(INTERVJU) Janez Pogorelec za Dnevnik: Politik si težko privošči protestirati pred sodišči države, ki bi jo rad vodil

Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

Predsednik strokovnega odbora NSi za pravosodje, član Izvršilnega odbora NSi in namestnik direktorja vladne zakonodajne službe dr. Janez Pogorelec je v obširnem intervjuju za časnik Dnevnik (Objektiv) spregovoril o državi, demokraciji, pravosodju in politični prihodnosti.

Pred kratkim ste na twitterju objavili vrsto opažanj o slovenski desnici. Med drugim ste zapisali, da je rezultat desnice, ki je bila doslej pri nas na oblasti le mandat in pol, tak, kot da bi šlo za zaroto. Gre torej pri slabem dosedanjem izkupičku desnice za zaroto, za njeno nesposobnost ali je morda volilno telo v Sloveniji bolj levo usmerjeno?
Pri mojem tvitu je šlo za ironiziranje tega, kako del desnice povsod vidi zarote. Ultimativna zarota je tista, ki jo narediš sam proti sebi. Sam v zarote načeloma ne verjamem; tudi če kakšna kdaj obstaja, je najboljša demokratična drža ta, da jo preprosto ignoriramo. Če delaš transparentno in tisto, kar je prav, tudi zarote zelo hitro skopnijo. Prepričan sem tudi, da volilno telo pri nas ni bolj levo usmerjeno. Nasprotno – desnica bi morala zmagati na večini volitev, saj je povprečen Slovenec dokaj konservativen. To je razvidno tudi iz rezultatov referendumov o vprašanjih, ki zadevajo tradicionalne vrednote v državi. Je pa levica že od gospoda Drnovška naprej vedno zelo uspešno posegala v volilno telo desnice. To je menilo, da voli neki zmeren, pameten program v smislu ne levo, ne desno, ampak na bolje, nato pa se je vedno znova izkazalo, da je v resnici šlo za levi program. Hkrati pa se desnica pri nas – v nasprotju z desnico v Avstriji in Nemčiji – ne zna postaviti v položaj neke samoumevnosti, kompetentnosti in normalnosti, ne prepriča, da lahko prav ona prinese blaginjo, tudi v obliki služb, do ljudi prijaznega zdravstva in zdrave politične kulture.

Je torej levica pri ustvarjanju videza normalnosti uspešnejša kot desnica?
Najprej je treba definirati, kaj je v demokraciji normalnost. Normalnost je to, da imamo radi svojo domovino. To imamo vsi radi, kajne? A to ni dovolj. Moramo imeti pozitiven odnos tudi do države, spoštovati njene institucije. Pogosto se spomnim pokojnega dr. Šmidovnika, ki je večkrat rekel: država ni nič drugega kot ustava in uprava. Ne trdim, da je z institucijami države pri nas vse v redu – marsikdaj je celo daleč od tega. Moramo pa jih krepiti, podpirati. Moramo jim priznavati mesto, ki jim gre. Lahko smo kritični do pravosodja, ne moremo pa govoriti o krivosodju; še zlasti ne v svojih lastnih zadevah. Stranke ne morejo soditi namesto sodišč. Ne morejo odločati o dodelitvah otrok. Tudi če je v teh postopkih kdaj vse narobe, je reševanje posameznih primerov v domeni pristojnih institucij, in ne politike. Sistem mora biti sposoben odpravljati svoje lastne anomalije. Zato imamo pravno državo in delitev oblasti. Zato obstaja možnost pritožb vse tja do evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in vse to je jamstvo, da bo sistem deloval. Odrekati legitimnost temu sistemu nikomur in ničemur ne koristi. V mojih oglašanjih v Pravni praksi in tudi na twitterju sem želel predvsem izpostaviti to, kako dragocena je naša demokracija in kako moramo njene institute krepiti, ne pa jih rušiti. Kdor ruši institute demokracije, ruši tudi demokracijo.

