Jernej Vrtovec: Desnica v Sloveniji in prelomni kongres NSi

Če želimo razumeti zadnje dogodke na slovenski desnici in tokratni volilni kongres Nove Slovenije (NSi), se moramo tudi ozreti na dogodke in razmerja med strankami vse od leta 1992. Pozicioniranje t.i. pomladnih strank je bilo vselej zapleteno, prestižni boji za prevzem primata na desni sredini pa izjemno ostri in popolnoma nepotrebni. Zgodba se ponavlja in v zadnjih dneh, tednih in mesecih se ta prestižni boj zaostruje. Kongres NSi je namreč lahko prelomen trenutek, da krščanski demokrati spremenimo razmerje sil na desnici in jo pospremimo k boljši poziciji v političnem prostoru.

Danes desnica v slovenskem političnem prostoru sploh ni pomembna. V državnem zboru imamo vsega 26 mandatov, glavni dogodki se odvijajo mimo nas, usodo države ima v rokah leva opcija. Je za tako klavrno podobo desnice kriva NSi in Ljudmila Novak? Ne. Ljudmila Novak je predsednica NSi od leta 2008. Je kriv Franc Bogovič? Morda. Če bi kandidiral v Krškem bi SLS prišla v parlament in prejela štiri odstotke, desni pol bi imel v državnem zboru 30 poslancev, čeprav bi tudi to bilo še vedno nadvse klavrno. Je domet desnice res največ 30-odstoten? Ne, te baze je mnogo več, vsaj 45 odstotkov, ki pa se volitev ne udeležuje, saj jo nihče ne zna motivirati.

Dejstvo: Največja desna stranka ni sposobna narediti preboja in dvigniti desnice na raven, na kateri je že bila, ni sposobna, da bi celotno opcijo predstavila kot alternativo. To se kaže iz volitev v volitve in v prihodnje ne bo nič drugače. Bistven je primat nad polom in ne skupna zmaga, kar je temeljna napak. Če želi desnica še kdaj voditi vlado, ker bi bilo nadvse dobro za državo in njeno gospodarstvo ter posledično za ljudi, so na desnici potrebne korenite spremembe.

Razloge za zdajšnje dogodke in današnjo podobo desnice lahko iščemo vse od leta 1992 naprej. Sam nisem obremenjen z SDS, želim pa zmago desnice na naslednjih volitvah. Dvomim pa, da nas takšna politika SDS vodi do skupne zmage.

Pogled nazaj …

Krhanje odnosov na desnici se je pričelo že takoj po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah. Ker so krščanski demokrati Lojzeta Peterleta dobili največ glasov med strankami koalicije Demos, je v skladu z dogovorom Lojze Peterle postal predsednik vlade. Le to je bilo za nekatere posameznike in stranke, predvsem SDZ (Rupel, Bavčar, Janša, S. in T. Hribar), precej moteče. Peterle je uspešno izpeljal projekt osamosvojitve, sledil je razpad Demosa in naposled rušenje njegove vlade. Kdo je Peterletovo vlado dejansko rušil?  Janez Janša, Igor Bavčar & Co., ki jih kot osamosvojitelje izjemno cenim, a to ne zmanjšuje njihove odgovornosti za ključne napake. Šlo je za izdajo slovenske pomladi, izdajo desnice! Rušitelji Peterletove vlade so dejansko podpisali novo dolomitsko izjavo in posledica je bila 12-letna vladavina zdaj propadle LDS. Prosto po današnjem tvitu Janeza Janše: K šefu so šli po drobtinice.

Sprva so se v 90 letih dogajali tedenski prestižni in neproduktivni boji med SKD in SDS. O tem je večkrat pisal Boštjan M. Turk v časniku Slovenec. Prelomni trenutek, ko je SDS prevzela primat na desnici, pa se je zgodil z afero Depala vas ter napačnimi odločitvami SKD (vztrajanje v Drnovškovi vladi, kljub temu, da je predsednik odstopil z mesta zunanjega ministra).

