Iva Dimic v intervjuju za Krščanskega demokrata o boju z boleznijo ter skrbi za preskušane in revne ljudi

V zadnji letošnji številki Krščanskega demokrata, ki si ga v celoti lahko preberete na tej povezavi, smo se v velikem intervjuju pogovarjali s poslanko NSi Ivo Dimic. Javno je spregovorila o svoji bolezni, raku ter opisala, kako se je z njim soočila in kaj ji je bilo pri tem najbolj v pomoč. Kot je dejala, želi biti s svojim delom in medijsko izpostavljenostjo glas vseh bolnih, revnih in preskušanih ljudi. Zanje bo še naprej delala tudi v parlamentu.

Leto 2018 je bilo za vas zelo turbulentno. Poleg državnozborskih in lokalnih volitev ste se spopadli tudi z boleznijo.

Zagotovo bo leto 2018 tisto leto, ki si ga bom zapomnila za celo življenje. Poleg volilnega leta in ostalih stvari sem doživela še težjo življenjsko preizkušnjo. O raku pri nas še vedno govorimo s strahospoštovanjem, ljudje so ob tej diagnozi v stiski, sama bolezen pa med ljudmi povzroča stigmo. Zares ni lahko sprejeti te diagnoze, a skupaj z družino, sodelavci in osebjem na onkološkem inštitutu sem to bolezen sprejela in korak za korakom šla naprej. Rada bi poudarila prav vlogo osebja na onkološkem inštitutu, ki je veliko pripomoglo k temu, da je bilo vse skupaj veliko lažje. Vsi, od kirurga, onkologinje, do medinskih sester, so bili čudoviti.

Kako ste sprejeli diagnozo? Kakšne so bile vaše prve misli?

Na prehodu iz leta 2017 v leto 2018 se mi je pojavila bula, ki sem jo sprva imela le za hormonsko neravnovesje v telesu. Ustrašila sem se, saj kar ni in ni hotela izginiti, spremljal pa jo je še močan kašelj. V začetku letošnjega leta sem tako odšla k zdravniku in želela kar sama postaviti diagnozo, da gre le za lojnico, a zdravnica me je takoj napotila na pregled v onkološki inštitut. Po pregledu sem 12. februarja prejela klic kirurga dr. Erika Breclja, da je diagnoza pozitivna in da bo to bulo potrebno izrezati. Priznati moram, da me to takrat niti ni posebno sesulo. Ne vem, ali je bilo to zato, ker sem bila v sebi med čakanjem na diagnozo v sebi že pripravljena na najhujše, ali pa ker sem vedela, da imam v sebi voljo in energijo, da se s to boleznijo spopadem. Kirurgu sem rekla, da to res ni najlepša novica, a že takrat me je pomiril in rekel, da ni tako hudo in da je prepričan, da zmorem. Te besede so nato ostale stalnica do operacije in vseh pregledov, ki so sledili. Ko se je začela kampanja za državnozborske volitve me je dr. Brecelj bodril z besedami, da je prepričan, da bom svoje dobro delo v parlamentu nadaljevala. Imam krasne sodelavce, vodstvo stranke je mojo odsotnost razumelo, vsi so mi ogromno pomagali v sami kampanji, tako da je ponovna izvolitev tudi uspela.

Kaj pa doma v družini? Kako so oni sprejeli diagnozo?

Doma je bilo kar hudo. Vsak, ki sliši diagnozo, najprej pomisli na konec zemeljskega življenja. Še posebno je bilo težko za mojo hčerko Valentino, ki je ravno leta 2017 doživela smrt sošolkine matere zaradi enake diagnoze. Vsakič, ko me je pogledala, je imela solzne oči, bilo je polno emocij in čustev. Prav zaradi tega sem sama morala biti še bolj močna, da nisem kazala lastnega strahu. Vso moč za to pa sem našla v veri, ki mi je dajala smisel, me opogumljala in pomirila. Osmišljala mi je celo najbolj črni scenarij, ki bi se lahko zgodil. Skozi vero sem še bolj doumela, da je to življenje le pot do nebes, kjer si želimo biti.

