Jožef Horvat: Kaj se je z nami zgodilo?

DELI:
11.02.2013, NSi

V Zavodu sv. Stanislava je gibanje Prebudimo Slovenijo organiziralo javno tribuno na temo aktualnih zadev. Na javni tribuni, katere se je udeležil tudi podpredsednik Aleš Hojs, je navzočim svoje poglede predstavil tudi poslanec NSi Jožef Horvat.

 
Uvodoma je Jožef Horvat povedal:
Izbira lokacije in datuma nocojšnjega srečanja že sama po sebi znova spodbuja k poglobljenemu razmisleku o zgodovinskem spominu in perspektivah slovenskega naroda in slovenske države. Generirajo se nam vprašanja: Od kod smo prišli? Kje smo? Kam želimo? in podobna vprašanja, na katera nikoli nismo našli odgovorov … nismo hoteli najti odgovorov, ker smo v Sloveniji v zadnjih 22 letih resnici vzeli domovinsko pravico.

Ko si torej na predvečer slovenskega kulturnega praznika v tej eminentni slovenski ustanovi, namenjeni izobraževanju in vzgoji, postavljamo za diagnozo stanja slovenskega duha tega trenutka ključna vprašanja: Slovenija, kje smo? Kaj se je z nami zgodilo?, v razmišljanje vstopi veliki Prešeren s svojim vprašanjem:
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét’!

Toda Prešeren na koncu tega vprašanja ne postavi vprašaja. Postavi klicaj in ne dovoli špekulacij pri odgovoru. Sam si vzame pravico do odgovora in ga zapiše:
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv slovenske matere!

Dragi rojaki, imamo(?) mi danes v naši deželi, ki se imenuje država Slovenija, enakega Prešernu,
da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenščne cele   ?

Kaj se je z nami zgodilo?
V iskanju odgovora, ki terja kompleksno analizo, moramo najprej spisati manjkajoče poglavje o slovenski osamosvojitvi oz. nastajanju slovenske države v gimnazijskem učbeniku zgodovine. To morajo, zdaj pa je že res čas, napraviti zgodovinarji, tisti predani resnici in stroki, ob odločni podpori ministrstva pristojnega za šolstvo in vzgojo.

Kaj se je z nami zgodilo?,
da smo osamosvojitveno zgodbo – tako poučno zgodbo – tako neboleče amputirali iz lastnega spomina in srca in tisti, ki so nasprotovali osamosvojitvi, namesto, da bi bili vsaj sramežljivo tiho, tisti danes omalovažujejo procese slovenske pomladi, ki je kulminirala v osamosvojitvi, častijo pa komunistično revolucijo in na protestnih shodih nosijo simbole totalitarnega komunističnega sistema.

Danes se v Sloveniji plazijo temne sile, ki z močjo granitnih kock kličejo nazaj, v preteklost, k enoumju po meri tistih, ki iz ozadja narekujejo rušenje vseh državnih in demokratičnih institucij, torej rušenje države v najširšem smislu.

V tem razmišljanju se mi v duhu pridruži Levstik, ki je bil velik pisatelj, velik Slovenec, velik jezikoslovec, pa tudi politik. Do zadnjega je ostal zvest načelu, ki ga je zapisal v Tugomerju: “Trd bodi, neizprosen mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu.”

… in zaključil:
Spoštovani, v drugem delu mojega razmišljanja pa ne morem mimo tega, da nam vsem ne bi zastavil vprašanja:

Kaj se je z nami zgodilo, kristjani?
Znana je Cankarjeva misel: „Če bi bil Rus, bi bil pravoslavec, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan.“
Ali je katoliška vera slovenskega naroda zgolj zgodovinski deteriminizem? Ali smo kristjani zgolj zato, ker so nas starši vzgojili v krščanskem duhu. Dolgoročno je tako stališče nevzdržno, saj se moramo vsak dan znova odločati za življenje po veri, kar je gotovo velik izziv. Naloga kristjanov je, da delamo za dobro ljudi – „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe“ (Matejev evangelij).