Vendar pa ste zapisali tudi, da je z demokracijo tako kot s starimi keltskimi bogovi – ko so ljudje prenehali verjeti vanje, so ti začeli izgubljati moč in nazadnje izginili. Je torej demokracija le nekaj navideznega?
Demokracija deluje, dokler vanjo verjamemo, to pa zahteva neko državljansko držo, neko politično kulturo. Demokracija najbolje deluje ravno tam, kjer se znajo ljudje zanjo postaviti. Demokracija je za pokončne, pogumne, svobodne ljudi. Če se večina drži načel demokracije, spoštuje pravo in uporablja demokratične poti, to zelo zoži prostor raznim uzurpatorjem in sistem funkcionira. Vse, kar imamo in kar nam prinaša mir in blaginjo, je posledica pravnega reda in demokracije. Ni se nam treba bati svobodno povedati, kar mislimo, treba pa je hoditi na volitve in zaupati v sistem … Zakaj je neka država, kot je bila Anglija, postala imperij, »v katerem sonce ni nikoli zašlo«, to pa na primer ni uspelo Franciji ali Španiji? Zato, ker je Anglija sto let pred drugimi državami razvila institute moderne demokracije, institute vladavine prava, zavedanje, da je osnova za demokracijo svoboda. Najprej svoboda govora, potem svoboda podjetništva, ustvarjanja …

Do kje pa seže svoboda govora oziroma kje se začne njena zloraba, ki pripelje do diskreditacij in do sovražnega govora? Je svoboda govora to, da Janez Janša napiše tvit o odsluženih medijskih prostitutkah?
Svoboda govora je enako dragocena kot demokracija, brez nje demokracije sploh ni. Ta svoboda je – tako kot vse druge človekove pravice – omejena s pravicami drugih ljudi. Kazenski zakonik že zdaj sankcionira javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Njegov 279. člen je v bistvu zelo širok in omejuje svobodo govora natančno toliko, kot je potrebno. Druga omejitev te svobode pa se nanaša na kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. O ljudeh ne moremo govoriti, kar nam pade na pamet, in to je morda tudi odgovor na drugi del vašega vprašanja. O tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, pa lahko odloči le sodišče.

V naši mladi demokraciji svobode govora bolj od tega ne bi omejeval. Tudi sam ne maram vse te kloake, ki se preliva po internetu in v javnem prostoru na splošno, nevarno pa je, da bi skupaj s to umazano vodo, če bi šli s prepovedmi predaleč, odlili tudi »dojenčka« svobode govora in demokracije. Svoboda mora imeti prednost. Zelo pomembno se mi zdi, da bi Slovenci več razmišljali o tem, kaj kdo govori, torej o argumentih. Ne dosežemo veliko, če neko sovražno, prazno idejo prepovemo, včasih ji s tem celo damo zalet. Ne, taka ideja mora propasti znotraj svobodnega demokratičnega diskurza. Neslavno mora propasti, ker jo preglasijo modri glasovi. Vem, da se to sliši naivno, toda to je demokracija. Demokratična drža je namerno naivna in idealistična. A le s tako držo, s spoštovanjem in uporabo demokratičnih institutov, pridemo do najboljših zamisli in rešitev, na volitvah pa do najboljših ljudi. Vsak odmik od tega pomeni, da demokracija ne deluje dovolj dobro. Če rečem nekaj kritičnega in dobim v odgovor, da sem murglovec, udbovec, kocbekovec … to ni odgovor na ravni zdravega demokratičnega diskurza. Odgovor pa je, če mi nekdo z argumenti pove, zakaj in v čem se z mano ne strinja. Če to povrhu vsega naredi še spoštljivo, bo njegov argument prišel tem bolj do izraza. Tudi naši politiki se bodo morali naučiti, da soočenje na televiziji ali v parlamentu ni piarovska seansa, za katero je vnaprej jasno, da boš z nje odšel s takim mnenjem, s kakršnim si prišel. Znati moraš slišati in sprejeti tudi argument nasprotnika ter logično, smiselno odgovoriti nanj. Če so mediji in ljudje za to občutljivi, potem populizem nima veliko možnosti.