Kljub tej bolezni ste v času zdravljenja ohranili nasmeh na obrazu. Ste imeli kdaj tudi težke trenutke, ste bili kdaj v dvomih?

Nisem imela zelo težkih trenutkov. Najhujše je bilo spoznanje, da sem le človek, da sem krhka. Prepričana sem namreč bila, da živim dokaj zdravo, da imam razčiščene odnose in da opravljam stvari, ki me zares veselijo. Ravno zaradi tega sem se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Sprejeti sem morala, da je to višji načrt in da je to moja življenjska pot. Pridejo trenutki, ko pomisliš, do kje te pelje lastna življenjska pot. A ta vprašanja potiskam na stran in si vsak dan znova govorim, da je pomembno to, kako danes in morda še jutri živim. Kot človek vsak dan dozorevam in ko pridejo težje stvari, jih s časom zato lažje sprejmeš. Ne delam več dolgoročnih načrtov, osrečujejo me majhne stvari. Predvsem pa čutim še večjo potrebo, da še več časa preživim s svojimi bližnjimi.

Take hude preizkušnje po navadi družino še bolj povežejo. Je tako tudi v vašem primeru?

Res je, preizkušnje družino povežejo, če so odnosi v družini že prej dobri in odkriti. Če pa odnos že prej ni grajen na pravih temeljih, potem lahko takšna preizkušnja odnos zamaje. Poznam tudi veliko primerov mojih sobork, kjer je partner odšel, ali pa so se otroci zaprli vase. Pri meni pa je bila prav podpora družine pomemben del boja z boleznijo in pokazatelj, da skupaj zmoremo. Že prej smo kot družina dobro delovali, v tej preizkušnji pa smo se le še bolj povezali. V tem vidim tudi moč družinske molitve.

Odločili ste se, da boste o svojem boju z rakom javno spregovorili in ne boste skrivali posledic kemoterapije. Kaj je pripomoglo k temu?

Vsaka bolezen prinese preizkušnje ter spremembe, fizične kot tudi psihične. Med to boleznijo sem spoznala veliko ljudi, ki so raka preživeli in se z njim borili. Spoznala sem, da so to zelo prijetni in dobri ljudje, z njimi sem se čutila zelo povezano. Odločila sem se, da spregovorim javno tudi v njihovem imenu. Povedati, da si bolan, pomeni tudi reči, da si želiš ozdraveti in poiskati pot, kako do tega ozdravljenja priti. Če bi vsi, ki so po tej bolezni ozdraveli, ostali tiho, bi mi, ki smo prišli za njimi, ne imeli upanja. Zato sem vesela, da lahko vse te stvari ov zvezi z mojo boleznijo podelim z drugimi. S tem želim ljudem povedati le to, da naj se ob težkih trenutkih ne zaprejo, naj poiščejo svetlo točko v življenju, nekoga, ki jim bo več povedal o tej bolezni. Tudi sama sem imela takšne ljudi, ki so mi dali upanje in energijo.

Kateri so tisti problemi, ki jim boste namenili čas v tem poslanskem mandatu? 

Med nami je ogromno revnih, bolnih in preskušanih ljudi. Zato si želim, da bi lahko pustila pečat na teh področjih. Prav trpeči in umirajoči, ki so na koncu svoje poti, si zaslužijo pravilno oskrbo, blaženje bolečin in smisel. Ker jim želim pomagati, sem v odboru za zdravstvo. Poudariti želim, da naš zdravstveni sistem kljub nekaterim anomalijam ni tako slab, a da morajo imeti vsi ljudje enako možnost dostopa do zdravstvenih storitev. V procesu zdravljenja na onkologiji sem spoznavala, da je zadeve v zdravstvu zares potrebno urediti. Predvsem tukaj mislim na boljše medsebojne odnose, ki so v nekaterih primerih skrhani tudi zaradi neurejenih plačnih razmerij in drugih morda manj vidnih težav. Kot družba moramo pogledati celoto v zdravstvu in nemudoma ukrepati. Država pa mora poskrbeti za to, da prepreči korupcijo in da omogoči zdravnikom normalne delovne pogoje.