Papež Benedikt je v svoji okrožnici z naslovom „Bog je ljubezen“ poudaril, da vera ni teorija, ki bi jo lahko sprejeli ali pa zavrgli, ampak je zelo konkretna stvar. Je merilo, ki določa naš način življenja. Teženje k pravičnosti in skrb za bližnje je, kot sem že prej poudaril, temeljno vodilo kristjanov. Pravična ureditev družbe in države pa je osrednja naloga politike. Država, ki si ne bi prizadevala za pravičnost, bi bila velika roparska tolpa, kakor je dejal sv. Avguštin: »Če zanemarimo pravičnost, kaj so kraljestva, če ne velika razbojniška jama?«.

V tem segmentu se politika, država in vera najbolj prepletajo ter hkrati ločujejo. K osnovni podobi krščanstva spada razlikovanje med tem, kar je cesarjevega in tem, kar je božjega (prim. Mt 22,21), kar pomeni razloček med državo in Cerkvijo. Ločenost obeh institucij, ki je zapisana tudi v slovenski Ustavi, prinaša še toliko večjo potrebo po tolerantnosti in dialoški odprtosti.

Politika je krščanska stvar. Lani avgusta preminuli milanski kardinal Carlo Martini (eden največjih strokovnjakov za NZ) se je veliko ukvarjal z vlogo kristjanov v politiki. Znana je njegova izjava: ”Politika je najsodobnejša oblika krščanske ljubezni”!
Na tem mestu lahko rečemo, da je krščanstvo že od vsega začetka civilizacijska religija.
Klub vsem pomanjkljivostim trenutne državne ureditve Cerkev priznava, da je demokracija še vedno najboljša oblika neposredne soudeležbe državljanov pri političnih odločitvah, ki pa uspe samo toliko, kolikor temelji na pravilnem razumevanju človekove osebe.

Sodelovanje kristjanov v političnem življenju je izjemnega pomena, vendar pa morajo biti za tako udejstvovanje postavljeni trdni temelji.
Pomembna je izoblikovana vest kristjana, ki ne dovoljuje, da bi kdo glasoval za politični program ali posamezen zakon, ki nasprotuje temeljni vsebini vere in morale. Krščanska vera je integralna enota in zaradi tega bi bilo nedosledno izolirati kako posamezno sestavino na škodo celotnega katoliškega nauka.

O vlogi kristjanov v politiki je bilo v času po osamosvojitvi Slovenije veliko govora, vendar se pogledi o tem pogosto razhajajo.
Resno bi se morali vprašati o vzrokih, da se po vsem, kar smo doživeli v zadnjih 22 letih, uveljavlja prepričanje, da dosledni kristjani ne morejo aktivno delovati v politiki.
Če bi se s tem sprijaznili, bi odprli pot moralni anarhiji, ki bi bila vse kaj drugega kot politični pluralizem.

Razlogov za premajhno udejstvovanje kristjanov v družbenem in političnem življenju je več, gotovo pa se še vedno čuti močan vpliv tranzicije To se kaže tudi v slovenskem strankarskem življenju. Močne krščanske stranke, kot jih poznajo druge države, kot primer naj navedem Nemčijo, pri nas še vedno ni. Razdrobljenost na več strank ni ravno spodbudna, vendar pa še vedno verjamem, da bo dolgoročno obstala in se okrepila samo tista stranka, ki jasno izraža svoja stališča in zagovarja temeljne krščanske vrednote. Tudi tista stranka, ki je lahko zanesljivi politični (koalicijski) partner.

Kristjani ne moremo in ne smemo biti brezbrižni. Vsaka ne-odločitev je zanikanje krščanskega pričevanja.
Zbudimo se torej, slovenski kristjani in prebudimo Slovenijo!
Čas je za novo pomlad!

Naj sklenem s svetopisemskim citatom, ki poudarja pomen naših dejanj in odločitev: “Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor, da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.” Bomo to dovolili?