Sledilo je leto 1996, ko so »pomladne stranke« na volitvah prejele večino. Puckov prestop in kasneje vstop stranke SLS v vlado je slovensko desnico dodobra zatresel. Od leta 1996 naprej, desnica na volitvah dejansko ni nikoli več zmagala.

O združevanju SLS in SKD je bilo že mnogo prelitega črnila, posledica združitve pa je bil nastanek zdajšnje Nove Slovenije. NSi ni nastala zato, ker je bila proti nečemu, ampak zato, ker je bila ZA. Za povezovanje desnice, za projekt, da bi desnica vladala.

Kaj je desno?

Ključen problem slovenske politične desnice je v nerazumevanju, kaj je levo in kaj je desno v odnosu do ekonomije in gospodarstva ter vrednostnega sistema. V Sloveniji se desnica opredeljuje izključno na podlagi zgodovinskih dogodkov in ideoloških vprašanj, kar je izjemno resen problem. Prav to onemogoča, da bi se desnica krepila, širila in pred stranko postavila državo. Krščanski demokrati in potem NSi smo se vedno opredeljevali kot desnosredinska stranka, predvsem zaradi našega odnosa do ekonomije in gospodarstva ter vrednot. Zato smo bili od samih začetkov člani Evropske ljudske stranke. Na drugi strani pa je bila SDS v devetdesetih letih dejansko pozicionirana kot leva stranka, bila je tudi na poti v družbo evropskih socialistov. Tudi ime jo je izdajalo. Ampak ne, da si opredeljen na desno, je dovolj, da si proti Milanu Kučanu. To je temeljna napaka. Tudi sam nasprotujem miselnosti Kučanovega kroga, ampak ali je modro, da smo s tem človekom obremenjeni? Nam to prinaša boljše rezultate? Ne. To nas uničuje, saj odpira destruktivne dialoge.

Ob tem se vedno bolj dozdeva, da ta psihološki zid med Kučanom in Janšo nujno potrebujeta tako en del desnega pola, kot en del levice, saj se polarizacija dogaja izključno na zgodovinski podstati in sovraštvu. Psihološki zid med Janšo in Kučanom sicer napaja oba, oba ohranja, a obenem tudi izjemno škoduje ljudem, ki pod tem zidom živijo slabše. Ta zid je potrebno razbiti in fokus, kaj je desnica, obrniti. Desnica ni le izrekanje »proti Kučanu«.

Pozicioniranje desnih strank danes

Danes ima pozicioniranje desnih strank mnogo večje razsežnosti. Ponavljam, NSi se pozicionira kot desnosredinska stranka izključno zaradi našega odnosa do gospodarstva in vrednostnega sistema, identično torej, kot ostale krščansko demokratske stranke v razvitih in uspešnih demokracijah. Ekonomija naj vodi politiko in ne obratno. Ampak tukaj nastane problem, saj se NSi naj ne bi smela samostojno opredeljevati. Kaj je desno, ne določa vsebina, temveč zgolj odnos do SDS in njenega predsednika. Ne glede na dejanja. Če SDS, denimo, zavzame stališče, da se arhivi zapirajo in NSi glasuje drugače, smo že označeni za udbomafijo in levičarje. Vsebina arhivskega zakona ob tem pa sploh ni pomembna. Malce hudomušnosti: Če bi, denimo, SDS zavzela stališče, da nošnja rdeče zvezde ni problematična, NSi pa bi temu nasprotovala, bi bili ravno tako označeni za levičarje. Kje je težava? To je nerazumljivo! Čustva so nadvladala zdrav razum.