Prav primer onkološkega inštituta v Ljubljani zaradi prenatrpanosti kliče po primerni strategiji za širitev. Preko politike in zakonodaje želim pomagati, da bi se vzpostavili normalni pogoji. Medicinsko osebje je preobremenjeno, velika naloga je zato na direktorjih javnih zavodov, da zadeve spremenijo na bolje. Najbolj pereča zgodba zagotovo prihaja iz otroške srčne kirurgije, kjer se javno vidi, kaj se zgodi, ko se medsebojni odnosi močno skrhajo. Privedejo lahko do popolnega kolapsa sistema.

December je praznični čas, čas obdarovanja, želja in veselja, a mnogi v Sloveniji še vedno finančno komaj zmorejo iz meseca v mesec…

Država, ki bi razumela pomembnost vzgoje, bi več sredstev namenila družinski politiki in ločevala med socialno politiko in družinsko politiko. Slednja je namenjena družini in izobraževanju otrok, da bi vsi otroci imeli enake možnosti pri dostopu do izobraževalnih ustanov, izvenšolskih dejavnosti, športnih udejstvovanj itd. Socialna politika pa skrbi za to, da lahko človek v času, ko ne more skrbeti zase, tudi preživi. Zato družinska politika ne sme biti namenjena le preživetju, ampak kvalitetnemu odraščanju otrok. To sta dve zelo različni stvari. Na žalost pa ne prejšnja in tudi zdajšnja vlada tega ne razumeta in ukrepe med seboj mešata ter nelogično povezujeta. Polni so velikih besed, kako s socialnimi transferji skrbijo za najrevnejše, ne razumejo pa, da ni prav, da se štipendija enega otroka in otroški dodatek za drugega otroka upoštevata v izračun denarne socialne pomoči. Zaradi takih anomalij in sistemskih krivic imamo še bolj revne ljudi in družine, ki nimajo dovolj sredstev, da bi preživljali svoje otroke. Sprevrženo je, da oblast že leta in leta tega noče doumeti. Minister Ivan Svetlik je leta 2011 tako napovedal dvig otroških dodatkov do 18. leta in višje štipendije, pa se to ni zgodilo. So pa zato ukinili štipendije pod 18. letom in otroške dodatke nad 18. letom. Šele na moje prigovarjanje pri vladi Alenke Bratušek so nato delno vrnili državne štipendije. Ko smo sedaj v času gospodarske rasti pričakovali, da se bodo po krizni ukrepi na področju družinske politike končali, pa jih ravno Šarčeva vlada želi še podaljšati.

Minister Svetlik je v svojem mandatu ukinil tudi državne pokojnine, kar je prizadelo številne ženske, ki niso hodile v službo, so pa garale doma, gospodinjile in vzgajale otroke.

Ženske smo že dolgo v podrejenem položaju. Še posebej je bilo tako v prejšnjem stoletju, ko je bilo v navadi, da so moški hodili delat, ženske pa so zelo pogosto ostajale doma, gospodinjile in skrbele za otroke. Te ženske se za svoje delo niso mogle niti zavarovati oz. vplačevati za pokojnino, saj jim to prejšnji režim ni dovoljeval. Ob osamosvojitvi jim je Slovenija priznala državno pokojnino v višini 157 evrov. Ko pa se je začela kriza, se je tedanja Pahorjeva vlada odločila varčevati prav na teh ženskah, čeprav je ob istem času podpisovala finančno zelo bogato poroštvo za TEŠ 6 in anekse k izgradnji avtocest. S tem je država povzročila še večjo revščino pri starejših ženskah. Tudi statistični urad opozarja, da je največje tveganje revščine prav pri starejših ženskah na podeželju, ki živijo same. Bilo naj bi jih kar okrog 56.000. V NSi smo se zato čutili dolžni, da pomagamo vsem tem ženskam in smo v zakonodajni postopek vložili predlog zakona o gospodinjskem dodatku. Ta bi vsem ženskam starejšim od 65 let, ki ne prejemajo več kot 500 evrov pokojnine oz. drugih dohodkov, prinesel gospodinjski dodatek v višini 100 evrov mesečno. S tem želimo popraviti krivice in pripeljati socialno politiko do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Te ženske so z vzgojo svojih otrok veliko prispevale k državnemu proračunu in zato je prav, da pri visoki gospodarski rasti ne pozabimo tudi na to ranljivo skupino ljudi.

