Žalna seja ob slovesu prof. dr. Andreja Capudra

Danes je potekala žalna seja Izvršilnega odbora NSi ob slovesu prof. dr. Andreja Capudra. Na žalni seji so spregovorili predsednik NSi Matej Tonin, evropski poslanec in nekdanji predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle ter nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar.

Spodaj objavljamo celoten govor predsednika NSi Mateja Tonina v spomin prof. dr. Andreja Capudra.

“V nebesa prideš skozi ozka vrata, ki jih odklepajo le dobra dela, tu skozi v raj bo duša poletela, ki ne drži nazaj jo vest kosmata.” (Rimski soneti)

Spoštovani žalujoči, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, člani izvršilnega odbora, gospe in gospodje, z veliko žalostjo smo pred dnevi sprejeli vest, da je v 76. letu starosti umrl naš častni član prof. dr. Andrej Capuder, nekdanji poslanec, minister in veleposlanik, prevajalec, pesnik in pisatelj, predvsem pa – naš prijatelj.

Bil je eden najbolj vsestranskih slovenskih ustvarjalcev. Velik intelektualec in odličen poznavalec svetovne literature je znal biti v svojih izjavah zelo duhovit in iskriv, kadar je bilo treba, pa tudi luciden in ostrih misli, ki jih je znal povedati brez dlake na jeziku. Na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je 30 let predaval zgodovino francoske književnosti, je bil med najbolj cenjenimi profesorji in eden izmed tistih, ki je pri študentih pustil pečat za vse življenje.

Profesorja Capudra se bomo spominjali po tem, da je bil mojster pisane in govorjene besede. Bil je zelo družaben človek in prijeten sogovornik, ki je vedno znal postreči z številnimi zgodbami, dobrimi anekdotami ali prispodobami, s katerimi je obogatil pogovor in znal povedati bistvo.

Še kako drži, kar je o njem zapisala Jožica Grgič: »Ni bil vernik nikogar in ničesar, kar je na tem svetu, njegovi pogledi so se spreminjali sorazmerno z novimi spoznanji. Bil je klasični tip intelektualca, kakršnih je po njegovi smrti v Sloveniji ostalo zelo malo.«

Svetu in nam je zapustil bogato literarno dediščino, na čelu s svojo mojstrovino – slovenskim prevodom Dantejeve Božanske komedije, ki ji je namenil kar deset let svojega življenja.

Po osamosvojitvi Slovenije, h kateri je veliko pripomogel, se je za kratek čas podal v politične vode. Vseskozi je bil povezan s krščanskimi demokrati in kasneje Novo Slovenijo.

Bil je poslanec v slovenskem parlamentu in minister za kulturo v osamosvojitveni slovenski vladi. Pri svoji utemeljitvi kandidature za poslanca leta 1990 je napisal:

»V politiko sem zašel prek Celovškega zvona in v njej nimam nobenih profesionalnih ambicij. Kandidiram zato, ker menim, da je naša dolžnost, da se demokratizacija izpelje do konca. Vživeti se hočem v vlogo poslanca.«

Bil je tudi veleposlanik v Parizu in Rimu, od koder se je vrnil s knjigama, Pariški dnevnik in Rimski soneti.

Leta 1992 mu je zmanjkalo le nekaj glasov, da bi postal uradni kandidat Slovenskih krščanskih demokratov na volitvah za predsednika republike. Leta 2000 je bil skupaj z dr. Andrejem Bajukom soustanovitelj Nove Slovenije, istega leta pa je na listi NSi v Ilirski Bistrici ponovno kandidiral za poslanca. Za življenjsko delo v podporo krščanski demokraciji in za bistven prispevek pri ustanovitvi in delovanju Nove Slovenije je leta 2015 prejel tudi naziv častni član NSi. Ob prejemu častnega članstva se je v kongresnem nagovoru takole samoopisal: »Sem eden tistih, ki se mnogo sprašujejo. Sebe, pa tudi druge. Predvsem sebe.«

Mediji, in zlasti nekateri kulturniki, so ga močno napadli zaradi citiranja znanega reka Ora et labora, ki ga je kot minister za kulturo izrekel v govoru v Stični ob 700. obletnici prihoda bratov sv. Bernarda. Omemba molitve v kontekstu kulture je nekatere provincialne kulturnike, ki so mislili, da se je slovenska kultura začela z njimi, tako razbesnela, da so dr. Capudra v medijih divje napadli. A kot se v svoji knjigi spominja Leon Marc, je bilo očitno, da mojstrskega in zelo domišljenega govora dr. Capudra niso niti v celoti prebrali, niti razumeli.

Vseskozi je bil buden opazovalec aktualnega družbenega dogajanja. V svojem govoru se je z naslednjim citatom Pascala takole odzval na levičarsko, predvsem intelektualno, prevlado. Rekel je: »Kadar vsi drvijo v isto smer, je prav, da se nekdo postavi proti. Če ne drugega, že zaradi tega, da oni ne bodo mislili, da imajo prav.«

Zanimiva je bila njegova misel, ko je izpostavil posebnost krščanskih demokratov. Dejal je: »Krščanska demokracija premore svojo politično, pa tudi duhovno platformo. In prav zaradi te duhovne platforme ima krščanska demokracija možnost in dolžnost, da opozori na moralno razsežnost človeškega in tudi družbenega ogorčenja v današnjem svetu.« In spet drugje: »Krščanska demokracija je eden tistih opornih zidov, na katere velja še zidati … povezuje nas nekakšna še bolj odločna drža.«

In kako preroško je opisal konfrontacijo Evrope oziroma celotnega Zahoda z islamom: »Časi so zdaj drugi, situacija se je totalno spremenila, francoski mladeniči se množično pridružujejo džihadu … Konfrontirani smo z islamom. Kaj nam očita ta islam? Točno to, da smo neverniki, da smo ubijalci Boga. Samo, da si mi tega ne priznamo in se ne upamo zamisliti nad tem dejstvom. Se bomo kaj naučili od drugih, kako se pokončno zoperstaviti močnejšemu nasprotniku?«

Dr. Andrej Capuder je bil izjemen, predvsem pa natančen, opisovalec stvarnosti. Znal je presenetiti, morda koga celo prestrašiti s svojo neposrednostjo, ni ovinkaril. Meni ga je bilo vedno užitek poslušati. Občudoval sem njegov talent, kako je znal v enem stavku povedati bistvo zadeve, o kateri smo morda drugi modrovali ure in ure.

Dr. Capuder nikogar ni pustil ravnodušnega. Znal je razvneti ljudi. Nekateri so ga gledali postrani, mi smo ga imeli enostavno radi.

Dragi Andrej, pogrešali Vas bomo. Družini in vsem ostalim žalujočim izrekam iskreno sožalje.

Naj počiva v miru!