Pred letom dni NSi ni podprla Vlaste Nussdorfer za varuhinjo človekovih pravic. SDS jo je. Si predstavljate, kakšne diskreditacije bi bila deležna NSi, če bi bilo obratno? Če nekdo, denimo, reče, da je Janez Janša politik v zaporu, ja, seveda, ta je levičar, kaj pa drugega. Ampak, dajmo razumeti, da četudi nekdo reče, da je Janez Janša politik v zaporu, je lahko desničar. Zato poudarjam, odnos do ekonomije in vrednostni sistem mora diktirati, kaj je desno in ne odnos do SDS ali pa njenega predsednika.

Iz tega sledi, da se NSi danes ne sme samostojno opredeljevati. To, kar reče ali naredi SDS in njen predsednik je desno, vse drugo pa levo. To je srž problema, da se NSi in SDS prepirata. In kdor išče razloge za zdajšnje prestižne boje med SDS in NSi, jih dobi prav tukaj. Diktiranje ene stranke in njenega predsednika, kaj je desno in kaj je levo, pa dobesedno hromi celotno desnico, posledično pa tudi državo. NSi je desna! Ne zaradi odnosa do Janše, ampak zaradi odnosa do ekonomije in zavzemanja za temeljne, obče vrednote.

Grenko sodelovanje z SDS v mandatu 2004 – 2008

Po ustanovitvi NSi, 4. avgusta 2000, se je SDS začela pomikati prosti sredini. Retorika je obšla ideološke teme, umirjena in spravljiva drža se je obrestovala. Bolj ostri del desnice je zavzela NSi. Percepcija je bila seveda jasna – NSi je desni korektiv SDS in tukaj je Janša tekmo odiral zelo taktično, kar je pripomoglo k temu, da se je desnica, po bolečem porazu leta 2000, nekako opomogla. Ob tem velja izpostaviti, da so imeli ljudje dovolj 12-letne vladavine LDS. NSi in SDS sta v tem obdobju delovali usklajeno, z roko v roko, jasno pa je bilo, kdo je šef.

Sledile so volitve 2004 in zmaga SDS (29,08%), NSi je prejela 9,09%, SLS pa 6,82%, in skupaj z Desus se je sestavila vladna koalicija.

NSi je bila največja poraženka te koalicije, saj je kljub odličnemu delu naših ministrov izpadla iz državnega zbora. V tem obdobju so se hkrati pričeli krhati odnosi med  NSi in SDS, in sicer zaradi nekaterih pomembnih vrednostnih razlik. K dojemanju, da »prijateljstva« ni več, pa je pripomoglo eno iz med zadnjih predvolilnih soočenj leta 2008. NSi se je pozicionirala izrazito desno, SDS pa je bila zelo liberalna, ne zgolj v odnosu do gospodarstva, ampak tudi v dojemanju vrednostnega sistema. SDS je bila tako liberalna, da NSi-ju sploh ni pustila, da pri ključnih vrednostnih točkah ohrani in uveljavi svoja tradicionalna stališča. Prav zato je radikalni del desnega volilnega telesa NSi leta 2008 zapustil in posledično je sledil izpad iz parlamenta. V nas niso videli predstavnika, ki ga bi bilo vredno voliti, saj za bazo nismo poskrbeli.

Odprtje trgovin in igralništvo

In kje se je začelo? Najbolj boleč je spomin na odprtje trgovin v nedeljah. Da bi bile trgovine ob nedeljah zaprte, so na pobudo NSi odločili državljani na referendumu. Leta 2006 pa je SDS negirala voljo državljanov in v državnem zboru podprla zakon, da se trgovine ob nedeljah ponovno odprejo. Proti zakonu so glasovali le poslanci NSi. Po pisarnah poslanske skupine so na glas nergali, dosegli pa niso nič. Molče smo pristali na stališče SDS, namesto, da bi v skladu s tedanjim programom stranke vztrajali, da so trgovine ob nedeljah zaprte in zaropotali z izhodom iz koalicije. Tako kot je to tedaj počel Desus, pa tudi SLS.