Poleg tega, da ste poslanka državnega zbora ste tudi predsednica Ženske zveze NSi. Kaj je pravzaprav poslanstvo Ženske zveze in kaj si kot predsednica želiš storiti?

Ženske soustvarjamo našo družbo. Želim si, da bi bilo več žensk, ki bi se odločile za politično, družbeno ali kulturno udejstvovanje, tako na državni kot na lokalni ravni. S svojo aktivnostjo in poznavanjem tega področja sem želela doprinesti k temu, da bi ženske začele prepoznavati, kako pomembno je, da se družbeno angažirajo. V Ženski zvezi NSi si prizadevamo predvsem za to, da bi bila ženska v Sloveniji bolj spoštovana in da bi bilo njeno delo bolj priznano. Če pogledamo zgodovino, ugotovimo, da smo ženske vedno imele pomembno vlogo v naši družbi in to zavedanje želimo prenesti tudi na naslednje rodove. Prepričane smo tudi, da bi ženske v politiki lahko dosegale vidne rezultate tudi brez spolnih kvot. Smo zazrte v prihodnost in želimo sooblikovati družbo, kjer ne bo pomemben spol, ampak predanost, znanje, delavnost in srčnost.

Zavzemamo se tudi za to, da bi ženske lažje usklajevale družinsko in poslovno življenje. V svojih vrstah imamo tako znanstvenice kot tudi podjetnice in vse si želimo, da bi ženske imele več možnosti za zaščito pri zaposlitvi, če oziroma ko se odločijo za rojstvo otrok. Predvsem je to pomembno za ženske pred 30. letom starosti, ker je pri njih zaposlitev pogosto težja prav zaradi želje po otrocih. Zato zagotovo potrebujejo pomoč.

Kako pa je vam uspelo usklajevati družinsko in poklicno življenje?

Sem tretji in zadnji otrok v družini, kar je vedno pomenilo, da sem morala biti bolj vztrajna in glasna, da se me je slišalo. Odlikovala me je predvsem srčnost in empatija. Vsako znanje, ki sem ga pridobila, mi je pomagalo do tega, da sem bila zmožnejša narediti nov korak in z njim pomagati tudi drugim. Vedno pa me je gnala tudi vztrajnost, saj sem vedela, da je čas na moji strani.

Vedno sem zagovarjala načelo, da si morata mož in žena razdeliti delo in tudi skrb za vzgojo otrok. Prišel je tudi čas, ko je moral zaradi mojega dela na otroke bolj paziti mož, spet drugič sem to počela jaz. S pomočjo starih staršev ter bratov in sester sva tako uspela ob odrekanjih uskladiti tudi poklic in vzgojo.

Kaj najraje počnete v prostem času?

To je čas, ki si ga vzamem zase. Zelo rada hodim na sprehode in pogledam dober film. Preberem rada tudi dobro knjigo, a mi je sedaj vid malce opešal in tega ne počnem tako pogosto.

Imate kakšno voščilo za naše bralce pred božičnimi prazniki?

Božični prazniki prinašajo v naše domove posebno vzdušje. V tem času zagotovo najprej pomislimo na bližnje, na naše domače. Vsem želim, da bi imeli in ustvarjali pristne odnose, da bi znali stopiti drug do drugega, odprli srca in sprejemali tudi drugače misleče. Božični čas je tudi čas veselja, zato želim vsem, da bi se v tem času poveselili s svojimi dragimi, da bi znali vse te spomine shraniti ter se skozi leto ob njih greti.