Ste vi z delovanjem sodstva pri nas zadovoljni?
Naše sodstvo ni tako slabo, kot skušajo prikazati nekateri, nedopustno pa je, če mu v najbolj razvpitih primerih stvari uidejo iz rok, posebej kadar zastarajo. Ker nisem kazenskopravni strokovnjak, se nikoli nisem in se ne bom javno opredeljeval o krivdi posameznih ljudi, je pa nepojmljivo, da se po tem, ko smo v posameznih primerih imeli spektakularne preiskave, očitki pa so bili izjemno hudi, mesece in celo leta ne zgodi nič. Kaj se danes na primer dogaja v zadevah proti Zoranu Jankoviću? Nihče ne sme posegati v odločanje sodišča, a zastaranje je v takih zadevah nesprejemljivo, je prava katastrofa za ugled pravosodja, saj ravno taki primeri najbolj neposredno vplivajo na zaupanje in mnenje ljudi o sodstvu in celo o opravilni sposobnosti naše države. Zelo neodgovorna se mi zdi tudi odločitev ustavnega sodišča, ki je zadevo Patria po dolgotrajnem odločanju nekaj mesecev pred zastaranjem zgolj razveljavilo. Tedaj za takšno potezo preprosto ni bilo več časa in bi moralo ustavno sodišče meritorno odločiti. Če takšne stvari zastarajo, se mi postavlja vprašanje odgovornosti po vsej hierarhiji v pravosodju.

Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da do zastaranja teh zadev ne bi več prihajalo?
Zavzemam se za uzakonitev rešitve, po kateri bi politika oziroma nosilca javne funkcije v kazenskih postopkih obravnavali prednostno. Da torej delo na primeru teče brez prekinitev, ko stvar dozori, pa – tako kot v Ameriki – obravnave tečejo iz dneva v dan, dokler zadeva ni zaključena. Če med postopkom odstopi s položaja, pa je podvržen normalnemu režimu obravnave, kot vsi drugi državljani.

Ali ne bi takšna rešitev pomenila kršenja načela enakosti?
Takšen pomislek bi se zagotovo pojavil, mislim pa, da bi bilo prednostno obravnavo mogoče upravičiti z javnim interesom. Enakost pomeni enako obravnavanje v enaki situaciji in tu bi bili vsi politiki v enakem položaju. Bi pa bila takšna rešitev zelo koristna tudi za politike, pri katerih se včasih obtožbe vlečejo dolga leta. Predvsem pa to, da se razvpiti postopki ne končajo, meče na celotno pravosodje zelo slabo luč. Kar je velika škoda, saj se pravosodje vendarle izboljšuje, zaostanki se zmanjšujejo …

V delu desnice je nenehno mogoče slišati očitke, da je pravosodje pri nas »levičarsko«.
O tem, da je pravosodje levičarsko, sam silno težko razmišljam, saj si tudi desničarskega pravosodja ne želim. Želim si pravosodje, kakršno mora biti, čim bolj podobno tistemu v Avstriji ali v Nemčiji. Prav tako je danes nesmiselno govoriti o lustraciji, politik pa si težko privošči protestirati pred sodišči države, ki bi jo rad vodil …

In jo je tudi že vodil.
Politik se pač mora prvi podrediti pravosodju, saj daje zgled. Če bi bila zaradi protestov pred sodišči ena sama sodba drugačna, bi bila to prava katastrofa, če pa so bile vse štiri sodbe takšne, kot bi bile tudi sicer, zakaj potem protesti? Verjetno je bila največja napaka, ki jo je gospod Janša kdajkoli naredil, ta, da je napovedal, da se bo proti svoji obsodbi boril ne le s pravnimi, ampak tudi s političnimi sredstvi. V tistem trenutku je zapustil polje pomladnega in demokratičnega, vsega, za kar se je boril, sebe pa je v Sloveniji, članici Evropske unije, celo razglasil za političnega zapornika … Predstavljajte si, kako drugače bi bilo, če bi gospod Janša tedaj rekel, da spoštuje pravosodje, da je sicer prepričan o svoji nedolžnosti, a bi se, kot je tudi obljubljal, vsaj po pravnomočnosti obsodbe umaknil iz politike. Kako drugače bi bilo, tudi zanj, če bi se ves čas udeleževal obravnav, vestno sprejemal sodna pisanja, aktivno sodeloval s pravosodjem, vse dokler se stvari ne bi razčistile, če bi že med postopkom naredil vse, da zadeva ne bi zastarala … Tudi pravosodje pri tem zastaranju seveda še zdaleč ni brez krivde, a to bi bilo pravo, demokratično ravnanje, kakršno se pričakuje od vrhunskega politika, in če bi vsa svoja prizadevanja usmeril v pravno razrešitev in bi bil oproščen ali pa celo, če bi se nazadnje končalo čisto tako, kot se je – potem …