Naprej se je NSi zgodilo igralništvo in namera, da bo v HIT vstopila igralniška korporacija Harrah’s, kar bi pomenilo porast igralništva v Sloveniji. Tedaj je v NSi zavrelo, češ, da naš predsednik podpira širitev igralništva. Proti nam so vstale nekatere civilne iniciative. Člane je tedanji predsednik NSi Dr. Andrej Bajuk miril, da ni on tisti, ki ta projekt podpira, in da bo naredil vse, da do širitve igralništva ne pride. Nekoč smo mladi vprašali, kaj je dejansko s tem Harrasom in ali res on podpira širitev igralništva. Na seji izvršilnega odbora podmladka nam je dejal, da je na njega zvaljena le krivda, vstop Harrah’s v HIT pa da podpira druga stranka.

To sta le dva primera, ki kažeta, kako SDS sploh ni dopustil, da bi NSi kot desni korektiv SDS uresničevala svoj tedanji program. Niso nam pustili biti desni radikalci. Pri tem pa stranke SDS ni nihče označil kot levo stranko, tudi Cerkev ne. Kje je bil tedaj danes zloglasni Aleš Primc, ki se je leta 2002 na referendumu boril za nedeljsko zaprtje trgovin?

Tedaj smo mladi svarili dr. Bajuka, da ravna napak, ker pusti, da z nami delajo kot mačka z mišjo. Imeli smo prav, kajti tudi to, da smo igrali satelitsko stranko, je botrovalo k temu, da smo izpadli iz parlamenta.

Nespoštovanje NSi in njenega predsednika

Hladen tuš pa je pokojni predsednik NSi dr. Andrej Bajuk nedvomno doživel na enem od zadnjih soočenj leta 2008. Na vprašanje, ki ga je dobil predsednik SDS in predsednik vlade Janez Janša, kdo bo njegov finančni minister v naslednjem mandatu, če bo ponovno predsednik vlade, ni izrekel »Andrej Bajuk«. Dr. Bajuk je v istem televizijskem studiu nemočno gledal »prijatelja«. To so bile poteze, ki so degradirale Andreja Bajuka in tisti, ki mislite, da so bile med Janšo in Bajukom zasajene rožice, se motite.  Ko me je Andrej Bajuk nekoč poklical po telefonu in mi čestital za nastop v medijih na temo vložitve zahteve ustavnosti Titove ceste, sem ga vprašal, če je v kontaktu s predsednikom SDS. Skoraj nič, nič me ne pokliče, je užaljeno in prizadeto dejal. To je bila »nagrada« dr. Bajuku za vse, kar je naredil, da je desnica imela vlado.

Za sodelovanje sta potrebna dva

Današnje vodstvo NSi za razliko od prejšnjega ne pristaja več na tovrstno destruktivno in zaničevalno sodelovanje z SDS. Izkušnje, da bo NSi zgolj poslušna stranka in satelit za dosego ciljev, so namreč zelo grenke. Ni dolgo nazaj, ko smo v drugi Janševi vladi vztrajali vse do konca, držali »štango« kljub poročilu KPK. Kaj kmalu pa smo v »zahvalo« prejeli nove in nove napade na našo politiko. Tega imamo dovolj! Izkušnje kimanja in ponižnosti iz mandata 2004 – 2008 je še kako živa in napake ne želimo in ne bomo več ponovili!

Za korektno in spoštljivo sodelovanje sta vedno potrebna dva. Ker pa si druga stranka to sodelovanje predstavlja kot ponižno kimanje, prihaja do razhajanj, ki smo jim priča danes.

O novi stranki

Neka nova desna stranka bo zagotovo ustanovljena. Ne takoj, potrebno bo počakati, da se približamo novim parlamentarnim volitvam. Jutri je prezgodaj.

