lansko je bilo že XVI. po vrsti), ki se ga ne udeležujejo zgolj zdomci (torej rojaki in rojakinje, pri katerih so bili za odhod iz matične domovine v ospredju predvsem ekonomski razlogi), kot napačno uporablja termin dr. Kristan. Med številnimi udeleženci se nam vsako leto pridružijo tudi cenjeni rojaki in rojakinje z avstrijske Koroške in Štajerske, torej pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti, ki ima dokazano večstoletno zgodovinsko prisotnost na sedanjem avstrijskem ozemlju in je kot taka tudi definirana v 2. členu Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Na Vseslovenskem srečanju sem doslej sodeloval že večkrat. Lani sem zbranim med drugim povedal: »Če dovolite, spoštovanemu gospodu Kristanu, ki me je imenoval, ustavnemu pravniku, bi rad povedal, da je Odbor za zunanjo politiko omenjeno tematiko (opomba: šlo je za notifikacijo ADP) obravnaval skupaj s Komisijo, ki jo vodi spoštovani kolega Ivan Hršak. Obravnavali smo gradivo vlade. Gradivo je imelo oznako zaupno, kar pomeni, da je zaupne narave. Tako da, gospod Kristan, kolegice in kolegi, Državni zbor je, kar se tiče te tematike, naredil vse. Vlada pa je po naši zakonodaji edina tista, ki v Državni zbor prinese zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe. O zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb, tako piše v naši ustavi, tudi ni dopustno razpisati referenduma.«

V času samostojne in neodvisne Republike Slovenije (kako je bilo v prejšnjem režimu na tem mestu ne bom ugibal) funkcija predsedniku OZP nikakor ne omogoča, da bi lahko – kot ena oseba – v zakonodajnem postopku preprečeval sprejem česarkoli. V gimnaziji so me naučili, da državni udar (ali puč) pomeni hitro, nasilno, protiustavno in protizakonito spremembo (prevzem) oblasti v državi. Zato se s svojim dolgoletnim poslanskim delom v tej definiciji ne prepoznam. Kdor koli (pisec ali uredništvo) mi je pripisal nič manj kot državni udar, naj še enkrat razmisli o tem, kako je izbiral besede s takšno, celo ustavno težo. Kot poslanec Državnega zbora vem, v kako zapletenem trenutku živimo in kakšno težo imajo danes besede. Zato lahko sklenem, da se zavedam pomena in posledic izrečenih ali celo zapisanih besed. Zase lahko zagotovim, da sem vedno gospodar svoje izrečene besede in se zavedam, da je moja zapisana beseda moj gospodar za moje nadaljnje delovanje.

Jožef Horvat, predsednik Odbora Državnega zbora za zunanjo politiko

Opomba: Zgoraj zapisani odziv je bil dne 17. marca 2017 objavljen v časniku Delo – povezava.