… bi mu bila pot do oblasti odprta?
Morda tudi to. Čeprav dvomim. Vlogo gospoda Janše v Sloveniji je mogoče primerjati z vlogo Helmuta Kohla v Nemčiji. Prvi je imel ključno vlogo pri osamosvojitvi, drugi pa pri združitvi obeh Nemčij. To je tisto, kar si bo zapomnila zgodovina, manj pa to, da sta se oba zapletla v celo precej podobne obtožbe … Tudi Kohl se je težko umaknil iz politike, razlika pa je v tem, da se je v Nemčiji od njega ne glede na vse zasluge takoj distancirala njegova stranka. Tudi on se je težko sprijaznil z vsem tem, nekaj časa je še vztrajal kot poslanec, nato pa se je umaknil. Politična odgovornost gre pač širše kot kazenska. Kohl ni bil nikoli zaprt, tako kot tudi ne Jacques Chirac v Franciji, in veliko vprašanje je, ali je bilo prav, da si je Slovenija dovolila, da je šel v zapor gospod Janša, človek, ki je v zaporu že sedel za to, da sploh imamo to državo. Bil sem edini v Sloveniji, ki se je takrat javno, v Pravni praksi, ne glede na krivdo zavzel za intervencijo predsednika republike, da se kazen ne izvrši. Še danes mislim, da bi bilo tako prav.

Drugo vprašanje pa je, ali je gospodu Janši še odprta pot na oblast. Najverjetneje nima več te konsolidacijske moči, da bi lahko dobil podporo večine ljudstva oziroma 46 poslancev za svojo tretjo vlado. Seveda pa z njegovim odhodom ne bo konca zgodovine in ne konca demokracije v Sloveniji. V demokraciji sta glavni vprašanji kaj in kako, in ne kdo. Zato so v demokracijah osebe zelo zamenljive. Redki so, ki v vrhu politike zdržijo 12 let, kaj šele dvakrat toliko.

No, saj je tudi pri nas samo en politik, ki je na čelu stranke zdržal 24 let.
Tega ne gre zastavljati osebno. V demokracijah politik odide, da gre opcija lahko naprej. Četudi bi se vsi na desni postavili za gospoda Janšo, kot si želi, to desnice po mojem mnenju ne bi več pripeljalo na oblast. Niti tega cilja ne bo doseglo ustanavljanje satelitskih strank. Preprosto – take so zakonitosti demokracije. Tudi zato je NSi morala iti svojo pot, saj velik del volilcev, ki bi volil nas, ne želi, da bi njegove glasove odnesli h gospodu Janši, in nam jih v ta namen preprosto ni več pripravljen dati. Janez Janša ima neki ne tako majhen krog zelo privrženih volilcev, nikogar pa ne pušča hladnega; kdor ga ne voli, skoraj zagotovo tudi ni za to, da bi on še kdaj vodil vlado. Pa to govorim z vsem spoštovanjem do gospoda Janše, ki ima v panteonu slovenske osamosvojitve gotovo enega osrednjih mest.