Potrebo po še eni desni stranki vidijo tudi nekateri  pomembni desni politiki, ki jih osebno zelo cenim in s katerimi mi je bilo leta 2012 v čast sodelovati. Pravijo, da je na desni dovolj prostora. Potrebo po novi krščansko – demokratski stranki vidijo tudi nekateri dežurni komentatorji, naklonjeni SDS, in samooklicani desni mnenjski voditelji. NSi želijo prikazati kot liberalno stranko, ki je liberalna ne zgolj v odnosu do ekonomije, ampak celo, da pristaja na filozofijo klasičnega liberalizma. Še več. Nekateri nas že postavljajo na levi pol, s čimer želijo odvrniti prepričanje javnosti, da je Nova Slovenija prava krščanska demokracija. Tako ustvarjajo prostor za novo stranko, ki bo njim »prava«. Ampak to pot ne bo šlo tako zlahka.

Nič nimam proti novi stranki, poraja pa se vprašanje, kje bo njen »bazen«, da njena ustanovitev ne bo zaman in zgolj instantna? Če bo nova stranka postavljena radikalno, bo satelit SDS, kajti bolj desno od zdajšnje politike SDS praktično ni več možno iti.

Desnica mora zavladati

Slovenija potrebuje vsaj osem let vladanja desnosredinskih strank, da spravimo Slovenijo tja, kamor spada in kjer je bila leta 2008. Če se ozremo po državah EU, ugotovimo, da tam, kjer je na oblasti desnica, krize ni ali pa je odpravljena. Namreč, odgovore na zapletene gospodarske razmere v najboljši možni meri lahko ponudi zgolj neobremenjena desnica z jasno vizijo za prihodnost.

Prenova slovenske desnice

Ampak, če želi desnica v Sloveniji zavladati, potrebuje temeljito prenovo. V Novi Sloveniji se tega zavedamo. Opredeljevati se mora do ekonomski problemov in ne Milana Kučana. Končajmo z obremenjevanjem do njega (to je stavek,zaradi katerega bom označen, da sem njegov lakaj) in obrnimo fokus. Naš fokus naj bodo delovna mesta, kakovost življenja ljudi, mladi. To je vizija za povrnitev dostojanstva in zdrave prihodnosti. Le z odgovori na ključna vprašanja, ki pestijo slovensko družbo danes, se bomo lahko pobrali. Končajmo z obmetavanje in obračunavanjem, pustimo možnost, da vsaka desna stranka poseže po čim širšem bazenu. En drugemu dovolimo napake in jih skušajmo imeti v uvidu, da smo različni. To pa pomeni zmožnost, da nagovarjamo več kot le ozek pas političnega bazena. Pustite NSi, da je ambiciozna. Pustite ji, da vodi politiko, ki jo je ubrala. Pustite ji, da pomaga državi.

Nova Slovenija jutri

Nova Slovenija ima priložnost, da zgradi novo desnico, desnico, ki bo moderna z jasno vizijo za prihodnost. Smo edina krščansko demokratska stranka, pa ne zaradi tega, ker večina naših članov hodimo k maši in ker smo člani večinoma kristjani, temveč zato, ker se po zgledu drugih krščanski demokratov v Evropi opredeljujemo liberalno do ekonomije in konzervativno v odnosu do nekaterih temeljnih točk vrednostnega sistema. To je prava krščanska demokracija, porok za uspeh desnice in za novo pot naše države.

NSi je na pravi poti. To je dejstvo. Po 8. Kongresu NSi gremo naprej. Prešteli se bomo in pogledali, koliko nas je za NSi kot močno stranko, ki ima ambicije za prevzem večje odgovornosti v državi, in koliko je članov, ki ponižno pravijo, da NSi ni sposobna ponuditi alternative, in da smo nesposobni vladati. Nekateri v lastni stranki se bojijo preboja, bojijo se uspeha.

Vem, NSi bo od nedelje naprej imela še več samozavesti, da okrepimo desnico in da v Sloveniji zavlada več odgovornosti. Država potrebuje močnejše krščanske demokrate. Gre za prihodnost vseh ljudi in vseh generacij. Gre za dostojanstvo ljudi, ki jim je bilo odvzeto!