Ko govorite o odmiku desnice od normalnosti, ves čas izpostavljate ravnanje SDS oziroma Janeza Janše. Kaj pa ravnanje NSi? Vaša stranka je bila do nedavnega Janšev zvest oproda.
Mislim, da se ni spremenila samo NSi, v zadnjih letih se je, tudi pod vplivom afere Patria, močno spremenila tudi SDS. Govorim o njenem odmiku od pomladnih vrednot, demokracije, prava, odprtosti in sproščenosti, o metodah, kakršnih v NSi ne odobravamo. In spremenili so se tudi ljudje. Vsekakor smo na desnici priča velikim spremembam, razvoj pa je v teh dveh strankah šel v dve različni smeri. Gotovo je Novi Sloveniji dala veliko misliti tudi izkušnja z izpadom iz parlamenta, do česar je prišlo v času, ko je bila zelo lojalen koalicijski partner, z druge strani pa so jo pogosto, kot se je takrat slikovito izrazil gospod Štrovs, »rezali kot salamo«.

NSi je bila doslej zgolj v desnosredinskih vladah oziroma v vladah Janeza Janše. Je sposobna preseči to zabarikadiranost na desnici in vstopiti v vlado, v kateri bi bile levosredinske stranke?
Teh javnomnenjskih in tudi medijskih predsodkov o nas se želimo znebiti. V NSi si želimo, da krščanske demokracije pri nas ne bi razumeli zgolj kot stranke kristjanov. Tudi v Nemčiji krščanske demokracije (CDU/CSU) ne razumejo na tak način, prav tako ne Ljudske stranke v Avstriji. Gre za stranke zmernih desnih vrednot z modernim programom, ki v ospredje postavlja človeka bodisi v gospodarstvu, zdravstvu, pravosodju bodisi v šolstvu, in kot take nagovarjajo širok krog ljudi. Levica se danes desnice ne boji in se ob Janezu Janši zelo udobno počuti. S svojim radikalizmom jo namreč konsolidira. Če pa bi postala močna neka zmerna desna opcija, bi to lahko resno in trajneje ogrozilo prevlado levice. Za to gre na desnici: za uspeh na volitvah, za program, ki ga je mogoče uresničiti.

Nekateri na desnici sicer to zabarikadiranost močno zagovarjajo in vsako drugačno odločitev glede vlade vidijo kot izdajo. Tako SKD kot SLS pa tudi SDS so sicer že vstopile v tedanje Drnovškove vlade. Postavlja pa se mi vprašanje, ali bi bil Drnovšek pripravljen vstopiti v koalicijo s SKD, če bi bila ta močnejša od LDS. Nič manj aktualno vprašanje je torej, ali so levosredinske stranke sposobne preseči zabarikadiranost na levici in biti manjša stranka desne koalicije. NSi bi vstopila v Cerarjevo vlado, če bi se lahko dogovorili o nekaterih stvareh, s katerimi bi upravičili takšno odločitev. Ker to ni bilo sprejeto, smo pač ostali v opoziciji. Mislim, da bomo pri tej paradigmi vztrajali tudi v prihodnje in se bomo bodisi poskušali krepiti v opoziciji bodisi bomo šli v vlado pod pogojem, da pri tem nekaj dovolj pomembnega dosežemo. Vsekakor pa bi bistveno lažje vstopili v desno vlado, saj bi lahko v njej izpeljali več svojih ciljev. Morda pa bo kmalu napočil čas, ko bomo lahko sami sestavljali vlado. Če pa bi danes SDS vodila na primer Romana Jordan ali kdo drug izmed nekaterih izjemno sposobnih ljudi, ki jih imajo, težav s sodelovanjem z njimi v trenutku ne bi bilo več in možnost za zmago desnice na volitvah sploh ne bi bila majhna. Seveda pa si SDS, tako kot vse stranke, sama voli svojega predsednika. Nihče jim ne jemlje te pravice in verjetno bo gospod Janša lahko njen predsednik, dokler bo to želel. V NSi pa si ne pustimo vzeti pravice, da javno razpravljamo o tem, ali je to še produktivno, saj se to tiče vseh nas na desnici, našega volilnega uspeha in posledično vseh državljanov. Gre za desnico, ne za gospoda Janšo. V politiki ni zamer in tudi sam jih nimam, čeprav mi to pogosto podtikajo. Seveda to počnejo le zato, da bi se izognili vsebinski razpravi o teh pomembnih vprašanjih.

Četrt stoletja po osamosvojitvi takratni politični akterji v glavnem izpostavljajo razočaranje nad današnjim stanjem v državi. Se strinjate z njihovim mnenjem?
Slovenija je članica Evropske unije, Nata, relativno razvita država in ne upravlja se tako slabo, kot radi mislimo. Tudi po zaslugi tega, da smo Slovenci tako zelo kritični do države in drug do drugega. Ogromno je seveda treba še narediti in seznam teh vprašanj, ki se zame začne pri perspektivi mladih, je ves čas v javni razpravi. Vendar naj na tem mestu izpostavim dve stvari, ki se mi zdita zelo kritični, a se o njiju veliko premalo govori. Ena je, da okoli 400.000 nepremičnin, predvsem etažnih, še vedno nimamo vpisanih v zemljiško knjigo, mnogo funkcionalnih zemljišč ni ustrezno razmejenih, vpisanih ni ogromno garaž, prizidkov. Zakon o vpisu etažne lastnine je sicer zdaj v glavnem pripravljen. Vrhovni sodnik Anton Gašper Frantar je nekoč dejal, da je neurejenost tega področja približno tako huda zadeva, kot če na področju kazenskega prava ne bi preganjali organiziranega kriminala. Zaradi tega nam padajo projekti, kot je obdavčevanje nepremičnin, imamo bistveno več sporov, dogajajo se nam različna prilaščanja. Vse to pa močno znižuje pravno varnost. Kot bi bilo povsem nepredstavljivo, če ne bi imeli registra prebivalstva, je nesprejemljivo tudi to, da nimamo dovolj dobro urejene zemljiške knjige.

Druga taka stvar, ki je po mojem mnenju kritična, je premajhna samostojnost naše državne uprave, čeprav je ta določena v 120. členu ustave. To zelo vpliva na kakovost delovanja celotne države. Če greste v druge evropske države, vidite, kako zelo suvereni so tam državni uradniki. To seveda ne pomeni, da gre uprava v nasprotja s politiko; ta je dobila legitimnost na volitvah in s tem državna uprava ne sme imeti nobenih težav. V svojih dosedanjih izkušnjah sem zelo redko prišel v položaj, da pravniki v upravi ne bi mogli narediti tistega, kar hoče politika, velikokrat pa je bilo to treba narediti na drugačen način, kot si je zamislila. Vzpostaviti bi torej morali močnejšo delitev znotraj izvršilno-upravne veje oblasti, tako da bi lahko državna uprava učinkovito zagotavljala visoko strokovnost gradiv in predlogov odločitev, politika pa bi prevzemala politično odgovornost za cilje, ki jim s svojimi politikami sledi. Ne moremo biti z vsakim novim zdravstvenim ministrom spet na začetku zdravstvene reforme …

Ampak to se dogaja.
Seveda, vendar do tega ne bi prihajalo, če bi se razlika med politiko in politikami ministrstva bolj izrazila. Uprava potrebuje večjo samostojnost, neki artikuliran strokovni vrh. Odkar so položajni uradniki bistveno preveč podvrženi politični odgovornosti in zamenljivi velik del svojega mandata, se kakovost in neodvisnost uprave po mojem mnenju zmanjšujeta. Na najvišjih mestih v državni upravi, ki so karierni vrh državnega uradništva, bi morali biti izkušeni državni uradniki, ki znajo delati in so lojalni državi. Namesto tega politika pogosto postavi svojega človeka, ki stvari ne obvlada. Da bi to prikril, začne stvari reformirati, in celoten sistem se znajde v krču, kar na koncu škoduje predvsem politiki sami, saj ta ne dobi potrebnih podlag za svoje odločanje in je zato precej manj uspešna, kot bi lahko bila. Dober zakon lahko pripravi samo izkušena uprava, za to pa ji je treba dati na voljo tudi čas.

Tudi v tem mandatu se je odprlo vprašanje spremembe ustave v delu, ki govori o imenovanju ministrov, za katero se tudi vi odločno zavzemate. Vendar pa se zdi, da tudi tokrat do spremembe ne bo prišlo.
Koordiniram strokovno skupino parlamentarne ustavne komisije pri tem vprašanju in nismo še vrgli puške v koruzo. Našli smo možno rešitev, ki smo jo že predstavili poslanskim skupinam. Odstopili smo od predloga, da bi ministre imenoval predsednik republike, saj ta, čeprav bi bil najbolj pravilen, ne bi dobil potrebne večine. Zdaj predlagamo, da bi si ministre imenoval predsednik vlade sam. Takšna preprosta, majhna sprememba ustave bi rešila vrsto problemov, ki nam jih povzroča sedanja ureditev. Tako se dogaja, da se minister zateče v parlament pred lastnim predsednikom vlade. Če državni zbor sledi premierjevemu predlogu za ministrovo razrešitev, se postavi vprašanje, zakaj se je potem 12 ur razpravljalo, če predlogu ne ugodi, pa se takoj postavi vprašanje, ali vlada sploh še uživa podporo parlamenta. Prav je, da se pri konstruktivni nezaupnici dosledneje držimo nemškega vzora, še zlasti zato, ker je bila ta v preteklosti že izigrana. Ob konstruktivni nezaupnici pri drugi Janševi vladi so se namreč stranke dogovorile zgolj o tem, da izvolijo novo predsednico vlade in vržejo prejšnjo vlado, niso pa se dogovorile o novi koaliciji. Do tega dogovora je prišlo šele ob imenovanju ministrov. To se je lahko zgodilo le zaradi dvojnega glasovanja o vladi, torej zato, ker ministre imenuje državni zbor, kar je narobe. Kaj lahko tedaj do nove vlade sploh ne bi prišlo, stari vladi pa je že prenehala funkcija. Znašli bi se torej v nekdanji italijanski situaciji, ko se vrže vlado, čeprav za novo v parlamentu ni potrebne večine. To pa je v nasprotju s samim institutom konstruktivne nezaupnice in nas vrača v klasični parlamentarni sistem, ki ima hude težave s stabilnostjo vlad.

Sprejem rešitve, po kateri bi si ministre imenoval predsednik vlade sam, bi prinesel ukinitev interpelacije o delu posameznega ministra. Ali ne bi s tem vzeli opoziciji enega od njenih pomembnih instrumentov?
Ne. Opozicija bi lahko naredila tisto, kar naredi opozicija v Nemčiji – zaradi nečesa, kar je naredil posamezni minister, bi vložila interpelacijo o delu celotne vlade. Same interpelacije bi bile tako mnogo bolj resne, odgovornost pa veliko bolj skoncentrirana tam, kjer mora biti. Zaključek takšne interpelacije bi lahko bila tudi konstruktivna nezaupnica, lahko pa bi se zgolj odvila razprava o ministrovem ravnanju. Morda pa bi premier, če bi ga parlament pozval k ministrovi zamenjavi, temu tudi prisluhnil. Strahovi, da bi se položaj predsednika vlade silno okrepil, da bi lahko na ministrsko mesto postavil kogarkoli in ga kadarkoli zamenjal, so odveč. Za vsa ministrska mesta bi moralo biti dogovorjeno, kdo jih bo zasedel, preden bi poslanci dvignili roko za izvolitev predsednika vlade, med mandatom pa bi samovoljna razrešitev ministra kaj lahko pomenila izstop neke stranke iz koalicije.

A je tudi pri tem vprašanju tako, kot na vrsti področij pri nas: vemo, kako zadeve rešiti, znamo jih rešiti, nekdo, ki je dovolj močan in si sprememb ne želi, pa jih je iz nekih bolj ali manj zamegljenih interesov vse prepogosto sposoben preprečiti. Tudi to bomo morali v Sloveniji v prihodnje spremeniti in dati veljavo argumentom. Kot rečeno: demokracija je sistem, v katerem morajo prevladati najboljše rešitve in najboljši ljudje. Zato moramo vanjo verjeti in se v prizadevanju zanjo tudi izpostaviti.

Intervju v prilogi Objektiv časnika Dnevnik je dostopen tudi na tej POVEZAVI.